Lahko bi bili eko oaza sredi Evrope

Lahko bi rekli, da je koronavirus nekaj najboljšega, kar se je zgodilo našemu okolju. Vsaj za trenutek. Žal je bil rezultat – zmanjšanje globalnega ekološkega odtisa – izsiljen, namesto da bi bil plod skupnih načrtnih prizadevanj človeštva. Pa vseeno: po ocenah organizacije Global Footprint Network bo letos dan ekološkega dolga »šele« 22. avgusta ali dobre tri tedne pozneje, kot je bil lani.

Dan ekološkega dolga je dan, do katerega človeštvo porabi toliko naravnih virov, kot jih je Zemlja sposobna obnoviti v tekočem letu, od tedaj do konca leta pa Zemljani živimo »na kredit«. Z viri, ki jih jemljemo zanamcem. Lani je bil svetovni dan okoljskega dolga 29. julij, v EU 10. maj, v Sloveniji pa 27. april (Slovenija postaja potratnejša od povprečja EU). Skrb vzbujajoče je, da mejnik nastopi vsako leto bolj zgodaj. Na svetovni ravni se je obdobje »dobroimetja« v zadnjih 20 letih skrajšalo za dva meseca. Vse večja globalna poraba povzroča krčenje gozdov, erozijo tal, izgubo biotske raznovrstnosti in kopičenje ogljikovega dioksida v ozračju. To pa vodi do podnebnih sprememb in pogostejših ekstremnih vremenskih dogodkov.



Letos omenjena mednarodna organizacija ocenjuje, da se je človeški ekološki odtis glede na lani zmanjšal za 9,3 odstotka, kar je neposreden učinek ustavitve gospodarske dejavnosti zaradi epidemije covida-19. Za zgodovinski preobrat sta zaslužni zmanjšanje sečnje lesa in zmanjšanje izpustov CO2 zaradi prometnih zapor in upada transportnih dejavnosti, medtem ko je odtis v globalni pridelavi hrane po predhodni oceni nespremenjen.

Varna hrana čedalje večja vrednota v EU

Kaj se je zgodilo v prehrambnem sektorju? Zaradi zaprtja gostinskih obratov v času karantene so se ljudje pretežno prehranjevali doma. Tu je izraba živil učinkovitejša in količine odpadkov so se zmanjšale. Nasprotno pa je več odpadkov nastalo v razvitejših državah v velikih preskrbnih verigah, ki niso zmogle pravočasno prilagoditi svojih kapacitet in plasirati izdelkov.

Če ostanemo pri hrani: sinonima, ki v sebi pestujeta skrb za okolje, za zdravje planeta, njuna kolateralna korist pa je zdravje človeka, sta bio in eko. Varna hrana postaja čedalje večja vrednota v EU. Namen spodbujanja ekološke pridelave in predelave pa je z različnimi, tudi institucionalnimi, ukrepi doseči, da bo hrana tudi zdrava, vsem dostopna ter da se z njeno pridelavo in predelavo ne škoduje okolju.

Za Slovenijo velja prepričanje, da bi bila lahko ekološka oaza sredi Evrope. Zaradi svojih naravnih danosti, pestre krajinske strukture in bogate biotske raznovrstnosti ima odlične možnosti za razvoj ekološkega kmetijstva, menijo na kmetijskem ministrstvu. In ker ponudbo žene povpraševanje, je pomembno, kakšen je potrošnikov sentiment do bio in eko živil.
 

Ozaveščeni, deklarativno bolj kot v ravnanju

Koliko smo Slovenci pravzaprav ekološko ozaveščeni in koliko to vpliva na povpraševanje po eko/bio živilih, smo vprašali dr. Vesno Žabkar, strokovnjakinjo za trženje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Na podlagi raziskave trga ugotavlja, da imamo tu še precej manevrskega prostora – pri dejanjih: »Ekološka ozaveščenost je med Slovenci precej visoka, višja je pri starejših od 50 let kot na primer med 18- do 35-letniki. Kot že pred leti pa smo v zadnji raziskavi spet zaznali vrzel med ozaveščenostjo na eni strani in dejanskim povpraševanjem po eko in bio živilih na drugi.«

Največ potrošnikov je izjavilo, da ne kupujejo ali redko kupujejo eko/bio živila v kategorijah, kot so mesni in mlečni izdelki, le okoli 20 do 25 odstotkov jih kupi glavnino tovrstnih izdelkov z oznako eko/bio. Pri večini je bil v skupni porabi delež teh izdelkov manj kot polovica ali celo nič. V raziskavi Eurobarometra o stališčih Evropejcev do naravnega okolja iz leta 2019 je znova samo dobrih 20 odstotkov anketiranih Slovencev potrdilo, da so v zadnjih šestih mesecih kupili izdelek z ekološko oznako in spremenili prehrano v smeri bolj trajnostne hrane; takšno je tudi povprečje EU28.

Vesna Žabkar je povedala: »Ugotavljali smo, da na pripravljenost kupiti ekološke izdelke delno vpliva skrb potrošnikov za okolje pa tudi dostopnost informacij o vplivu na okolje, zaznani učinek njihovega vedenja na okolje, družbene norme ter osebne norme in vrednote. Pomemben vzrok proti nakupu eko/bio živil je vsekakor skeptičnost glede zaznanega učinka njihovega vedenja na okolje, za številne pa tudi cena.«



Izdelki se lahko prodajajo kot ekološki (eko ali bio) le, če jih je predhodno dodatno kontrolirala in certificirala pooblaščena kontrolna organizacija (v Sloveniji so štiri) in so pridobili ustrezen certifikat. Obvezno morajo biti označeni z evropskim logotipom in navedbo šifre certifikacijskega organa ter porekla ekoloških surovin, dodatno pa lahko še z nacionalnim zaščitnim znakom in blagovnimi znamkami, na primer Biodar, Demeter. Ali potrošniki sploh berejo oznake na izdelkih, jim zaupajo? Po izsledkih nedavne raziskave so oznake na izdelkih manj učinkovite od na primer čustvenih pozivov k zdravemu prehranjevanju, najbolj učinkovite pa so vedenjsko naravnane spodbude, pri katerih je bolj zdrava izbira enostavno bolj preprosta ali priročna za potrošnika.

Prednost ima slovensko poreklo

Anketa, ki jo je lani za kmetijsko ministrstvo naredila analitska družba Aragon, ponuja več optimizma. Kaže, da več kot dve tretjini vprašanih potrošnikov zelo pogosto, pogosto ali občasno že kupuje ekološka živila, manjši del jih to počne redko in le šest odstotkov nikoli. Nekaj zanimivih ugotovitev: delež kupcev ekoloških živil je večji med tistimi, ki jih k nakupu motivira zdrava hrana. Največ kupcev ekoloških živil se z njimi preskrbuje neposredno pri kmetih ali na tržnici, za občasne kupce pa so najpomembnejši kanal supermarketi. Prvi nakup povezujejo s kakovostjo, drugi predvsem s širino ponudbe. Bolj kot deklaracija na živilu jih zanima rok trajanja.



Na splošno kupci menijo, da je na trgu premalo (slovenskih) ekoloških živil. Največ povprašujejo po ekoloških jajcih, sveži zelenjavi in sadju ter svežem mesu. Najpogostejši motivi za nakup teh živil so, da so bolj zdrava, kakovostna in boljšega okusa, glavna ovira za tiste, ki ne posegajo po eko izdelkih, pa je višja cena. Skoraj za vse kupce je poreklo pomembno, pri čemer najbolj zaupajo slovenskim živilom, ker da so bolj kakovostna, poleg tega pa z nakupom podpirajo slovenske kmetovalce.

Uradnih oznak kakovosti kupci v povprečju ne poznajo dobro, več kot polovica vprašanih pozna le oznako Izbrana kakovost Slovenije. Zaupanje v oznake kakovosti je zmerno. Za živila ekološke pridelave so kupci pripravljeni plačati približno 70 odstotkov več kot za živila konvencionalne pridelave, še višjo cenovno premijo doseže slovensko poreklo. Kupci so pripravljeni celo za slovenska konvencionalno pridelana živila plačati polovico več kot za ekološka iz Avstrije in 60 odstotkov več kot za ekološka iz Italije.

Razlike so očitne

Dr. Martina Bavec z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede ne vidi težav v povpraševanju po ekoloških izdelkih, zelo kritična pa je do pridelave teh izdelkov in števila kmetij, ki se preusmerjajo v to dejavnost; to število od leta 2014 stagnira ali celo upada. Kar kaže, »da kmetijska politika v tej finančni perspektivi in kmetijski odločevalci ter deležniki v resnici niso dovolj naklonjeni povečevanju števila ekoloških kmetij – v nasprotju s Francijo, Nemčijo, baltskimi in skandinavskimi državami, kjer odločno sledijo povečanemu povpraševanju po ekoloških izdelkih«.

Trenutno se v Sloveniji z ekološkim kmetijstvom ukvarja in je vključenih v kontrolo ter ima certificirane ekološke pridelke oziroma izdelke dobrih pet odstotkov kmetij, ki obdelujejo dobro desetino kmetijskih obdelovalnih površin. V Avstriji je bil že zdavnaj ekološko obdelan vsak četrti hektar zemlje, kar je zdaj tudi cilj nove strategije EU do leta 2030.

Najbolj kritična je po Bavčevi situacija v gastronomiji. Ekološki certifikat nosi le 0,2 odstotka gostincev. Ponudba bio hrane se je v času koronavirusa še zmanjšala. Niti na ekoloških turističnih kmetijah ni nujno, da bo vsa ponujena hrana v resnici ekološka.
Ali obstajajo dokazi, da so ekološka živila bolj kakovostna in zdrava od konvencionalno pridelanih? Bavčeva pojasni, da je že veliko raziskav potrdilo nedvoumne razlike v kakovosti med ekološko in konvencionalno pridelavo.

Po meta študiji iz leta 2014 imajo na primer ekološka živila od štiri- do petkrat manjše vsebnosti ostankov pesticidov, 39 odstotkov manjšo vsebnost kadmija (težke kovine, prisotne v mineralnih gnojilih) ter od 20 do 40 odstotkov več polifenolov (v nekaterih primerih tudi 69 odstotkov) z antioksidativnim delovanjem. Posebej so preverjali vsebnosti škodljivih sestavin v ekološkem in konvencionalnem mesu in mleku in številke čvrsto podpirajo domneve v korist ekološke pridelave. Tudi trajni poskus z različnimi pridelovalnimi sistemi na mariborski kmetijski fakulteti kaže trend boljših parametrov kakovosti pri ekološki in biodinamični pridelavi.