Delo 2020: mobilno v prihodnost

Zamisel evropskega tedna mobilnosti in še prej dneva brez avtomobila je prav čudovita. Pravzaprav kar naravna, saj izhaja iz glavne težave večjih mest, to je prometne gneče. Šele z leti je dobila druge pomembne pridevnike, na primer prijazna do zdravja ljudi in podnebja. Ni namreč skrivnost, da zaradi izpuhov in hrupa prometa predčasno umre več sto tisoč ljudi. Poleg tega odda promet v Evropi 30, pri nas pa celo 40 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Smo pač ljubitelji avtomobilov, kaj jih žene, pa za marsikoga ni prav nič pomembno.

In prav to je največja težava dobre zamisli. Brezbrižnost ob skrb vzbujajočih podatkih in blaženost ob nakupu novega avtomobila. Tako kot imajo vozniki različnih beemvejev, audijev in družinsko popolnoma nepraktičnih malih poršejev in ferarijev, za drn in strn prezloščenih terencev s – po možnosti – zatemnjenimi šipami, občutek, da imajo na cesti vsekakor prednost pred drugimi vozniki, imajo avtomobilisti nasploh večvrednostni kompleks do drugih udeležencev v prometu.

Še najbolj nazorno je to pred leti pokazal oglas za neko finančno ustanovo na mestnem avtobusu. Puščica je bila usmerjena na enega od potnikov na avtobusu, pod njo pa je pisalo nekaj v smislu: »Če bi bil bogat, bi se vozil z avtom.« Za prave privržence trajnostne mobilnosti večje žalitve sploh ne more biti. Ampak tistih, ki jim je bil oglas všeč, je najbrž precej več. Precej večji vik in krik se sliši, ko je zaradi obnove zaprta kakšna cesta ali pa v kakšni soseski primanjkuje parkirnih prostorov, kot takrat ko za novo cesto posekajo lep gozdiček ali zradirajo polje pšenice.

Dvojna merila

Teden mobilnosti že deset let opozarja na vse to, a se vse le počasi spreminja. Po eni strani gledamo, kako se avtomobilska industrija trudi izboljšati učinkovitost motorjev z notranjim izgorevanjem, po drugi nas to niti malo ne zanima, ko gledamo hrumenje motorjev na tekmah avtomobilskih tovarn formule ena, relijev in podobnega. Zgroženi smo, ko gledamo prizore razlite nafte, in enako zgroženi, ko se podraži bencin.

Politika ni nič boljša. Polna usta imamo odvisnosti od nafte iz uvoza, nič pa ne naredimo, da bi se zmanjšala. V ponedeljek, ko je deževalo, cesta sredi Ljubljane in še nekaj mostov čez Ljubljanico pa je bilo zaprtih za promet, so vozniki avtomobilov izgubljali živce. Če bi s politiko urejanja prometa resno mislili, bi živci voznikov avtomobilov malo trpeli vsak dan v letu. Vsak mesec malo bolj, dokler mobilnost ne bi našla novih, do okolja in zdravja ljudi prijaznejših poti.

Na pomembnih cestah je zdaj tako, da imajo pešci in kolesarji za prečkanje ceste na voljo deset sekund, avtomobilom pa semafor nameni sto sekund. Na vseh postajališčih mestnega prometa je nalepka s prečrtano cigareto. Marsikdo kljub temu prižge zdravju škodljivo smotko, malokdo pa pomisli, da več kot dve tretjini njene cene plača državi s 77-odstotno trošarino. Več sto avtomobilov, ki se medtem pelje mimo, gotovo izpuha več škodljivih snovi kot kadilec ob cesti. Za to država pri cenah bencina s trošarinami pobere malo manj kot tretjino. Vsak namen zvišanja je glasno potolčen. Če ne bo šlo drugače, bodo tovornjaki zaparkirali parlament.

Kazni vsem povprek

Svojevrstna spodbuda izenačenju avtomobilista in kolesarja so kazni za prometne prekrške. Kot da tudi pijan kolesar lahko zapelje v nasprotno smer na avtocesti in ubije nekaj ljudi! Kot da se lahko trešči v avtomobil in ga zmečka do neprepoznavnosti. In prej še zaparkira dvopasovno cesto tako kot avtomobilisti in razni dostavljavci zaprejo kolesarske steze. Manjka samo še dušebrižniški predpis o obvezni uporabi čelad, saj si kar 40 odstotkov kolesarjev v nezgodah poškoduje glavo. Ampak v tem primeru bi bilo pošteno, če bi tudi voznikom avtomobilov predpisali čelade, saj si tudi oni v nesrečah lahko poškodujejo glavo, mar ne? In kdo je pretežno kriv za nezgode kolesarjev? Kolesarji? Ni res, avtomobilisti so tisti.

Iz vseh razprav o varnosti v cestnem prometu vemo tudi, da je za slabše rezultate večinoma kriva tudi slaba infrastruktura. In to so bile debate o varnosti avtomobilistov, ki jim je podrejen ves sistem! Slovenija ima kljub očitkom dobro razvejen cestni sistem, kolesarske steze, železniške proge in javni potniški promet pa so drugotnega pomena. Razen v tednu mobilnosti, ko pridejo vse težave na plan.

Kolesarska infrastruktura je slaba, za kolesarje niso prilagojene niti nove ceste. V mestih, v katerih so se odločili za trajnostno mobilnost, ne boste videli valovitih kolesarskih stez. Izvozi iz hiš namreč niso na ravni ceste, temveč so dvignjeni do ravni kolesarske steze in pločnika. Oviro, skratka, premaguje avtomobil. Pri nas so zadeve obrnjene. Ponekod kolesarskih stez sploh ni, ponekod se kar nekje končajo, spet drugod vodijo v velikem ovinku nekam naokrog, na njih je veliko lukenj in jaškov. Prav nič ni pomembno, da so kolesarji dokazano bolj zdravi in produktivni zaposleni. Pomembno ni niti to, da prideš v središče slovenskega glavnega mesta, tudi dokazano, najhitreje s kolesom, pa še veliko prostora ne zasedeš.

Spreminjanje miselnosti

»Hitra rast osebnega prevoza je posledica razvoja prostora v smeri avtocestnega križa ter drugih cestnih povezav, neenotne politike mobilnosti, pomanjkanja projektov za umirjanje prometa, poceni goriva in drugih prispevkov za lastnike avtomobilov, potovalnih navad ljudi in zanemarjanja razvoja integriranega javnega prevoza,« je strnjeno zapisano v osnutku slovenske podnebne strategije, ki bo spet zbodla marsikoga. Morda celo dovolj, čeprav tudi ta strategija priznava, da bo do večjih sprememb minilo še veliko časa.

Veliko spremembo pa je vendarle uvedel tudi teden mobilnosti. V njem sodeluje že več tisoč mest in sodelovanje v tem projektu ni več šala. Mesto mora imeti načrt, za to pa potrebuje tudi nekaj ljudi, ki razmišljajo drugače. In teh nekaj ljudi ponavadi ni tiho vse leto med dvema tednoma trajnostne mobilnosti. Počasi se uporno vztrajanje in zamisli tihotapijo v uradno politiko mesta. V nekem trenutku večina ne bo več slišala tistih, ki bentijo zaradi zaprte ceste v središču Ljubljane, ampak tiste, ki se veselijo novega odprtega prostora za sprehajanje s prijatelji in kolesarjenje. Saj poznate razmerje, peš ali na kolesu srečaš sedem znancev, v avtomobilu pa enega. In mogoče bo napočil trenutek, ko za rumene pasove za avtobuse ne bo treba širiti cest, temveč bo dovolj en pas vzeti avtomobilom.

Zavedam se, da si je težko kar tako predstavljati tiha mesta s čistim zrakom. Poceni ali brezplačen javni prevoz na elektriko ali bioplin ter kolesa, ki bodo preprečili mobilnostno revščino zaradi drage nafte. Politična usmeritev za zdravje ljudi in okolje, ne za zaslužke z uvoženimi fosilnimi gorivi. Mogoče je vse, le upati si je treba.