Hrana za vse prebivalce Zemlje

Kako bi nas morala skupina držav G 20 pripraviti, da bi se zdaj in v prihodnje lažje spoprijeli s težavami zaradi prehranske krize? Predsednik Svetovne banke Robert Zoellick je pred kratkim naštel devet ukrepov, ki bi jih omenjena skupina morala sprejeti v času sedanjega francoskega predsedovanja. Med drugim je omenil, da bi morali pripraviti podrobnejše podatke o zalogah žita, izpopolniti metode za napovedovanje vremena, okrepiti omrežja socialnega varstva za revnejše prebivalce in pomagati malim kmetom, da bi se lahko uspešno prijavljali na javne razpise, ki jih objavljajo humanitarne organizacije, denimo Svetovni program za hrano.

Takšni ukrepi so sicer dobrodošli, vendar se ukvarjajo le s simptomi šibkih točk svetovnega prehranjevalnega sistema, glavnih vzrokov za krizo pa ne odpravljajo. Seveda lahko ublažijo posledice visokih cen, ne morejo pa ustrezno preprečiti ponovnih šokov. To bi lahko dosegli, če bi skupina G 20 upoštevala osem prednostnih nalog.

Samooskrba

Prvič, skupina G 20 bi morala državam pomagati, da bi lahko same prehranile svoje prebivalce. Od začetka devetdesetih številne revne države plačujejo petkrat ali šestkrat več za hrano kot prej. Njihovi računi za hrano se niso podražili le zaradi povečanja števila prebivalstva, ampak tudi, ker so se usmerile predvsem v kmetijstvo, namenjeno izvozu. Te države premalo vlagajo v kmetijstvo za pridobivanje hrane za prebivalce, zato jim mednarodni cenovni šoki in spremenljivi devizni tečaji zelo škodijo.

Mozambik, denimo, uvozi 60 odstotkov pšenice, ki jo potrebuje, Egipt pa polovico svojih zalog hrane. Čedalje višje cene neposredno vplivajo na to, da te države težko prehranijo svoje prebivalce po še vedno sprejemljivi ceni. To je treba spremeniti tako, da se državam v razvoju omogoči podpiranje svojih kmetovalcev; če domača oskrba zadošča, je treba kmetovalce zaščititi s preprečitvijo tujim proizvajalcem, da bi prodajali hrano pod ceno.

Zaloge hrane

Drugič, zagotoviti bi morali zaloge hrane, ne le za humanitarno pomoč na območjih s pogostimi naravnimi nesrečami in slabo razvito infrastrukturo, kakor predlaga Zoellick, ampak tudi tako, da bi pomagali zagotoviti zanesljive dohodke za pridelovalce in hrano za revne prebivalce po zmernih cenah. Če bi zaloge upravljali skupaj in pregledno in bi pomagale tudi bližnje države, bi lahko učinkovito okrepili tržno moč prodajalcev in preprečili špekulacije trgovcev. Tako bi lahko učinkovito zagotovili stabilnejše cene.

Preprečiti špekulacije

Tretjič, preprečevati bi morali finančne špekulacije. Čeprav špekulacije z izvedenimi finančnimi instrumenti za osnovna živila
neposredno ne vplivajo na spremenljivost cen, lahko zelo poslabšajo razmere. Mogoče jih je izvajati zato, ker so leta 2000 začeli odpravljati številne omejitve, ki so veljale za trge izvedenih finančnih instrumentov za osnovna živila, zato bi bilo treba spet uvesti nekatere omejitve. Največja gospodarstva bi morala čim bolj učinkovito zagotoviti, da lahko takšne izvedene finančne instrumente uporabljajo samo usposobljeni in dobro obveščeni vlagatelji, ki trgujejo na podlagi pričakovanj in skladno s temeljnimi tržnimi načeli, ne pa predvsem ali samo zaradi kratkoročnih špekulativnih koristi.

Svetovni sistem pozavarovanj

Četrtič, številne države v razvoju z denarnimi težavami se bojijo, da bi omrežja socialnega varstva po uvedbi lahko zabredla v finančno stisko zaradi nepredvidljive izgube izvoznih prihodkov, slabe letine ali hitre podražitve cen uvožene hrane. Mednarodna skupnost lahko pomaga odpraviti takšne pomisleke tako, da vzpostavi svetovni sistem pozavarovanj. Če bi premije delno plačale države, ki bi se rade zavarovale, donatorji pa bi jim namenili prav tolikšen znesek, bi se države precej lažje odločile za uvedbo učinkovitih programov socialnega varstva.

Povezovanje kmetovalcev

Petič, podpreti je treba organizacije kmetovalcev. Večina lačnih prebivalcev se preživlja z malim kmetovanjem, revni in lačni pa so predvsem zato, ker niso ustrezno organizirani. Če bi ustanovili zadruge, bi se lahko poleg pridelova nja ukvarjali še s predelavo, pakira njem in trženjem svojih pridelkov. Lahko bi izboljšali svoje pogajalsko izhodišče, tako pri nabavnih stroških kot pri prodaji pridelkov. Postali bi lahko celo pomemben politični dejavnik, zaradi česar nihče ne bi mogel odločati o njihovi usodi, ne da bi se prej posvetoval z njimi.

Zaščititi zemljo

Šestič, zemljo bi morali zaščititi. Vsako leto tuji vlagatelji ali vlade pridobijo več zemlje, kot je v Franciji obdelovalnih površin. Največ je pridobijo v podsaharski Afriki, takšno početje pa ogroža prihodnjo oskrbo s hrano, namenjeno prebivalcem na teh območjih. Takšne naložbe sicer lahko spodbudijo kmetijsko proizvodnjo, vendar koristijo samo tujim trgom, ne pa lokalnim prebivalcem. Članice skupine G 20 bi lahko zahtevale moratorij na takšne obsežne naložbe, dokler se ne bi dogovorili o ustreznih osnovnih pravilih.

Trajnostno kmetijstvo

Sedmič, preiti je treba v trajnostno kmetijstvo. Za spremenljivost cen na kmetijskih trgih so krivi predvsem dogodki, na katere vplivajo vremenski pojavi. V prihodnje lahko pričakujemo, da bodo podnebne spremembe povzročile še več težav z oskrbo. Kmetijstvo velja za enega glavnih dejavnikov, ki vplivajo na podnebne spremembe, saj je odgovorno kar za tretjino vseh izpustov toplogrednih plinov, če pri tem upoštevamo krčenje gozdov, s čimer kmetovalci pridobivajo primerne pašnike in obdelovalno zemljo. Vzpostaviti moramo na podnebne spremembe manj občutljive kmetijske sisteme. Pomagamo si lahko z agroekologijo, vendar morajo vlade odločno podpreti takšne rešitve, če hočemo pospešiti izvajanje sedanjih najboljših ukrepov.

Pravica do hrane

In končno, braniti moramo človekovo pravico do hrane. Ljudje niso lačni, ker pridelamo premalo hrane, ampak zato, ker jim drugi nekaznovano kršijo pravice. Žrtve lakote morajo imeti na voljo ustrezna sredstva, s katerimi si lahko pomagajo, ko jih oblast ne more oskrbeti s hrano. Vlade morajo zagotoviti primerno plačo, ustrezno zdravstveno varstvo in varne delovne razmere za 450 milijonov kmetovalcev po svetu, tako da uveljavijo sporazume o pravicah delavcev na podeželskih območjih, njihovo izvajanje pa morajo nadzo rovati neodvisni opazovalci.

Lakota je politično vprašanje, ne le tehnična težava. Seveda potrebujemo trge, toda potrebujemo tudi vizijo prihodnosti, ki presega kratkoročne rešitve. Za svetovni sistem oskrbe s hrano bomo vedno potrebovali gasilce, zato trenutno najbolj potrebujemo arhitekte, ki bodo zasnovali sistem, dobro zaščiten pred požari.