Ujetniki velikih

Podražitev hrane, ki jo spodbujajo navite cene surovin na svetovnih borzah, in napovedi o poglabljanju krize na prehranskem trgu zaradi lanskih požarov v Rusiji ob žetvi in zaradi letošnjih poplav v Avstraliji – in posledično pričakovano slabšega pridelka iz najbolj kmetijskega dela celine »tam spodaj« – so kaj slabi obeti za ekonomije, odvisne od uvoza hrane. Tudi za slovensko.

Toda hkrati so to dogodki, ki zgolj potrjujejo ranljivost globalne prehranske verige in lahko prispevajo »tudi k boljšemu razumevanju tega, kakšen pretres lahko povzroči monopolna biotehnologija v neetičnih in pohlepnih rokah«, kakor poudarja znan slovenski mikrobiolog in kritik agresivnega širjenja genske tehnologije v pridelavo hrane dr. Gorazd Pretnar.
V nasprotju z ne prav številnimi navdušenci nad gensko modificirano pridelavo, ki je napredna, koristna, zaradi neizmernega potenciala menda celo odrešujoča za svet, ki ga že pesti lakota, je vendarle večje število previdnih skeptikov. Takšnih, ki v izboljšanih načinih pridelave in opevanih boljših prehranskih vrednostih novih sort v znanstvenih krogih odkrivajo sicer vse prevečkrat zamolčano resnico o okolju »prijaznejših« pesticidih, denimo.

Zato tudi ne tiščijo glave v pesek, da jim ne bi bilo treba poznati rezultatov raziskav s poskusi na živalih, ki nedvoumno pričajo o posledicah uživanja gensko spremenjene soje, koruze in še kakšne gensko »predelane« rastline na zdravje testnih živali. Ali pa ne vedeti za eksplozijo superplevela na poljih, na katerih gojijo takšne rastline v »sožitju« s posebej zanje narejenimi in uporabljenimi agrokemičnimi sredstvi. In ne vedeti za slabšo letino v državah, kjer je ta ali ona gensko spremenjena poljščina že povsem izrinila stare avtohtone sorte.

Tiste, ki kljubujejo teorijam o povsem neškodljivem širjenju uporabe gensko spremenjenih sort poljščin, odpornih na znane škodljivce, bodo težko prepričale znanstvene študije, ki jih naročajo in plačujejo multinacionalke. In takšne so tudi študije, na podlagi katerih evropska agencija za varno hrano (EFSA) presoja o varnosti gensko spremenjenih rastlin, pridelanih iz znanstveno dodelanih semen v kemičnih gigantih onkraj velike luže. In ko se pokaže, da je za njimi močno prepredena mreža politik ene same velike politike velike Amerike, razgaljene v diplomatskih depešah na Wikileaksu, je potrditev popolna.

Zato je tudi lažje razumeti, zakaj so evropske države, ki so se odrekle sicer odobreni pridelavi gensko spremenjene poljščine, trn v peti velikemu Monsantu. Zadržanost do sproščanja gensko spremenjenih organizmov v evropsko pridelavo hrane na eni strani in na drugi ustrežljivost do vseh, ki se navdušujejo nad napredno in v velikem svetu kmetijstva že močno vsiljeno tehnologijo, katere dolgoročne posledice so še velika uganka, je lani bila vzrok salomonskemu predlogu rešitve: da bi bilo državam članicam Evropske unije, kljub načelno enotni skupni kmetijski politiki, prepuščena odločitev, ali bodo dovolile pridelovanje sicer (z blagoslovom EFSE) odobrenih gensko spremenjenih rastlin ali ne. Z vsemi predvidljivimi posledicami seveda, med katere sodijo tudi mogoči spori in tožbe s Svetovno trgovinsko organizacijo.