Zdravje je vrednota daleč nad politiko

V zadnjem času številni pripovedujejo, da ne morejo več gledati in poslušati slabih novic. Dovolj imajo katastrofičnih razmer, zadosti jim je plenjenja države na vsakem koraku. Ob tem se počutijo slabo. Bojijo se sami zase, za svoje otroke in državo. Slabih vesti so se začeli izogibati. Zvečer raje ugasnejo televizor, kot da jim afere in vedno nova sporočila o koruptivnosti, lažeh in mržnji napolnijo domače zavetje. Kot največjo skrivnost povedo, da si želijo nekaj dobrega, lepega, pozitivnega. Nekomu bi radi zaupali.

Novinarji se zavedamo želje in potrebe bralcev po boljšem svetu, a naša prva naloga je nadzor nad družbenimi mehanizmi in posameznimi odkloni. Vse drugo bi bilo laž in zavajanje. Zato seveda nastavljamo zrcalo družbi in odsev v tem našem ogledalu je, žal, iz dneva v dan temnejši.

Nevaren čas

Čas, v katerem si začno ljudje zatiskati oči, ker ne morejo in nočejo verjeti, da so se naše elite izrodile do nesprejemljivega, je nevaren čas. Utrujeno, naveličano, nezainteresirano ljudstvo je najlaže potiskati v popolnoma absurdne rešitve. Ena takšnih je bila v preteklih dneh neoliberalistična zamisel, da bi celotno državno premoženje v paketu dali v upravljanje nekomu zunaj države. Takšnega plena noben vojskovodja niti v sanjah ne more pričakovati brez boja. Seveda, vojne so postale nesmisel, ropanje gre dandanes prek ekonomskih mehanizmov. Kako se izviti iz tega obroča? Iz vsakdana, v katerem se zdi, da je krog brezizhodno sklenjen?

Za zdravje gre

V ta kontekst družbenega kaosa smo umestili projekt Delo 2020 in prejšnji teden v Mariboru Delovo okroglo mizo o zdravju. Saj za zdravje gre, mar ne? Za zdravje posameznika in družbe, za zdravje kot zasebni in družbeni interes. Popolnoma po naključju je prav v dneh, ko smo sklicali okroglo mizo, minister za zdravje Dorjan Marušič skupaj s predsednikom vlade Borutom Pahorjem predstavil zdravstveno reformo in nadgradnjo zdravstvenega sistema. In tako smo na okrogli mizi govorili predvsem o napovedanih spremembah.

Je reforma priložnost ali grozeči fiasko? Priložnost za izboljšanje zdravja posameznika in družbe ter na tem temelju možnost za nov družbeni zagon ali fiasko zaradi uveljavitve interesov neštetih lobijev ravno skozi zdravstveno reformo?

Interesi

Interesov na polju zdravja mrgoli. Zmeraj govorimo o interesih bolnikov in na drugi strani o zdravnikih. Dokler je bil zdravstveni sistem povsem javen, takšen antagonizem sploh ni bil mogoč, razvil se je lahko zaradi pojava po definiciji profitabilnega zasebništva. Njegovo poudarjanje pa zakriva precej večje interese, pripete na 2,8 milijarde evrov, kolikor se jih zbere v zdravstvenih blagajnah. To so interesi farmacevtske industrije, vseh mogočih dobaviteljev in gradbenikov, o katerih nihče prav posebej ne razpravlja. Če bi bila reforma namenjena razbijanju teh monopolov, bi laže zadihali tako bolniki kot zdravniki in si začeli znova zaupati.

Številni interesi v zdravstvu so tudi vsak zase povsem legitimni, a vendar med seboj v nepremostljivem protislovju. To se je, denimo, pokazalo v razpravi o porodnišnicah, ki je prehitela razpravo o zdravstveni reformi. Izkazala se je za burno, emocionalno, osebno, tako kot je porod najosebnejša in hkrati največja izkušnja že od davnine. Že zdaj lahko z gotovostjo napovemo, da bo takšna tudi razprava o nadgradnji celotnega zdravstva. O čem se bomo odločali?

Financira nje in pravice

Čeprav je minister Marušič v razmeroma kratka izhodišča zajel nadgradnjo celotnega zdravstva, je središče reforme vendarle sprememba financiranja in z njo povezanih zdravstvenih pravic. Zdravstvene pravice niso bile še nikoli doslej postavljene v središče reforme. Ko smo leta 1992 uvedli doplačila (oziroma dopolnilno zavarovanje za doplačila), brez katerih ni več dostopna tako rekoč nobena zdravstvena pravica iz javne košarice, o pravicah nismo veliko govorili. Vsaj na glas ne, šepetaje pa so se akterji v zdravstvu znova in znova spraševali, ali bi se bili ljudje pripravljeni brez škode kateri nepotrebni pravici odpovedati. Do danes se ni našel junak, ki bi na glas naštel »odvečne« zdravstvene pravice. Predlogi o zmanjšanju boleznin, ki so bili na mizi v različnih političnih mandatih že nekajkrat, so bili vedno zavrnjeni.

Tako imamo danes v javni košarici pravic z zasebnimi doplačili na deklarativni ravni absolutno pravico do vseh zdravstvenih storitev, kar jih je. V resnici pa marsikatera ni več dostopna, na preglede, preiskave in zdravljenje moramo čakati predolgo, težave imamo tudi z omejevanjem dragih zdravljenj. Ker zaradi razvoja bolezni ni vseeno, kdaj pride bolnik do zdravnika, se bolniki čedalje bolj zatekajo k plačilu iz lastnega žepa. Tudi to pa posledično vse bolj načenja njihovo zaupanje v zdravnike.

Družba se mora odločiti, ali bo za zdravstvo namenila več denarja ali ne. Če količine denarja ne bomo povečali, se bo treba odpovedati »nekaterim nepotrebnim pravicam v korist nujnejših«, kažejo ministrovi izračuni. Minister je predstavil za zdaj tri različice sprememb financiranja, in kar dve od njih vsebujeta krčenje pravic. Razprava o pravicah torej zagotovo bo.

Reorganizacija

Drugi del reforme, to je reorganizacija zdravstva, bo veliko težji zalogaj kot reforma denarnih virov in z njo povezanih pravic, se je pokazalo na Delovi okrogli mizi v Mariboru, na kateri smo obravnavali predvsem vprašanja iz tega dela napovedane reforme. Dotaknila se bo prav vseh izvajalcev. Javnost se ne bo mogla opredeljevati do vsake malenkosti, saj bo šlo v glavnem za ozke strokovne odločitve. Navsezadnje je bolniku vseeno, ali gre k dežurnemu zdravniku v to ali sosednjo ulico, ali bo na težko operacijo šel v bolnišnico A ali v dve uri oddaljeno bolnišnico B. To bodo v resnici strokovna vprašanja in poenotiti se bo morala stroka.

Javnost pa se bo morala opredeliti do družbeno pomembnih predlogov za reorganizacijo zdravstva. Takšni so napovedani izstop zdravnikov iz javnega sektorja v status svobodnih zdravnikov podjetnikov, nadaljnje podeljevanje koncesij, napovedana podjetizacija bolnišnic in položaj zasebnega zdravstva. Urejanje teh zadev utegne temeljito spremeniti družbo kot celoto.

Na okrogli mizi v Mariboru se je pokazalo, da imajo tudi zdravniki, ne le bolniki, številne težave. Osrednja točka tako enih kot drugih je dostopnost: bolniki tožijo nad premajhno dostopnostjo do zdravnikov, zdravniki, da je že tolikšna dostopnost za njihovo kadrovsko podhranjenost na osnovni ravni preveliko breme.

Varuh bolnikovih pravic Aco Prosnik pa je zdravnike opozoril na še eno vrsto dostopnosti – na dostopnost do srca. Medtem ko ljudje zdravnikom še vedno zelo zaupajo, je »predsednica zdravniške zbornice kakor ledena kraljica; na simbolni ravni je naredila zdravništvu veliko škode«, je menil.

Po presoji predsednice upokojencev Mateje Kožuh Novak je največja težava preskakovanje čakalnih vrst tako, da si s plačilom prvega pregleda kupiš dostop do istega zdravnika v bolnišnici. Izvor tega je zmes zasebnega in javnega zdravstva. Bistvo velike večine težav je ravno razpotje med javnim in zasebnim izvajanjem zdravstva. Urejanja tega vprašanja iz ministrovih tez še ni mogoče povsem jasno zaznati.

Samorefleksija

Na točki dostopnosti bi se vsi morali zazreti sami vase. Zdravniki zaradi svojega ugleda in z njim povezanega zaupanja bolnikov: brez zaupanja bo zdravljenje manj uspešno, tožb bo čedalje več, izpostavljenost zdravnikov v družbi vse večja. Bolniki pa bi se morali vprašati, ali je res treba zaradi vsake najmanjše težave k zdravniku, saj s tem odvzemamo mesto zares bolnim. A to presega zdravstveno reformo. K zdravnikom se zatekamo tudi zaradi težav v družbi. Zdravje bi zato moralo postati interes širše družbe, ne samo zdravstva.

Ali je torej zdravstvena reforma priložnost za družbo? Zagotovo je, če se bo družba tega zavedela in če se ne bo na sleherni predlog odzivala zgolj ozko interesno. Od politikov pričakujemo, da si ne bodo prisvojili zdravstva za poligon strankarskega boja. Zdravje je pač vrednota, ki presega politične usmeritve. A čarobne paličice, ki bi čez noč odpravila vse težave, ni. Pot zdravstvene reforme bo tudi zato zelo težka.