Agrarno navdihnjeni pop je bil le šala

Aleš Klinar, vodja zasedb Agropop in Rock Partyzani bo praznoval okroglo obletnico.

Objavljeno
16. november 2013 20.05
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Aleš Klinar - Klinči je ob svoji 50-letnici izdal dvojni album 63 Special in pripravil velik spektakel, ki bo prihodnji četrtek v ljubljanski Cvetličarni. Glasbenik, ki je močno zaznamoval zadnja desetletja slovenske glasbe, bo svoj jubilej praznoval z občinstvom in gosti. Med drugim bodo nastopili Trkaj, Matjaž Jelen, Alenka Godec, Anja Rupel, Nuša Derenda, Pika Božič in Rebeka Dremelj. Pogovarjali smo se o njegovi glasbeni poti.

Naj začneva na začetku. Kako in kdaj ste se srečali z glasbo?

Bil sem v otroškem pevskem zboru, mama pa je precej zgodaj kupila pianino. Nekega dne, ko sem prišel domov, je rekla, no, zdaj se boš pa učil igrati klavir (smeh).

Torej je sledilo glasbeno izobraževanje?

V glasbeni šoli nisem užival v preigravanju not in vajah. Ko sem čakal, da pride učiteljica, sem na tisti veliki ta pravi klavir običajno igral nekaj po svoje in improviziral. Ko je prišla učiteljica, se je razburila, češ kaj neki igram. Odvrnil sem, da tako, malo po svoje, ona pa, da smem igrati samo po notah. Ob koncu šestega razreda nižje glasbene šole sem na izpitu pred komisijo začel igrati tisto, kar sem moral, in sem znal bolj napol. Učiteljica je rekla, da to ni dovolj, ker da igram preveč po svoje. Predsednika komisije pa je zanimalo, kako jaz po svoje igram. Končalo se je tako, da sem, čeprav sem bil prepričan, da bom padel, dobil petico. Učiteljica pa je sklenila, da me ne bo več učila, ker da je to višek nesramnosti.

Tako ste končali glasbeno izobraževanje?

Da. Pri trinajstih letih sem prišel v skupino Srečanje, bolj komercialno zasedbo, ki je igrala vse stile, od zimzelenčkov do rocka, in kjer sem se ogromno naučil. V resnici se mi zdi, da je dobro, da sem se naučil osnove glasbenega posla, preden sem šel v rock.

Kateri glasbeniki so vas navduševali v vaših najstniških letih?

Rad se imel ropotanje in energijo. Obvezno čtivo so bili Deep Purple, Led Zeppelin, Beatlov pa nisem preveč maral. Premehki so se mi zdeli. Rad sem imel glasne zasedbe, kot sta Nazareth in Black Sabbath. Vedno pa so imele prednost tiste, ki so imele tudi klaviature, recimo Uriah Heep.

Poslušal sem še neke nenavadnosti, ki so zanimale moje sosede, kot so recimo Gentle Giant, zgodnji Yes, pa King Crimson in Genesis. Vedno sem bil malo nagnjen k simforocku in glasbenemu megalomanstvu.

Kako je nastala rock zasedba Martin Krpan?

Po moji srednji šoli je zasedba Martih Krpan že delovala. Z zasedbo Na lepem prijazni (NLP, op. p.) smo imeli skupen prostor za vajo. V NLP sta igrala Tomaž Sršen in Polde Poljanšek, pomembna glasbena sopotnika v moji poznejši karieri. Prvi pri Martinu Krpanu, drugi pri Agropopu. Po razpadu NLP smo začeli igrati skupaj in se pozneje poimenovali Martin Krpan. S pevcem Andrejem Turkom smo posneli dve plošči že pred prihodom Vlada Kreslina, v začetku 80. let. Stilsko smo se malo iskali, od psihedelije, simforocka do pop rocka.

Imeli smo srečo, da smo spoznali ljudi, ki so po vsej Jugoslaviji predstavljali nove rock skupine. Tako smo igrali z zasedbami, kot so Psihomodo Pop, Xenia in druge. Imeli smo se luštno, ni bilo za denar, bilo je doživetje in nabiranje kondicije. Počasi smo našli tisti pravi zvok rock skupine. Prišel je Vlado Kreslin in nas, deset let mlajše pubertetnike, usmeril v tisto, kar je še zdaj znano kot Martin Krpan. Prvi album Od višine se zvrti je bil uspešnica, prišli so večji koncerti, tudi v Križankah. In za vse več nastopov so nam tudi plačali.

Agropop je menda nastal čisto po naključju?

V skupini Martin Krpan so nastala nesoglasja, hkrati pa mi je kitarist in saksofonist Polde Poljanšek predlagal, naj mu pomagam posneti nekaj zafrkantskih pesmi. To smo naredili kar doma na revox magnetofonu. Nismo načrtovali nove skupine, niti imena nismo imeli. To so bili osnutki Paradnega tanga pa Mesarjevega sina in pesmi Šerbi. Tudi Šerbi je bila zraven in je sprva skrbela za dobro počutje.

Ti posnetki so nekako priromali na takratni Radio Ljubljana in dali so nam možnost, da posnamemo nekaj pesmi v pravem studiu. Potem ko smo po spletu naključij nastopili celo v finalu Pop delavnice s Paradnim tangom, smo se vendarle malo bolj resno organizirali, čeprav smo še vedno mislili, da je vse to hec in da ne bo dolgo trajalo.Takoj po uspehu na Pop delavnici so nam ponudili koncert že kar naslednjo soboto. Sprejeli smo, čeprav smo imeli komaj štiri pesmi. Nastopili smo v Zelenem gaju, kjer so igrali tudi Gu-Gu, in ko smo odigrali vse štiri pesmi, smo morali na željo organizatorja cel program še enkrat ponoviti.

Sestavni del sporočilnosti Agropopa je bila ironija, sledila pa je neverjetna popularnost.

Agropop je vedno živel med dvema svetovoma. V mestu so nas dojemali kot parodijo, na vasi pa dobesedno. Vendar je bilo osnovno vodilo vedno parodija. Naš uspeh je prišel zelo hitro, saj smo že drugi album prodali v 70.000 izvodih. Vsi alternativni kritiki so nas takoj pokopali, češ da zasedba, ki proda toliko albumov in igra vsak teden, nikakor ne more biti alternativna.

Dobil sem občutek, da so vas tisti, ki ste jih včasih najbolj pikro »obdelali« v svojih pesmih, imeli najrajši?

Ja, seveda. Pri tem je pomembno vlogo odigrala Šerbi, ki je bila nekakšna ljudska ikona s pozitivno energijo in je pri ljudeh zbudila simpatije. Stvari so potem tekle po svoje. Po zafrkanciji, ki je bila vedno sestavni del delovanja Agropopa, je prišlo obdobje prebujanja nacionalne zavesti. Nismo načrtovali tega, kar se je zgodilo s pesmijo Samo milijon nas je. Da bi ironična skupina tako pomembno prispevala pri ozaveščanju Slovencev za osamosvojitev, si res ni bilo misliti. Ko smo posneli to skladbo, jo je zdaj že pokojni Tomo Pirc začel poskusno vrteti na radiu. Nastala je velika uspešnica. Album Za domovino z Agropopom naprej! smo nato leta 1987 promovirali z velikim koncertom v Hali Tivoli, ki je bila do takrat skorajda povsem rezervirana za tuja glasbena imena. Ljudje so prišli na koncert s slovenskimi zastavami. Vse skupaj je bilo že napol zborovanje.

Mnogi so vam in vam še očitajo vulgarno komercialnost, da je pri nastajanju vaše glasbe v ospredju zaslužek.

Zaslužek ni bil nikoli osrednji del strategije Agropopa. Zasedba je nastala po naključju in običajno so take stvari najboljše. Če pa pride uspeh, pride tudi zaslužek. Naše vodilo v skupini je bilo pozitivno rock'n'roll življenje. Z denarjem nismo bili nikoli obremenjeni, bil pa je sestavni del zgodbe o uspehu.

So Rock Partyzani res le poceni unovčevanje revolucionarnosti in partizanstva?

Zelo malo, predvsem novih skupin se ukvarja s socialno ali kakšno drugo problematiko. Toliko večji izziv se mi zdi narediti tako skladbo, da ne prepevamo samo o ljubezni in pijančevanju. Z Rock Partyzani poskušamo ohranjati spomin na zlata leta slovenskega in jugoslovanskega popa in rocka. Zanimivo je, da zna mlado občinstvo tudi stare pesmi na pamet.

Kakšne so prednosti in slabosti zasebnega in umetniškega druženja z Anjo Rupel?

Glede na to, da sva oba v glasbi od mladih nog in rok, poznava pasti ter dobre in slabe strani glasbenega življenja. Tako da odpade precej problemov, ki bi nastali, če bi bil glasbenik le eden od partnerjev. Ker združujeva zasebno življenje in glasbeno delo, nastanejo tudi konflikti. Treba se je pač prilagoditi in glede na najino dolgoletno sodelovanje nama očitno uspeva.