Ali obstaja usoda, ali si sami pišemo strani življenja?

Ali obstaja usoda, so stvari in dogodki, ki so vnaprej določeni, ali si sami pišemo strani življenja tako, da negujemo svobodno voljo? Zakaj iz kavne usedline ali kart poskušamo razbrati prihodnost in zakaj prav vsak izmed nas razmišlja, kako bi bilo to mogoče storiti. S psihoterapevtko Vesno Jarc smo primerjali tudi oblike svetovanja.

Zakaj je sodobni človek nagnjen k temu, da verjame v usodo?

Usoda je izgovor za vse, kar se nam dogaja, za situacije, za katere nimamo odgovora, za težave, ki jih ne zmoremo ali ne znamo rešiti. Psihologi pravijo, da je verovanje v usodo zelo pogosto obrambni mehanizem ljudi, ki niso dovolj močni, da bi se spoprijeli z življenjskimi težavami. Filozofi bi rekli, da ni nič naključnega, astrologi, da nas določajo zvezde, pod katerimi smo rojeni, pesniki, da se pred usodo ne moremo skriti, znanstveniki pa, da je to samo iluzija, pokrov za trenutke, ko smo izgubili nadzor nad svojim življenjem.

Verovanje v usodo je v glavnem posledica vzgoje, prevzemamo nam­reč vzorce obnašanja in verovanja staršev, ki so nam v najzgodnejšem življenjskem obdobju absolutni vzor. Ali se bo to verovanje v zrelem obdobju nadaljevalo, je pogosto odvisno od okolja in izkušenj, ki jih dobivamo. V glavnem smo nagnjeni k temu, da pripisujemo usodi težke emocionalne trenutke, dogodke, na katere nismo sposobni vplivati.

Ali bi bilo mogoče določiti profil človeka, ki za reševanje težav izbere napovedovalca prihodnosti?

H komu se bo posameznik obrnil, je odvisno od odnosov, ki jih ima z ljudmi okoli sebe; nekdo se bo zaupal zakoncu ali partnerju, sestri, bratu, staršem, prijateljem in tako dobil skrb in sočutje. Vendar včasih to ni dovolj. Naši bližnji imajo subjektiven pogled na problem, zato ga po navadi ne morejo videti objektivno. Marsikdo svojih bližnjih niti noče obremenjevati. Predvsem introvertiranim je težko priznati, da imajo težave. Hudo jim je zaradi občutka nemoči. Spet drugi so preobčutljivi in vsako prepreko doživljajo zelo intenzivno ter v vsem vidijo težave. Ko postane težava prevelika in se zdi nepremostljiva, pomislijo, da bi bilo dobro poiskati pomoč. Osebna prepričanja in naše osebnostne strukture vplivajo na to, ali se bomo obrnili na psihologa, psihoterapevta, psihiatra ali pa na vedeževalca, jasnovidca, astrologa ali kakšnega duhovnega učitelja.

Ljudje obiščejo vedeževalca, kadar so prestrašeni, obupani, morda zaskrbljeni nad tem, kar počnejo, zato potrebujejo nekakšno zagotovilo. Posel vedeževalcev je izkoriščanje čustvenih stisk in dajanje občutka varnosti, zaupanja, samozavesti, olajšanja in upanja. Večinoma ne prinesejo drugih resničnih koristi kot kratkotrajen učinek placeba. Tisti, ki iščejo hitre rešitve, se zlahka pustijo zavesti in te oblike napovedi in svetovanja lahko povzročijo veliko psihološke škode, še posebno pri ljudeh, ki so nagnjeni h kakršnikoli zasvojenosti. Pri vedeževalcih nam­reč ljudje samo poslušajo in jim večinoma ni treba narediti ničesar. To je najlažje, ker je večina ljudi po naravi lena. Tisti, ki se odloči, da bo nekaj spremenil pri sebi, se poda v zahteven, lahko tudi dolgotrajen in velikokrat zelo boleč proces, ki pa daje na koncu učinkovite rezultate.

Tak dolgotrajen in boleč proces je tudi psihoterapija.

Psihoterapija ne bo pomagala, da bi neka neprijetna situacija izginila, ampak da človek bolje spozna sebe, pride v stik s svojimi potrebami in razume vzroke za nastanek težav ter se nauči poiskati rešitve. Pomembno je odkrivati in spreminjati nezavedne vsebine in vzorce, ki so privedli do nastanka problemov. V ljudski naravi je, da je lažje vzeti tableto proti bolečini, čeprav ima kratek rok trajanja in se bolečina vrne, kot pa poiskati vzrok in ga odpraviti. Podobno bi lahko rekla za razliko med vedeževanjem in psihoterapijo.

Vrniva se k vaši izjavi, da je verovanje v usodo lahko vrsta obrambnega mehanizma.

Verovanje v usodo je velikokrat edini način, da naša psiha premaga recimo stresne situacije in občutek nemoči. Če nam leta in leta nekaj ne uspeva in če kljub mnogim poskusom ne moremo doseči nekega cilja, lahko zdrsnemo v fatalizem, vdanost v usodo, v tem najdemo za nas razum­ljivo razlago za neuspešnost. Zelo težko je sprejeti neuspehe ali dejstvo, da se nekaj, kar si želimo, nikakor ne uresniči, in ko človek izgublja upanje in zaupanje vase, je lažje pripisati »krivdo« višjim silam ali usodi. Temu obrambnemu mehanizmu v psihologiji pravimo notranji center kontrole, ko se zavedamo, da smo sami odgovorni za svoje življenje in da na večino stvari, ki se nam dogajajo, lahko vplivamo. Kadar nam gre vse tako, kot je treba, smo prepričani, da smo za to zaslužni sami. Drugače pa se obrnemo na zunanji center kontrole, takrat verjamemo, da je nekdo drug kriv za vse – ljudje okoli nas, višja sila, usoda.

Antropologi tudi opozarjajo, da je zaradi tega to prepričanje odličen način manipulacije, in kot primer navajajo različne sekte in gibanja, ki ravno s fatalizmom obvadujejo svoje člane.

Vedeževanje in podobne vrste pomoči imajo gotovo tudi kakšne pozitivne psihološke učinke.

Seveda. Pomagajo sprostiti tesnobo in spodbujajo pozitivne misli, osebi dajejo občutek varnosti in zaupanja. Vendar se tu lahko ujamejo v zanko. Ljudje postanejo od tega odvisni, kar vpliva na njihovo vsakdanje življenje; zanašajo se na napoved vedeževalca, namesto da bi se spopadli s težavo, so sproščeni, ker pa težave ne bodo odpravili, lahko zapadejo v depresijo, duševne motnje ali anksioznost. Postanejo napeti, pretirano jih skrbi, imajo motnje spanja, obsesivne misli in so zaradi vsega izčrpani.

Skratka, razbremenitev pritiska in potreba, da slišijo nekaj, po čemer se bodo bolje počutili, je dovolj močan razlog, da porabijo svoj denar za eno od vrst vedeževanja. Vendar je to zgolj način za kratek pobeg od trde realnosti. Se je pa na to udobje mogoče zlahka navaditi. Če imaš občutek, da nimaš nadzora nad svojim življenjem, lahko postaneš celo srečen, saj verjameš, da ti bo višja sila pomagala, da boš dobil, kar si želiš. Če ne moreš obogateti, te bo razveselilo, da to ne drži, ker je v kavni usedlini drugače zapisano. Če prihodnost preverjate na tak način, boste vedno našli nekaj, kar je povezano z vami, ker so pač možgani tako ustvarjeni.

Z drugimi besedami, ljudje verjamejo, ker to potrebujejo. Potrebujejo nekoga, ki jim bo povedal, da se bo njihovo življenje izboljšalo, da bodo srečni in da se jim bodo dogajale dobre stvari.

Kaj pa bi rekli za verovanje v usodo?

Naj ponazorim s primerom, za katerega niti največji skeptiki ne morejo reči, da gre samo za naključje. Trinajst let pred potopom Titanika je Robert Morgason napisal roman Futility, v katerem je katastrofo opisal do detajlov natančno: govori o nepotopljivi čezoceanski ladji, ki je udarila v ledenik in večino potnikov odpeljala v smrt. V domišljiji in resničnosti se je pokrilo toliko podrobnosti, da je roman hitro dobil ugled mističnega prerokovanja, in to je bil dokaz, da usodi ne moremo pobegniti. Verovanje v usodo je močno toliko, kolikor sami dovolimo, in ima lahko včasih izjemno močan psihološki učinek. Seveda ima pozitivne strani, vendar samo, če vanje verjamemo. Pozitivne misli so zelo pomembne, ker se naše nezavedno odzove na to, v kar verjamemo. Če smo prepričani, da bo naša usoda lepa, potem je velika verjetnost, da bo res.