Barcolana : Na treningu regatne velikanke Jene

Prva maksi jadrnica s pomično kobilico na svetu Maxi Jena reže proti Barcolani 2012.

Objavljeno
07. oktober 2012 15.14
Grega Kališnik, NeDelo
Grega Kališnik, NeDelo
Na najmnožičnejšem sredozemskem jadralskem zboru večno druga, z enim samcatim svetlim madežem iz leta 2009, ko je zmagala, jo prva maksi jadrnica s pomično kobilico na svetu Maxi Jena reže proti Barcolani 2012. V petek smo na skoraj 24-metrski, 16-tonski desetletni dirkalnici za vajo previharjali vetriče.

Ja, pri ljudeh je splavitev sila žalostna, pri plovilih, recimo jadrnicah, vesela. In polna upov je bila tudi leta 2002, ko so tehnološki vrh vrhov projektanta Andreja Justina položili v naročje morja. Slovenski um, slovenska izdelava, koprski skiper Mitja Kosmina. Bile so nacionalne sanje, ki pa so jim že po prvi Barcolani, po nesrečno izgubljeni zmagi, uplahnila jadra. Italijani so pri milijarderjih z Nove Zelandije in iz Avstralije začeli najemati jadrnice, ki so briljirale na peklenski regati Sydney–Hobart in Jena jim pred domačim pragom ni bila kos. Je treba povedati, na Barcolani je italijansko-slovenski prestižni, protisosedski naboj nepredstavljivo močnejši kot denimo na fuzbalski tekmi med Laziom in Mariborom. Tržačani, no, Italijani, niso prenesli, da bi jim Slovenija jemala barkovljanski primat. Trikrat zapored so v devetdesetih preklinjali Gaio Legend.

Neusmiljeni Romeo

Ena daleč spodaj najetih »je bila tudi superjadrnica Alfa Romeo«, mi pove član Jenine posadke in medij za medije, zamejec Diego Kolarič. Ta se je leta 2010 prefarbala in »preimenovala v Esimit Europa 2«. Njen šef je Slovenec Igor Simčič, vendar kjer se prepirata Slovenija in Italija, Evropa dobiček ima. Simčič ima na jadrnici, registrirani pri nas, pod neobstoječo evrozastavo enega Slovenca, Žbogarja, Vasilija, ne Samuela. A ta jadrnica »ne sodi v čisto jadralno disciplino«, tako Kolarič, »v kateri je treba po mednarodnih pravilih vse postopke na palubi opraviti ročno, vsa oprema mora biti ročno vodena, le pomična kobilica se lahko upravlja hidravlično. Na Esimitu pa je vse računalniško, posadka le jadra menja fizično.« Torej je tudi letos Maxi Jena, ki danes dirka na generalki, za pokal Bernetti, obsojena na svojo obsojenost? »Možnosti za zmago imamo le v brezvetrju, tam se pokažejo jadralske veščine.« Samo da jo imajo, »nas stane 30.000 evrov na leto«, nadaljuje jadralec. »Včasih je bila Jena,« zaradi 6,5-metrskega ugreza ne more na privez v nobeno slovensko marino, počiva na stojalu v Trstu, »na vodi od maja do oktobra, veliko tekmovala, letos je nastopila na septembrski diplomatski regati, po Bernettiju še Barcolana«, nato pa s 35-metrsko hidravlično ročico na suho. Drag šport postaja predrag, nekateri proizvajalci jadrnic se obračajo po vetru, proti vetrnim elektrarnam, podoben štos, le z lepšo prihodnostjo.

Poklicne stopnje

Maxi Jena v zmernem vetru optimalno nosi 18, v močnejšem do 24 jadralcev. Samo štirje člani posadke so čisti profiji, nekaj je jadralcev, ki si osnovne rezine režejo drugje, recimo s prodajo jadralske opreme, nekaj ljubiteljev, najpomembnejši na krovu so poleg Kosmine Mitja Beltram, Branko Brčin, Toš Golja Skrt, »imamo dva mladiča, Slovenca iz Trsta, evropska in svetovna mladinska prvaka razreda 470, Jaša Farnetija in Simona Sivitza Košuto«. V petek nismo bili v popolni zasedbi, nepopolnost je zagotavljala moja navzočnost, mladiča sta bila zraven, pa Justin, ki se je, mi prišepne član posadke, a to itak vemo, z nekaj projekti »krepko poštempljal v jadralskem svetu«. Še na suhem so kovali načrte, pa taktiko, veliko je bilo slišati o prežečih pizdarijah, pa vsaka četrta beseda je bila mona, začinjena z dijo porko, vmes so bili izrazi, ki jih nisem razumel – verjetno iz brezmadežnega jadranja. Ko smo krenili iz koprske marine gotovi usodi naproti, je Kos­mina posadki naročal sto in eno podrobnost. Dvesto in eno reč je treba imeti in vedeti na dirkalniku, od več deset tisoč evrov vrednih kosov do flomastra, za črtkanje po špagah. Mlada prvaka (za Italijo) iz sesljanskega jadralskega kluba Čupa sta bila potrditev projekta zgoniškega in sežanskega župana Mirka Sardoča in Davorina Terčona o pobratenju tu- in onstranmejhnih Slovencev, no border team, posadka brez meja. Vsi (Slovenci) za eno Jeno, ena Jena za vse. Sardoč je bil na jadrnici in fino švical na grinderju, mlinčku.

Pamet, ne krik

»Fantje, manj kričanja, več inteligence!« zabiča skiper. Kmalu se je začelo, obračalni manevri, se je plovilo nagnilo, da sem skoraj vznak salto v slanico naredil, drugič sem se s stopali upiral v karsižebodi, da nisem čez vso maxi širino v valove poletel na gobec. Medtem sem fotografiral, odklonil pa namig, da bi najlepše posnetke škljocnil spred jambora. Nak, tudi če me privežejo kot Odiseja, se ne spravim tja, verjemite, tulile bi sirene. Pa ne starogrške, ampak novoreševalske. Posebej sem pozijal, ko je skiper malo sončna očalca privzdignil in takole, na tri kilometre, določal, kakšen veter piha v dalji. Jaz še dežja ne razločim, kaj šele veter, ga vi? Povprašan sem bil, ali čutim odgovornost posameznikov, ki so trpeli na krovu. Nisem je, zato mi je bilo razloženo, da vsak ud ve, kaj pomeni napaka, recimo strgano jadro, polomljen jambor. Strahovit strošek. En komplet jader, najmanj sedem, za Maxi Jeno stane 300.000 evrov, si predstavljate konkurentko, ki je imela ob inavguraciji na voljo 104 jadra? Ja, denar je, tudi ko kopni, morja vladar. Morda maksi karbonko po desetletju kakšna starostna tegoba načenja, a v tem športu so nekatere stvari večne, neizbrisljive – kot izjava, kakor slišim, »naše Džoli«, Jolande Bertole, ki je pred zelo debelim desetletjem v eter spustila, kako na regati piha bonaca. Prevedeno, da piha brezvetrje. Nato pa je prihrumel gumenjak in maxijenovci so ostali brez najšibkejšega člena. In verjetno nazdravili, česar pa ne vem, ker me ni bilo več zraven.