Tiskane izdaje
»Dva človeka se razvežeta, ker želita stran od bolečine in stiske. Če živita pod isto streho, potem vsa bolečina, ki sta se ji želela izogniti, priplava na površje vedno, ko se vidita. Razveza veliko stane, ne samo čustveno, tudi finančno,« pravi sogovornica, ki priznava, da je resnično težko vse pustiti in oditi.
Številni razvezani zakonci tudi po ločitvi vztrajajo v skupni hiši ali stanovanju. Zakaj? Kakšne so vaše terapevtske izkušnje?
Veliko je primerov, ko en zakonec živi v enem nadstropju, drug pa v drugem. V neredkih primerih ne gre toliko za finančni problem, kot se predstavlja, ker bi lahko prodala hišo in šla živet v dve manjši stanovanji. Dejanska ločitev bi pomenila spremembo in s tem tudi tesnobo. Hkrati se takrat pogosto pojavi nezavedna separacijska tesnoba, še posebej če človek ni dobro predelal te faze, ko je se ločeval od svojih staršev, ko se je kot otrok in najstnik moral polagoma osamosvajati.
Če si predstavljamo dva, ki živita zaradi različnih razlogov ločena pod isto streho: vprašanje tukaj je, ali je ločitev temeljila na konsenzu. Navadno je eden tisti, ki zapušča, drug pa je tisti, ki je zapuščen. Če je bilo izdajstvo, nezvestoba in se eden želi izseliti, drug pa ne, potem si lahko predstavljamo, da je resnično težko. Enako težko je, če recimo potem zapuščeni še vedno upa, da bosta skupaj.
Je pa iz Amerike k nam že prišel tako imenovani nesting. Se pravi otroci ostanejo v družinski hiši, starša pa si poiščeta vsak svoje bivališče in se potem njuno bivanje v družinski hiše izmenjuje. Na primer en teden je v hiši oče z otroki, drug teden pa mama. Pomeni, da sta starša v dobro otrok pripravljena nositi breme vseh sprememb. To gre lahko samo v primerih, ko sta se sposobna oddaljiti od zakonskih konfliktov in se dogovorno odločati o vseh stvareh, na primer vzgoji, gospodinjstvu, hiši itd. Se pa tukaj potem postavlja vprašanje – glede na to, da sta lahko toliko uglašena drug na drugega – zakaj sta se sploh razvezala.
Poznam družino, kjer moški hišo deli z bivšo in sedanjo partnerko. Z obema ima tudi otroke. Živijo brez konfliktov ...
Odvisno, na kakšen način gre par narazen. Če pred razvezo ni bilo v odnosu nobene čustvene energije več, potem je drugače, kot če je tam jeza, zamera. V zahodni kulturi velja na področju partnerskih odnosov pravilo ekskluzivnosti; ne želiš deliti partnerja z nekom drugim. Drugo nepisano pravilo pa pravi, da do bivše/ga nikoli več ne boš imel tako čustveno ravnodušnega ali neobremenjenega odnosa kakor do drugih žensk ali moških. To potrjuje tudi klinična praksa, saj se veliko prevar zgodi ravno z bivšimi partnerji, ko se prvotna jeza po razvezi malo poleže.
Otroci nerešeno situacijo verjetno še teže prenašajo?
V takih primerih je pogosto prisotno veliko napetosti, kar na otroka ne deluje pozitivno. Za otroka je dobro, da so družinske razmere sproščene, čeprav sta starša razvezana, da so razmejitve in pravila jasno definirani; pri očetu veljajo takšna in takšna pravila, pri mami pa spet drugačna. Enkrat si pri očetu, drugič pri mami. Če teh razmejitev ni, potem otrok ne bo točno vedel, ali sta starša skupaj ali nista, ali naj že žaluje za izgubljenim odnosom staršev ali naj še upa, da bosta spet skupaj.
Za otroka je izjemno boleče, če vidi da eden izmed staršev trpi in da je povod ali razlog za to bolečino drugi od staršev. Otrok si želi jasnih in predvidljivih okvirjev in da se njegova starša, tudi ko sta razvezana, vedeta tako, da ju lahko še naprej spoštuje. Temelj za otroka so varnost, predvidljivost, stabilnost. Na to pa potem lahko cepimo veliko razgibanosti. Zavedati se moramo, da se otrok nikoli do konca ne odpove temu, da bi bila starša skupaj – če živita skupaj in sta razvezana, lahko nenehno prebujata njegove nezavedne upe, da bosta spet skupaj. To lahko tudi pomeni, da so otroci ob takšnem upanju v zanikanju in se pri njih ne more začeti proces žalovanja. Pomembno je, da izgubo lahko odžalujejo in tako čustvom dajo prosto pot. Če žalost ni izžalovana, se to lahko začne kazati kot somatizacija ali različne vedenjske težave. Nekateri otroci so lahko na zunaj zelo jezni, drugi vznemirjeni, prizadeti, skupna pa jim je zmedenost. Imajo pa lahko bratje in sestre, se pravi sorojenci, popolnoma različne odzive na nastale razmere. Neki otrok bo na zunaj kazal, kot da mu je vseeno, znotraj pa lahko divja hud boj.
Kaj svetujete nekdanjima partnerjema, ki sta se zataknila v takšnem položaju?
Treba se je odzivati razumno in premišljeno. Najprej vabimo ljudi, da vendarle premislijo, ali ne bi bilo vredno še enkrat poskusiti glede reševanja odnosa, seveda, če sta oba zato pripravljena. Klinična praksa potrjuje, da mnogi razvezani zakonci prenašajo nerešene probleme iz preteklega odnosa v nov odnos, kjer se te težave pojavijo z rahlim zamikom in v malo drugačni obliki. Drug problem, ki ga velja tukaj omeniti, je, da smo zelo dobri v navezovanju novih odnosov, malo teže pa nam gre ohranjanje in negovanja odnosa.
In kako naj se rešita iz takšnega položaja?
Na to vprašanje se ne da preprosto odgovoriti, saj govorimo, če temu tako rečemo, o nedokončani razvezi. Dokler živita pod isto streho, je težko biti tudi čustveno ločen. Če pa menita, da sta zaradi izrednih razmer, na primer zaradi hipoteke, ki presega vrednost hiše, brezposelnosti nekoga izmed njiju, prisiljena živeti pod isto streho, se pravi, dokler nekdo ne pride do denarja, potem je več kot dobrodošlo, da postavita jasne meje in pravila. Koliko časa oziroma do kdaj bosta vztrajala pod isto streho? Kakšna so njuna pričakovanja? Kako bo, ko bo nekdo od njiju dobil novega partnerja? Ga bo lahko pripeljal v hišo? Kako bo nov partner gledal na to? Kako bosta situacijo razložila otrokom, sorodnikom? Kako se bosta dogovarjala glede stroškov, morebitne potrebne adaptacije, bodo otroci kurirji in sredstvo za medsebojno obračunavanje? Je med njima neposredna komunikacija sploh mogoča? Če je za par sodelovanje po razvezi znanstvena fantastika, potem to gotovo ni dobra ideja. Zaradi družinskih težav je za tisti čas, dokler si ne uredijo samostojnega življenja, smiselno oditi v materinski dom in seveda v skrajnih primerih, ko govorimo o nasilju, v varno hišo.
Kaj žene razvezana partnerja, da tako vztrajata skupaj celo dvajset ali trideset let? Navajenost na konflikt?
Imamo veliko zakoncev, ki se počutijo ujeti v dve skrajnosti: zaradi močnih konfliktov ne morejo živeti skupaj in si nenehno grozijo z ločitvijo, hkrati pa ne morejo drug brez drugega, zato ves čas prihajajo nazaj oziroma grožnje z ločitvijo nikoli ne uresničijo. Ko se drug drugemu približajo, jih postane silovito strah, da bi jih drugi ranil, ko pa gredo narazen, doživljajo globoko zavrženost in se zato spet vračajo. Zato je ločitev in hkrati vztrajanje v isti hiši (zaradi otrok, zaradi denarja….) nekakšen nezavedni kompromis med tema dvema skrajnostma.
Je lahko vztrajanje pod isto streho kdaj tudi izgovor za lastno neukrepanje?
Kako je živeti z njim, mi je poznano, je poznana bolečina, če pa bi šla stran, bi bilo popolnoma nekaj novega, tesnobnega. To je kot vztrajanje v slabo plačani službi, pa čeprav nas je veliko prepričanih, da bi ta oseba s samostojnim nastopom na trgu uspela. Potem pa na primer, ko gre podjetje v stečaj, ko nimajo več kaj izgubiti, takrat pa si upa tvegati in iti v nekaj novega, medtem ko si prej morda deset let ni upal narediti tega koraka.
Bi ti pari lahko rešili zakon, če bi se odločili za obisk pri terapevtu? Se jih za ta korak odloča dovolj?
Lahko bi, če bi bila pripravljenost pri obeh. Veliko takih parov pride na terapijo. Mi jim predlagamo nekak odlog odločitve o razvezi za nekaj mesecev, v tem času pa jih povabimo, da skupaj ugotovimo, kaj je šlo v odnosu narobe in kaj bi bilo treba narediti, da bi se to uredilo; predvsem pa, da si dasta možnost, da v procesu terapije spet začutita in razumeta drug drugega, se čustveno povežeta. Če se to zgodi, se ti pari ne razvežejo. Namreč, mi se ne ločujemo, če imamo občutek, da nas partner želi razumeti in slišati in je celo pripravljen za nas kaj narediti. Prav tako je grožnja z ločitvijo pogosto samo skrajni obupani klic na pomoč: a me slišiš, kako se počutim osamljeno in nepomembno v tem odnosu? In če se drugi za to ne zmeni, potem žal lahko sledi naslednji korak.
Komu lahko partnerski terapevt pomaga in v kakšni meri lahko s svojim strokovnim delom ločitev tudi prepreči?
Tistemu, ki je motiviran za spremembo. Prihajajo pari, ki se veliko prepirajo, vprašajo, ali je za naju sploh še rešitev. Rekla bom, da tam, kjer je veliko čustvene energije, lahko je tudi, če temu rečemo tako, sovraštvo, kar je le druga plat kovanca ljubezni, tam se da. Ko pa nekdo ne čuti ničesar več, niti bolečine ne, tam je teže. Partnerski oz. zakonski terapevt lahko pomaga odkriti in odstraniti blokado – zakaj je nekdo prenehal čutiti. Mogoče je bilo bolečine preveč in se je telo nezavedno tako zavarovalo pred to bolečino. Zakonski terapevt lahko pomaga v smeri, da se dva čustveno povežeta, da razumeta in začutita drug drugega in da se med njiju povrne čustvena varnost oziroma predvidljivost. Težko boš stran od osebe, pri kateri čutiš, da ti je naklonjena, da je zanesljiva in da se še povrhu tega v kritičnih trenutkih vede obvladljivo. Naše temeljno hrepenenje je: lahko računam nate, se naslonim nate, ko te bom potreboval/a. Tam, kjer sta dva motivirana za spremembo, si želita, tam terapevt vsekakor lahko pomaga. Ne more pa tam, kjer si eden tega ne želi in je na primer iz afere že vstopil v nov odnos in ga ne želi končati oziroma je že odšel iz odnosa. Ljudje se odločajo sami in terapevt se ne more odločiti namesto njiju.
Kaj vse privre na dan v terapevtskem procesu?
Otroške rane in bolečine. Veliko čustev in občutkov. Pri posamezniku, ki ga v primarni družini oče, mama, bratje, sestre, se pravi pomembni drugi, niso slišali, razumeli, se psiha zavaruje tako, da tega ne čuti več, to potlači, ko pa pride v intimni partnerski odnos, se vsa ta čutenja spet prebudijo. Lahko so bili starši fizično prisotni, vendar če so dali malo čustvenega, se ta občutja iz preteklih odnosov ponovijo v sedanjih, posebno v partnerskih, kar se potem lahko prenaša iz generacije v generacijo, dokler se nekdo ne odloči, da bo nekaj naredil. V terapiji partnerskega odnosa vedno znova odkrivamo, kako se zakonci povezujemo med sabo na zelo podoben način, kot smo se navezovali na starše. Če smo se tam lahko varno navezali in zaupali, bomo podobno storili tudi do zakonca. Težava pa nastane tam, kjer tega primarnega zaupanja iz otroštva in čustvene varnosti ni bilo. Tam je nemogoče, da se dva zakonca ne bi srečala s konflikti, strahovi, nezaupanjem (tudi če ni nobenih velikih destruktivnih dejanj), ki so v bistvu restavracija otroških občutij. Ko to dojameta, ko vzpostavita dvojno zavedanje, kaj od doživljanja zdaj v resnici izvira iz preteklosti, kaj pa iz sedanjosti, postane zakonski odnos bolj umirjen, predvidljiv in zaupljiv.
Katere travme so za posameznika najhujše?
Nasilje, psihično, fizično, spolno, posebno spolno, ker navadno vključuje tudi psihično in fizično, in če to storil kdo od domačih, poznanih oseb. Potem odraščanje v disfunkcionalnih družinah, kjer je so zlorabe, nasilje, alkohol in različne oblike zasvojenosti. Tudi zanemarjenost je travma. Ne samo da nekdo poskrbi za obleko, hrano, ampak da čustveno zadovolji otrokove potrebe po ljubezni in zavarovanosti, varnosti.
Če otrok ne dobi brezpogojne ljubezni, če je ta zmanipulirana, odrašča z občutkom neljubljenosti, da se njega ne da imeti rad. To je tako grozna bolečina, da telo in psiha zamrzneta, če temu tako rečemo. Gre za najhujšo travmo ljubezni, ki ji psihoterapevti rečemo narcisistična rana, ker prizadene posameznikovo osebnost, zmožnost, da bi se dobro počutil. In takoj ko pridejo konflikti, se ta rana na novo prebudi – ti me ne spoštuješ, me ne razumeš, me ne upoštevaš – in ne nazadnje nisem vreden/na ljubezni. Vsaka travma tako pušča za sabo sledi nezaupanja, nevarnosti, strahu, nezavarovanosti in vse to se potem v manjši ali večji meri obnavlja v zakonskem odnosu. Zato se bo eden ali drug lahko neredko nezavedno spraševal: se bo tudi on ali ona spet tako vedel do mene, kot se je že nekoč nekdo vedel do mene?
