Blaž Jamnikar Pukl, desetletni evropski prvak s frajtonarico

Blaž Jamnikar Pukl iz Slovenj Gradca ima deset let in je bil že dvakrat to, kar naši košarkarji ne bodo nikoli. Evropski prvak. V igranju na frajtonarico, diatonično harmoniko.

To dejstvo bi skoraj lahko uvrstili v razred nepresenetljivega, saj harmoniko ljubiteljsko igra tudi Blažev oče Bojan, zaradi delovne deformacije zadnje čase ne, »me roka ne uboga več«, pa kako rad bi jo. Mami Simona v službene namene brenka na kitaro, vrtčevska vzgojiteljica. Da šestletne sestrice, prvošolke Žive, ne omenjamo. Jo bomo na koncu.

V šolo harmonike 25-letnega Klemna Rošerja je šel Blaž pri šestih letih, že dosti prej silil k mehu. Rošer, med drugim absolutni evropski prvak na diatonični harmoniki, ima šolo osem let, igra v skupini Frikeros, je profi, preživlja se »s poučevanjem in špili«. Šolo ima vsak dan razen v nedeljo, približno pet popoldanskih ur. Koliko učencev? »O tem se javno ne govori,« slutim, da se zadaj izrisuje problem fovšije med šolami, zasebnih registriranih je menda pri nas »petnajst ali več«.

Tonalitetna (ne)omejenost

Tudi sam potrebujem poduk: »Diatonična harmonika je bila v osnovi narejena za izvajanje ljudske glasbe, zato je še danes tonalitetno omejena, medtem ko ima klavirska vse tonalitetne zmožnosti, primerna je za vse glasbene zvrsti. Težko pa bi rekel, da je katera lažja za igranje.« Zlasti na vrhunski ravni. Tudi frajtonarico slišimo v nenarodnozabavni glasbi, le da redko. Leva roka ima pri obeh sorodno nalogo, desna popolnoma različno. Harmoniki se razlikujeta predvsem ...? »V zvenu.« Klavirska, sila grobo rečeno, velja za bolj gorenjsko, avsenikovsko, diatonična dolenjsko, danes vseslovensko, slakovsko. Pa saj to res vsi že vemo.

Blaž, desetletnik, je trličast, nežen, kako obvlada inštrument? »Standardne višine harmonike so 30, 34, 38 centimetrov, zunajstandardne 28, 32, 36.« Blaž igra na 32-centimetrsko, jasno, da fizično laže obvladaš manjši inštrument. »Njegova tehta približno štiri kilograme.« Največja, odrasla, pet in pol do šest in pol.

»Če si prešibak, ti zmanjkuje meha, letos se pri Blažu že manj čuti, da ga fizično matra.« Deček pri Klemnu vadi enkrat na teden, pred nastopi do trikrat, v državni glasbeni šoli pa igra klavirsko. Doma, kadar le gre, obe enako rad, če ima na ramenih še učenje za šolo, je »najprej šola, potem harmonika«. Ne v srcu, na urniku.

Blaž: »Najraje tekmujem.« Mentor pove, da je pri nas in v tujini za diatonično harmoniko vse polno tekmovanj, »vseh se niti udeležiti ne moremo«, izbirajo izvrstnejše, zadnje čase petošolec največkrat zmaga »ali je vsaj na stopničkah«. Za nagrado pokal, diploma, zelo redko denar. Manjkrat kot včasih.

Mali je v pogovoru s tako stari(kavi)m človekom, kot sem, negotov, zato v njegovem imenu spet Klemen: »Blaž ima zelo dober posluh in veliko željo po igranju. Starostno je fenomen, kar igra on, igrajo redki 15-letniki.« Že zdaj ima občutek, značilen za odrasle. Na prvem mestu je nadarjen, na drugem vztrajen, na tretjem, posledično, ima izredno razvito tehniko. »Pa zapomni si, kar mu povem, najine vaje so po zahtevnosti na ravni profesionalnega glasbenika, ni popuščanja, smiljenja samemu sebi.« V službi napredka kajpak.

A ko je v noši ...

Bili so časi, ko je Blaž poslušal Justina Biebra, sicer mu je blizu Michael Jackson, ki ga, pove mami, odlično posnema, tudi plesno, pa Beatli mu gredo v uho, krajše, mega sta »narodnozabavna in pop«. V šoli ima najraje, kdo bi si mislil, »glasbo in telovadbo«.

Kot mentor Klemen vidi, »da je Blaž še otrok, a ko je v noši,« ko poprime za harmoniko, »se spremeni za 360 stopinj.« Včasih se boji, da preveč zahteva od njega. Blaž je odgovorno bitje, tudi doma, ga pohvali mami, med drugim »mlajši sestrici pripravi zajtrk«. To pa je čudežni deček, kajne?

V pogovoru vsevprek izvem, kako so radikalen rez v zadnjih, recimo šestih letih v narodnozabavni glasbi naredili Modrijani, da je z njimi ta muzika preplavila domovino in spodrinja druge zvrsti. Ko pripomnim, da se mi je oddavna zdela sila razširjena, po pravici, za mestni živelj še preveč razširjena, mi Rošer odvrne: »Ko sem bil jaz v osnovni šoli, me je bilo sram povedati, da igram harmoniko.« So ga zbadali. Zdaj so harmonikarji carji. Je pa gotovo res, pritrdi, stereotipna ali kakršnakoli že kulisa o župi, klobasi, govedini, zenfu in močno maliganiziranem juhejanju, gostilništvu, vse skupaj vštric z narodno zabavnostjo, »zelo škodi naravi tega inštrumenta«. Poleg tega je treba ločevati znotraj zvrsti, kakovostne skupine od poplave sila povprečnih. Ki pa »brez težav dobijo prostor na televizijah«. Zlasti lokalnih. »Kjer ni nikakršnega filtra.« Kar je slabo.

Vsak tretji igra

Nekoč »bom imel skupino«, pravi Blaž, že zdaj bi jo imel zlahka, v razredu s 24 učenci jih sedem, osem igra na to ali ono glasbilo. »Deset, petnajst odstotkov narodnozabavnih ansamblov pri nas lahko živi zgolj od igranja«, drugi imajo za zraven še službo. Ali kaj sorodnega.

»Otroci ne poslušajo več tistega, kar bi morali,« kar mislijo, da bi morali, Rošer opaža, kako se ob narodnozabavni muziki »vznemirijo, ta glasba jim je zadnjih deset let v zibko položena«.

Družinska predsoba bo kmalu premajhna za Blaževe lovorike, evropski prvak je dvakrat postal v Italiji, pri Vidmu, Rošer je prepričan, da so tekmovanja razvoj, kot se še vedno razvija diatonka kot inštrument, mimogrede izvem, da ima na desni »približno 35 gumbov, na levi je standard enajst«.

Toliko o bratcu, sestrica Živa pa je pred kratkim začela igrati na violino, je bila že štirikrat, če ne petkrat na vaji. Vaja pa dela mojstrico.

Ko se Blaž odene v nošo in začne igrati, ja, če bi mižal, melodiji gotovo ne bi pripisal, da prihaja spod desetletnih prstkov. Tiste edine od Modrijanov, ki jo poznam, Ti ti ti ti ti ti ti ti moja ... mi fantič ni zaigral. Pa ne zato, ker mi sploh ni všeč, ampak ker je zanj prelahka.