Tiskane izdaje
V kuhinji Ane Ivančič v Slivicah pri Rakeku je bilo v četrtek dopoldne že vse nared za božično večerjo: pogrnjena miza je vabila s krvavico in zeljem, hlebcem prazničnega kruha, orehovo in makovo potico ter skuhanimi jabolčnimi krhlji. Tako se je za sveti večer jedlo nekoč in tako se v tej hiši še zmeraj, pove 73-letna predsednica cerkniškega društva žena in deklet na podeželju Klasje.
»Za božično večerjo je bilo zelje vedno na mizi. In klobasa: krvavica, kranjska, jetrna ... Sladkast praznični kruh je bil vedno bel, čeprav ga drugače čez leto ni bilo,« razlaga Ana Ivančič, ki je vse napekla in skuhala dan prej. »Pa orehova potica in makova; slednjo smo jedli, ko smo prišli s polnočnice, preden smo šli spat, zato smo ji pravili tudi dremavka! Skuhali smo jabolčne krhlje, škundre, vodo (krhljevko ali škundrovko) pa smo pili; za otroke druge pijače ni bilo.«
Nasproti je bila praznično napravljena še ena miza: božična, z župnekom (podprtnekom) oziroma božičnim kruhom na sredi, ki so ga nekdaj zamesili iz boljše moke, kakor so jo uporabljali sicer. Župnek razrežejo na zadnji sveti večer, predvečer svetih treh kraljev, po košček ga dajo tudi živini in domačim živalim, pojasni Ivančičeva. Ob kruhu je ležala vejica, s katero so na božični večer pri njih doma požegnali domačijo. »Najprej jaslice, zatem sobe, celotno poslopje in njive. Pa hišna ključa. Ključe je bilo treba požegnati, da so varovali pred tatovi.« Na mizi sta bila še molek in molitvenik. Po žegnanju so ob jaslicah molili, zatem povečerjali, igrali razne igre, odšli k polnočnici in po vrnitvi spat (po dremavki!). Božič je bil dela prost dan, namenjen zgolj kuhi in počitku. Božično mizo so sicer po vsakem od svetih večerov – božičnem, ki je seveda najpomembnejši, novoletnem in pred svetimi tremi kralji – podrli in na novo postavili.
V društvu Klasje je zbranih malce več kot sto žena in deklet, pove sogovornica, njihov namen pa je ohranjanje kulturne dediščine, zlasti peke po starem, »predvsem kruha: z ocvirki, sadnega, črnega, s pehtranom, bučnimi in sončničnimi semeni, pa ajdovega z orehi, ki je najbolj kakovosten in zaželen, a ni za vsak dan«. Med jedmi, ki jih ohranjajo, so vinski štruklji: »So že skoraj pozabljeni, pripravljali pa so jih iz podobnega testa kot potico, tudi z nadevom, prelili pa so jih z moštom ali vinom. Bili so hrana za na košnjo.« Obujajo tudi jed iz avstro-ogrskih časov, »pražen krompir grenadirmarš«, pripravljen iz krompirja, ocvirkov, masla in blekov, ki so ga v te konce iz vojske prinesli domači grenadirji.
Peke in priprave drugih tradicionalnih jedi učijo žene in dekleta iz Klasja na delavnicah. »Sama vodim delavnice peke kruha, potic, pletenic in okrasnega peciva,« pove predsednica društva. V sosednji sobi so že skoraj nared jaslice, ki jih bo tudi letos pripravila za razstavo na Uncu sredi decembra. Tokrat je namesto iz testa ustvarjala predvsem iz koruze: figurice so iz ličja, oskubljeni storžki so ovčice, trda stebla hlevček ... Polna je tudi košara z drobnimi angelci, ki jih bo podarila vsakemu obiskovalcu razstave. Že od februarja jih dela, se nasmehne; ko se jim pogled dovolj približa, oči razkrijejo malo umetnijo: životec, ročice in krilca iz testenin! Angelske glavice so kroglice iz slanega testa, zlati lasje iz kaše. Če Ani Ivančič česa ne manjka, sta to domišljija in ustvarjalnost ...
