Brad Pitto za goste iz Azije

Ker je ves čas nekje na poti med Ljubljano, Bledom in Postojno, ga je težko uloviti za klepet ob kavi. Pa nama je le uspelo določiti čas srečanja, ko je imel na urniku vpisano kosilo. S turističnim vodnikom Vidom Legradićem, fantom velikega nasmeška, sem klepetala v središču prestolnice, kjer se je ravnokar poslovil od avstralskih turistov.

»Prostega časa poleti nimam prav veliko in moj urnik je vsak dan poln. A v delu neizmerno uživam in vesel sem, da posel gladko teče,« mi pove Vid Legradić, ko po mobilnem telefonu uredi še zadnje obveznosti za prihodnji dan. Diplomirani politolog, ki je pravzaprav želel postati biolog, je bil prepričan, da bo po končani fakulteti opravljal delo, povezano s politologijo. Že med študijem si je našel študentsko delo v podjetju za anketiranje, kjer je kot politolog analitik zbiral, analiziral in preverjal podatke. Zaradi svoje marljivosti in uspešnosti je hitro napredoval. »To je bila odgovorna, stresna služba. Tudi okolje ni bilo najbolj spodbudno, saj sem delal v zaprti, s klimo ohlajeni pisarni,« se študentskega dela spominja Vid. V tistem času se je njegova teta znova začela ukvarjati s turizmom. Ker je bilo v Sloveniji vse več azijskih gostov – celo toliko jih je začelo prihajati, da dela preprosto ni več dohajala –, je sodelovanje ponudila tudi njemu. »Zelo dobro me pozna in ve, da imam dober odnos do ljudi, zato mi je dala priložnost, da se preizkusim kot turistični vodnik,« se začetkov pred petimi leti spominja Vid.

Mladi direktor podjetja

Kmalu je pisarniško delo obesil na klin, saj je vzljubil novo zaposlitev. »Ko sem diplomiral, sem prevzel turistično organizacijo Marvis in postal njen direktor. Teta je bila nam­reč prepričana, da mi bosta šla organizacija in vodenje dobro od rok. Pridobil sem licenco za turističnega vodnika in postal samostojni podjetnik,« razloži 28-letni Ljubljančan. Jedro njegove poslovne dejavnosti je vodenje skupin in posameznikov, ukvarja pa se tudi s prevozi, organizacijo kosil in prodajo spominkov, ki jih ročno ustvarja njegovo dekle Urška Grčar. Kot mnogi mladi podjetniki se je tudi on na začetku ubadal s preprekami. »Morda mi je bilo malo lažje, ker je bilo podjetje že vpeljano, a sem se kljub temu na začetku ukvarjal predvsem z vprašanjem, ali bom imel zunaj turistične sezone dovolj dohodka za plačevanje prispevkov,« priznava mladenič. Ker je vrhunec turistične sezone v polet­nih mesecih, si mora od pomladi do pozne jeseni zagotoviti dovolj dela, da nadomesti zimsko mrtvilo.

»Rad sodelujem s tistimi, ki razumejo poslovno logiko povezovanja in korektnega odnosa,« pove. Z nekaterimi slovenskimi partnerji je imel slabe izkušnje, zato najraje sodeluje z azijskimi. »Vodil sem že goste iz Japonske, s Tajvana, iz Južne Koreje, Kitajske, Hongkonga, Tajske, Indonezije, Singapurja, Malezije, Viet­nama, nekaj jih je bilo tudi iz Indije in Nepala.« V okviru poldnevnih vodenj po Sloveniji popelje približno 400 skupin na leto, med njimi tudi nekaj ameriških in avstralskih. Njegovi gostje so stari od šestdeset in devetdeset let, med njimi sta bila tudi nekdanji visoki predstavnik Tajvana in nekdanji obrambni minister Tajske. »S poznavanjem letalstva in vojske sem ga tako navdušil, da sva še danes v stiku,« z nasmeškom pripomni Vid, nekoč najmlajši jadralni pilot v Sloveniji.

O turistih kar ne more nehati govoriti. »Pravzaprav so obrnili moje življenje v čisto novo smer. Zagnanost, ki jo pokažem pri delu, je tudi najboljša promocija, ki se širi od ust do ust.« Večina turistov ima le nekaj dni časa za obisk Slovenije, zato se ustavijo v Ljubljani, na Bledu in v Postojnski jami. »Za to porabimo običajno dan in pol. Rad bi jim pokazal še veliko več, vendar je njihov čas zelo omejen.«

Doslej se mu je nabralo kar nekaj vtisov o navadah azijskih turistov, s katerimi se največ druži. »Pogosto so presenečeni nad hrano in pijačo, ki jo Slovenija ponuja. Opazil sem, da zaužijejo bistveno manj kot mi. Blejska kremna rezina nasiti dva ali celo tri azijske goste, podobno je s pečenico; dovolj je četrtinka. Zelo jim tekne gobova juha, Japoncem je všeč tudi postrv, ki je pri njih menda draga. Vsi azijski gostje se pritožujejo, da je hrana pri nas preslana, zanimivo pa je, da si jo večkrat začinijo z začimbami, ki jih prinesejo s sabo,« razloži Vic, Vido, Beethoven, Mozart ali kar Brad Pitto, kakor ga pogosto kličejo azijski turisti. »Tudi stereotipi o tem, da Japonci kar naprej fotografirajo, ne držijo. Res pa je, da so vsi strastni uporabniki mobilnih naprav, da so neverjetno vljudni in veliki ljubitelji narave.«

Simpatični mladenič priznava, da je tudi delo turističnega vodnika stresno, a se pri tem drži napotka tajvanskega vodnika, s katerim je nekoč sodeloval: »Vodnik mora rešiti vsak problem!«