Če koga ni strah, je z njim nekaj narobe

Naj mi vojaki ne zamerijo, ampak prvemu bom rekel patria. Drugi se piše hummer, prebere pa se tako, kakor Štajerci pravimo kladivu. Obe vozili smo si ogledali in jih preizkusili, na žalost samo kot potniki, saj vojaki, čeprav prijazni, le niso bili tako prijazni, da bi nas spustili za volan, na osrednjem vadišču SV na Počku pri Postojni. Tam se je osemdeset vojakov v peklenski vročini poznega poletja pripravljalo na odhod v kraje, kjer vroče ne bo samo zaradi podnebnih razmer, v Afganistan.

V Slovenski vojski premorejo celo množico kopenskih vozil, od motorjev do težkih tovornjakov in od nekdanje vsejugoslovanske ljudske armade podedovanih tankov. Ampak brez dvoma sta prvi zvezdi kopenske motorizacije finsko srednje kolesno oklepno vozilo (SKOV) 8×8 Svarun, kakor so po slovanskem bogu stvarniku poimenovali patrie, in utelešenje ameriškega testosteronskega mačizma, lahko kolesno oklepno vozilo (LKOV) 4x4 Hummer, kakor se glasi uradno ime hummerja. Prvega je med slovenske nesmrtne prevozne zvezde izstrelila še vedno potekajoča afera Patria, drugega so med globalne zvezde prevoza dvignili prva zaliv­ska vojna na začetku 90. let, nešteti filmi in televizijske serije, vse vojne po prvi zalivski ter na koncu različice, ki so si jih lahko privoščili še civilisti.

Samo ena je domovina, no, patria

Zaradi vseh afer se sploh ne gre čuditi, da vojaki nesrečne patrie kličejo z njihovim uradnim imenom, svarun. V oklepni trebuh finske pošasti se stopi zadaj in takoj je jasno, zakaj te vanj ne spustijo brez čelade. Brez nje bi si vojaške mašinerije nevajeni civilist razbil glavo že ob prvem koraku, ker je strop prostora za posadko jako nizek. Potem poveljnik fantov, pravzaprav pubecov, saj je med odhodniki v Afganistan – tako kot v vojski nasploh – največ pripadnikov severovzhodnih ljudstev, opazi, da civilna majica s svojo svetlo barvo sploh ni primerna za v maskirne uniforme odeto vojaško odpravo, in naroči: pazi na glavo, zategni pasove in gremo.

Pubeci, ki v rokah držijo svojo osnovno oborožitev, belgijsko juriš­no puško F2000S – čeprav je v prvem delu Plačancev z njo po nekak­šnih črnih piratih, najbrž Somalcih, veselo streljal sam bog oče akcijskih filmov Sylvester Stallone, vojaki zatrdijo, da je dobri stari kalašnikov boljši –, so malo mrki. Morda jim samo ni prav, da so jim podtaknili civilista, neotovorjenega z goro opreme in oblečenega v kratke hlače in majico, morda pa jih nekoliko črviči, ker bodo oktobra namesto na trgatev krenili v ene od najbolj neprijaznih krajev na svetu. Kdo bi jim zameril.

Ne glede na vse, kar se je povedalo in se govori čez patrie, pa se v njih pelje presenetljivo udobno. Sedeži niso ne preširoki ne preozki – razen za kakšne može kategorije XXXL, ampak te najbrž v vojski kmalu obtešejo v bolj povprečne telesne proporce –, pravzaprav delujejo nekoliko športno. Tudi blaženje je, vsaj na utrjenem kolovozu, kar vzorno. Če ne bi bilo vse skupaj tako tesno, da dva nasproti sedeča ne moreta izteg­niti nog brez usklajevanja, bi rekel, da se pelješ v kakšnem avtobusu. Tudi zavore primejo zelo dobro, kar spet upraviči uporabo čelade. Najbolj presenetljivo pa je, da je v pločevinasti škatli pod razbeljenim poletnim soncem prav hladno. Patria namreč premore klimatsko napravo. In to zelo učinkovito.

Vsekakor pa finska osemkolesna zverina ni pravi kraj za klavstrofobične. Občutek utesnjenosti še poveča dejstvo, da ni nobene odprtine, kar je seveda logično, saj oklepniki niso namenjeni za odkrivanje lepot okoliške pokrajine, ampak za čim varnejši prevoz dveh članov posadke, voznika in namerilca, ter devetih potnikov, se pravi vojakov. Prva dva sicer imata nekakšne line, skozi katere lahko gledata, poveljnik vojakov pa svet okoli sebe nadzira skozi kamero, verjetno nameščeno nekje ob mitraljezu na strehi.

Glede varnosti v patrii menda ni dilem. Major Boštjan Močnik, ki bo namestnik poveljnika oktobrskega moštva (in enega dekleta) v Afganistanu, pravi, da je »svarun številka ena v svojem razredu na svetu«. Torej v razredu srednje velikih koles­nih oklepnih vozil. Po njegovem ga ni bolje zaščitenega in tudi bolj zmogljivega podobnega vojaškega stroja. Mu bo treba verjeti, saj ima za sabo misijo v Bosni leta 2005 in eno v Afganistanu. Tam je bil, ko so leta 2009 potekale volitve. Na srečo slovenski vojaki v tej srednjeazijski državi za zdaj varnostnih lastnosti patrie še niso preizkusili, ker pač še ni zapeljala na kakšno improvizirano eksplozivno napravo ali kaj podobnega, kar v dar zahodnim vojakom na tamkajšnje ceste zakopavajo talibi in kar je drugih upornikov.

Mišica

Se vam zdi, da je vaš avto preširok za slovenske ceste? Zamislite si, da bi bil širok toliko kot avtobus. Vas moti, da vaš avto nima gumba za odpiranje oken, ampak morate vrteti ročico? Zamislite si, da bi lahko okno odprli samo s prečno zaporo, s kakršno si pretirano varnostno obremenjeni okrepijo vrata. Vas moti, da je v vašem avtu preveč cenene plastike? Zamislite si, da bi bila cenena plastika edini material v vašem avtu, vse drugo bi bilo grobo obdelano jeklo. Ali mislite, da je vaš avto preveč požrešen za današnje cene goriva? Zamislite si, da bi v njem hrumel osemvaljni 6,5-litrski dizel, ki bi na sto kilometrov pogoltnil najmanj 20 litrov goriva, navadno pa še precej več. Skratka, predstavljajte si, da bi vas namesto vašega avtomobila na parkirnem prostoru čakal štiri in pol tone težki vojaški hummer.

Tako kot patrii vojaki tudi hummerju ljubkovalno pravijo avto. A če je pri osemkolesni, več kot osem metrov dolgi, skoraj tri metre široki, več kot tri metre visoki in več kot 23 ton težki patrii že na prvi pogled jasno, da ima z avtomobili skupnega samo to, da se je z njo mogoče peljati, je hummer res videti kot avto. Vendar le na fotografiji ali precej od daleč.

Ko se mu približaš, je namreč takoj jasno, da je v primerjavi z običajnim osebnim avtomobilom nekaj takšnega, kot je jamski človek v primerjavi z baletko. Hummerjeva kolesa so nazobčana gmota gume, ki sega običajno raščenemu človeku skoraj do pasu. Mogoče se zdi nizek, vendar je visok 1,8 metra. Nizek se zdi na fotografijah zato, ker je širok avtobusnih 2,16 metra, kar je le 40 centimetrov manj, kot je največja dovoljena širina večine vozil na slovenskih cestah. Vsekakor pa hummer, vsaj njegova vojaška različica, ni namenjen prevažanju po asfaltu. Hummer je eden najbolj brutalnih terencev, kar jih je.

Presenetljivo je, da je v tako orjaškem vozilu prostor samo za štiri potnike oziroma pet, če eden stoji in upravlja orožje, nameščeno na strehi. Verjetno zato v kabino ni mogoče postaviti več kot štirih sedežev, čeprav bi jih drugače lahko vsaj še dva, če že ne štiri. Pri zaščiti hummerja ni kompromisov. Obdan je z jeklenimi ploščami, ki prestrežejo izstrelke do kalibra 7,62 milimetra. Natovske puške imajo kaliber 5,56 milimetra, 7,62 je kaliber kalašnikova. Očitno so Američani konec 70. in na začetku 80. let prejšnjega stoletja – ko so ugotovili, da so njihovi dotedanji vojaški terenci obupno zastareli in da je nujno izdelati nekaj novega –, vedeli, da jih bodo prihodnje vojne vodile predvsem po krajih, kjer bodo po njih streljali s kalašnikovi. Tudi okna lahko zadržijo takšne krogle, debela pa so tako, da se zdijo dvojna, čeprav je v njih samo ena šipa.

Med vožnjo po prašnem kolovozu na Počku niso prižgali klime, tako da ni bilo mogoče primerjati, ali deluje tako dobro kot v patrii. Ampak verjetno ne bi nič pomagala, saj je bila strešna loputa odprta, ker je skozi njo po okolici oprezal eden od vojakov. Voznik in sovoznik, po naglasu sodeč iz vzhodnega in zahodnega dela Štajerske, sta povedala, da skoraj ni terena, ki bi se ga plečati američan ustrašil. Vendar šofer – za sukanje volana človek potrebuje izpit za tovornjak, saj je oklepni hummer za celo tono težji od najvišje dovoljene teže, za katero zadostuje vozniški izpit kategorije B – ni hotel oceniti, ali je najboljši terenec na svetu.

Manj zadržan je bil major Močnik. Povedal je, da se na misijah na Balkanu, kjer so pozimi pogoste orjaške količine snega, letos ga je, na primer, ponekod vrglo več metrov, s hummerji zlahka vozijo tudi takrat, ko vozila drugih vojska že zdavnaj obtičijo. In da se po hribovitih, s snegom na debelo prekritih krajih odpravijo tudi takrat, ko si vojaki, opremljeni s kakšnimi manj robustnimi stroji, zaradi vremenskih razmer sploh ne upajo iz oporišča.

Seveda na Počku v pripeki poz­nega avgusta ni bilo možnosti za preizkušanje zimskih sposobnosti vojaške terenske mišice z one strani Atlantika. Voznik in sovoznik sta le potarnala, da je hummer zaradi svoje širine precej neprimeren za ozke slovenske ceste. A se za to svojo pomanjkljivost bogato oddolži takrat, ko gre zares. Izjemna teža in mogočen, požrešen motor, ga potegneta tudi iz blata, v katerem obtiči druga mehanizacija. Takrat človeka gotovo ne moti niti neobdelana notranjost, v kateri so dobro vidni tudi vsi vijaki, ki držijo avto skupaj.

Afganistan

Kljub vsej varnosti pa se zdi, da so hummerjevi vojaški službi šteti dnevi. Zadnji dve vojni, v Iraku in Afganistanu, sta namreč pokazali, da sloviti terenec, tudi v oklepni izvedbi, ni kos minam in tako imenovanim IED-jem, improviziranim eksplozivnim napravam. Eksplozija od spodaj, ko je mina ali IED zakopana pod cesto ali na njen rob, je namreč zelo nevarna tudi zanj. Poleti 2005 je eden od teh slovenskih terencev v Afganistanu zapeljal na mino. Na srečo je uničila samo avto, štirje vojaki so jo odnesli brez trajnih posledic.

Vendar so afganistanski bojevniki v izdelovanju eksplozivnih teles precej napredovali in v tej državi hummerje zdaj zamenjujejo z večjimi in težje oklepljenimi vozili, ki bolj kot na terence spominjajo na tovornjake. Tudi slovenski vojaki se tam ne vozijo več s hummerji, ampak z njihovimi nasledniki; izposodili so si jih od Američanov.

Ob vseh nevarnostih, ki na vojake prežijo v Afganistanu – v zadnjem času so pogosti tudi napadi, ko na svoje inštruktorje iz tujine streljajo afganistanski vojaki in policisti, ne več samo razni uporniki –, je najbrž povsem na mestu vprašanje, ali je odhajajoče strah. Na misiji bodo pol leta, vmes pridejo za nekaj dni na dopust v domovino. Čeprav je bila četrtina vojakov prihodnjega kontingenta že v Afganistanu, za približno sedem desetin pripadnikov pa to ni prva misija v tujini, seveda ni nihče ravnodušen. V tej državi ni miru že od začetka sovjetske invazije na božično noč leta 1979; šest desetin prebivalcev je mlajših od 25 let, kar pomeni, da več kot polovica Afganistancev sploh ne pozna drugačnih razmer, kot je vojna. Major Močnik je povedal, da sta strah in pogum enako čustveno stanje, vendar: »Če koga ni strah, je z njim nekaj narobe.«