Čestitam za enice!

Šolska spričevala skozi čas: Odlične ocene nekdaj čast, zdaj norma

Objavljeno
21. junij 2014 19.13
Eva Košak
Eva Košak

Za šolarje, ki so letos nizali lepe ocene, bo ta torek eden najsrečnejših dni. Šolski zvonec bo cingljal zadnjič v šolskem letu, prihaja dvomesečni poletni oddih, v roke pa bodo prejeli tudi težko pričakovane slavnostne listine, ki jim pravimo šolsko spričevalo. A slovenski učenci morajo zadnja leta bolj podrobno razlagati situacijo, ko jih babice, tete in bratranci ščipajo za lica in sprašujejo po šolskem uspehu.

Najmlajši iz prvih treh razredov že dolgo napredujejo samo po formaliziranem opisu razrednih učiteljev, zad­njih pet let pa se po ukrepih šolskega ministrstva pod vodstvom Milana Zvera s končnim učnim uspehom ne morejo ponašati niti učenci višjih raz­redov. Na spričevalu namreč manjka skupna ocena, na podlagi katere smo najbolj uspešne včasih klicali odličnjaki.

Zdaj so na uradno zapečateni belo-zeleni podlagi samo še končne ocene vseh predmetov. Kar naj bi zmanjšalo pritiske, se v praksi kaže kot manj učinkovit ukrep: glede na pomembnost točkovanja internih zaključnih ocen so otroci (in predvsem njihovi starši) še bolj zaskrbljeni, kakšno končno oceno jim bodo pri posameznih predmetih pripisali učitelji. Ampak evolucija spričeval in ocenjevanja ima za sabo že dolgo pot, čeprav se njihova družbena funkcija še nikoli ni zdela tako ključna za posameznikovo življenje kot danes.

Od lovorovih listov do želenih enic

S tem, kako smo šolarje ocenjevali skozi zgodovino, se je avtor Jože Ciprle v katalogu, ki je v Slovenskem šolskem muzeju spremljal razstavo o spričevalih, ukvarjal že leta 1991, ko je bila država tako ali drugače na pomembnem zgodovinskem razpot­ju. Tudi pri revitalizaciji šolskega sistema, ki je moral za začetek v demokratični kapitalizem prevesti vsaj socialistično obarvane pojme, kot je tovarišica.

Graja in pohvala sta od nekdaj bistvena vzgojno-izobraževalna prijema, tudi pri ocenjevanju znanja, čeprav je bilo slednje do nedavnega močneje prepleteno z odnosom, marljivostjo in lepim vedenjem. Stari Grki in Rimljani so grajali in hvalili s šibo ali lovorovimi listi, ki so si jih prislužili zares izjemni. V temačnem ozračju srednjega veka, ko so večinoma šolali bodočo duhovščino, so najslabši nosili tako imenovane oslovske čepice in sedeli v sramotilnih klopeh. A najvztrajnejši so bili za svoje znanje ustrezno nagrajeni – komur je uspelo doktorirati na srednjeveški univerzi, si je prislužil izenačitev statusa s plemstvom.

Začetek 15. stoletja je prinesel državni absolutizem in večjo vpetost posameznika v družbeni sistem. Tudi nepremožni so dobivali prve, čeprav redke priložnosti za šolanje. V 16. stoletju so uvedli prva uradna spričevala. Aristokracija jih ni potrebovala, njihova pot v izobraževalnem sistemu se je nadaljevala sama po sebi. Potrebovali so jih manj premožni, ki so se s potrdilom o opravljenem šolanju potegovali za državne beneficije ali štipendije. Jezuitske šole 17. stoletja so temeljile na tekmovalnosti – pridni učenci so sedeli na častnih mestih, slabe so grajali z javnim sramotenjem njihovih nekakovostnih izdelkov.

Maturitetna ali »zrelostna« spričevala so z višanjem stopnje splošne izobraženosti dobivala vedno večjo veljavo in do konca 19. stoletja so bile poleg dokazil o končanem šolanju izjemno pomembne tudi ocene, ki so kvalificirale učenca za nadaljevanje izobraževanja. Avstro-ogrski sistem je na začetku dvajsetega stoletja v šolah uvedel podrobnejše številčne ocenjevalne lestvice za napredek, pridnost, vedenje in celo videz pis­nih izdelkov. Najvišja ocena za napredek je bila enica, ki je pomenila prav dober uspeh. Dvojka je predstavljala dobrega, trojka zadostnega, štirica komaj zadostnega in petica nezadostnega.

Ocenjevalno lestvico so na glavo obrnili v predvojni Jugoslaviji in na lepem so enice postale sramotne. Jože Ciprle opisuje menda znano anekdoto o babici iz tistega obdobja, ki se je naokoli hvalila z vnukovim spričevalom, polnim cvekov, in tako postala tarča posmeha v domači vasi. Po drugi svetovni vojni so socialistični prijemi v šolstvu temeljili na enakih možnostih, v vsakem primeru pa slabe šolske ocene ali celo zaostanek v letniku niso napovedovali osebnega propada, saj je bilo vedno dovolj povpraševanja tudi po nekvalificirani delovni sili.

S starši zadostnih ni težav

Zdaj neuradna obsodba na družbeni propad ni samo negativna ocena, marsikdo tako dojema že »dobro« oceno tri. Šolski sistem ocenjevanja je od uvedbe obveznega šolstva pač v službi proizvajanja koristnih državljanov in se kot takšen nenehno spreminja, vselej pa je odraz družbe. Praksa pedagogov v osnovni šoli kaže, da trenutno prednjači tekmovalnost, kot se za državo po meri kapitala tudi spodobi. Odlične ocene niso več stvar redkih izjemnih učencev, postajajo norma.

V članku tednika Mladina so prejšnji teden navedli podatke Državnega izpitnega centra, ki pravijo, da je leta 1988 osmi razred z odličnim uspehom končalo 17,3 odstotka slovenskih šolarjev, leta 2006 pa že 32 odstotkov učencev. Objavljajo se seznami najuspešnejših osnovnih šol, za vpis v zdaj neuradno že obvezno srednjo šolo se upoštevajo končne ocene vseh obveznih predmetov v zadnji triadi, rezultati standardiziranega eksternega preverjanja znanja pa pridejo v poštev samo, kadar se v srednjo šolo vpiše presežek učencev z enakim številom točk.

»Potem imaš naenkrat 180 učencev s samimi peticami, ki se borijo za vpis na bežigrajsko gimnazijo,« komaj vzdržne tekmovalne pritiske opisuje Lidija Žigon, ravnateljica osnovne šole Kolezija v Ljubljani, ki se je na razvpitem seznamu naj­uspešnejših šol uvrstila na zavidljivo tretje mesto. Žigonova sicer pravi, da podpira odpravo splošnega učnega uspeha, saj je mnogokrat prikazoval nerealno stanje ocen, povprečje pa si tako ali tako lahko izračuna vsak pri sebi.

A pritiskov staršev zaradi tega ni bistveno manj, saj so še vedno obremenjeni s končnimi ocenami obveznih predmetov, ki so ključne za vpis na želeno srednješolsko ustanovo. »Pri tistih, ki imajo dvojke ali trojke, se vedno dogovorimo brez težav,« komentira ravnateljica, »z ocenami so najbolj obremenjeni starši odličnjakov. Ampak mi standardov ne moremo spuščati. Zato se mi zdi ključno, da bi spet pripisali večji pomen eksternemu preverjanju znanja, s tem bi se pritisk na učitelje znatno zmanjšal.«

Pritisk na učitelje morda res, a otroci so na neizprosno tekmo za mesta na najboljših šolah obsojeni v vsakem primeru. Samo najboljše šole jim menda lahko zagotovijo uspešno, dobičkonosno in na sploh kakovostnejše življenje. Prav dobro po tak­šnih standardih sploh ni več zares dobro, a v resnici morda niti odlično ne zadostuje več. Dr. Robi Kroflič s katedre za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski filozofski fakulteti pravi, da je mehanizem tako imenovane družbe znanja tako ali tako porušen in nedelujoč: »Dandanes lahko iz mnogih primerov vidimo, da višja in boljša izobrazba v nobenem primeru ne zagotavlja lažjega življenja. Visoka izobrazba, sploh podiplomska, je postala prej ovira kot dodatna priložnost.«

Vsi tisti, ki bodo prihodnji teden prejeli dokazilo o prigaranih peticah, si bodo v poletnih mesecih vsaj malo oddahnili od pehanja za odličnostjo in si napolnili baterije za nove jesenske treninge iz medsebojne tekmovalnosti. Saj ne, da je ne bi potrebovali. Šola že ve, kakšne držav­ljane potrebuje. Jasno je zapisano v spričevalih.