Charlesov klub vrtičkaric v visokih petah

 Nad Chelsea Physic Gardnom, enim najlepših skritih vrtov v britanski prestolnici, bdi mecen princ Charles.

Objavljeno
16. september 2012 13.57
Anžej Dežan
Anžej Dežan
V tem predelu Londona ni visok betonski zid nič posebnega. Če vijugaš po Chelseu, to tako ali tako pomeni, da tavaš od enega do drugega. »Predstav­ljaj si vilo za tem obzidjem,« odsanjaš daleč stran. Prijateljica odvrne: »Jah, že, ampak poglej tisto kovano ograjo tam. Rusi, ti rečem.« Potem začne nagovorjeno gosposko jeklo ropotati, ti od šoka odskočiš, izza vrat pa stopi pažasto postrižena dama, odeta v Prado od nog do glave. Po nekaj korakih vzdolž ulice Swan Walk izgine za novim, še višjim in daljšim zidom, le da so njegova vrata odprta na stežaj. Za trenutek se ustrašiš, da se boš znašel v Narniji, a na drugi strani ni levov ali belih kraljic - le Chelsea Physic Garden, eden najlepših skritih angleških vrtov.

»Dobrodošli v našem skromnem vrtičku,« sumljivo navdušeno za opoldansko uro zapoje prostovoljka, ko pomaga odgrniti mehke praproti in dve razraščeni krošnji granatnega jabolka nad vhodom. Vpraša, ali sva prišla na kosilo. »Em, ja?!« stoično pritrdiva. Vrt, hrana - v enem? Tudi to je mogoče? Preden nama sploh uspe poravnati enkratno vstopnino, že izpolnjujeva prijavnico za enoletno članstvo v njihovem tajnem društvu in postajava »prijatelja vrta«. Gospa vodnica, nekje v zgodnjih sedemdesetih, naju potisne pred vrsto združenja ljubiteljev ortopedske obutve - privilegij novih članov, menda - in na hitro predstavi brošure. Eno z razvlečeno zgodovino vrta, drugo z risanim načrtom gredic in tretjo z aktualnimi dogodki.

»To me je kar malo sram povedati, a moram,« v zadregi prizna starosta vrta. »Trenutno v nekaterih predelih gostimo konceptualne umetnike, a so letošnji kipi tako falični, da ogled priporočamo samo tistim z močnim želodcem,« reče, napol zares. Abstraktna mušnica, viseča z veje, se nad bližnjim grmom rožmarina res spušča kot razvlečen preservativ. Prijateljici uide nasmešek. Videti je, da se je prvič zgodilo, da jo je presenetil - vrt. Chelsea Physic Garden so ustanovili že leta 1673, je tipičen predstavnik žlahtne angleške navezanosti na skrbno urejene vrtove, njegov mecen je britanski prestolonaslednik princ Charles, a je treba vse predsodke pustiti pred vrati. Nič ni tako, kot pričakuješ, da bo. Začenši s klientelo. Princ Charles sem pogosto zaide tudi sam, a ne zato, da bi ga fotografirali, saj svojih obiskov nikoli ne obeša na veliki zvon. Kadar pride, njegovi varnostniki prostovoljce o tem pravočasno obvestijo, z navodilom, da mora vse teči kot običajno. Le pri srkanju čaja se mu ne moreš ravno pridružiti.

Kavarna mandarinastih sanj

Med nasadi dreves, zastekljenimi rastlinjaki in razraslimi grmi resda krožijo tudi nekateri zgubani pari, a je povprečna starost prijateljev vrta po uradnih podatkih nekaj čez štirideset let. Po košček miru sleherni dan pride eden najbolj obetavnih mladih modnih oblikovalcev Erdem Moralioglu, ki tu skicira nove zamisli. Tudi zahvaljujoč njemu so sem začeli drveti drugi znani umetniki, v bližini pa posedajo brezdelne žene poslovnežev - te najraje opravljajo z razgledom na sivko. Ponudba vselej ustreza povpraševanju.

Tangerine Dream Café, edina restavracija v parku, je otrok Lynette Barron, ki se je prej šest let urila pri Jamieju Oliverju. Vse sestavine, ki se znajdejo v miniaturni kuhinji, so organskega izvora, kupljene na okoliških tržnicah, zelišča pa kar z vrta. Znani so predvsem po svoji limonadi z domačo meto. Obrok se običajno začne s francoskim quichem in njegovim drobljivim podplatom iz pečenih paradižnikov. Temu je priložena lopatka solate - lubenice s feto in olivami, svežega graha s slanino in bučkami ali sušenih paradižnikov z rukolo. Edini posladek je torta. Poleti limonina, prežeta z limončelom, figova z marcipanom in medom ali čokoladno-malinasta. Ko dobrote pospravljaš z razgledom na zelenje, se zdi vse še boljše. Strežbe ni, zato moraš na vrsto čakati s pladnjem v roki za lesenim pultom. To je ena redkih priložnosti, da vrsta v menzi spominja na modno revijo.

Vrt za pet funtov

Namesto s popoldanskim tekom lahko kalorije po kosilu porabiš z dolgim sprehodom po parku. Središčna točka, kjer se vse začne in konča, je kip Hansa Sloana, zdravnika, ki je posestvo odkupil leta 1712 in vrt za simbolično ceno petih funtov oddal v neomejeno uporabo združenju apotekarjev. Zdajšnji upravljavci njegovim potomcem še vedno enkrat na leto izročijo ček za petaka. Tradicija veleva, da to izvede glavni kurator, s tem pa se pokloni spominu na mecena, ki je Evropi predstavil kinin iz Peruja, čokolado z Jamajke, mag­nolije in pomagal ponesti bombaž v Gruzijo iz Indije.

Od kipa se v tlorisu na vse strani odpirajo predeli s farmacevtskimi rastlinami, vrt svetovne medicine, gredica s sezonskimi metulji, zgodovinske rastline, gozdni kotiček, pa tudi vrta užitnih in uporabnih rastlin ter makronezijska meja, na kateri poganjajo najbolj nenavadne drevesne podobe. Semena za mnoge od njih so prejeli od drugih botaničnih vrtov po principu »medknjižnične izposoje«, nekaj pa so jih z odi­sejad po svetu prinesli kar ožji člani kraljeve družine. Na štirih hektarih korenine razpreda najstarejša oljka v Evropi, v umetno ustvarjenem ribniku v južnem delu vrta pa domuje četica zavarovanih živalskih vrt. Najglasnejše so krastače in žabe, ki vsako jutro ustvarjajo razglašeno vrtno glasbeno simfonijo.

Kjer si brala Jane Austen

Posebej zanimiv je parfumski oddelek, kjer so v kamnito gredo ujeti različni profili dišav: rastline z orientalskimi vonji, prek stoterih vrst vrtnic, vse do rdečega ribeza, ki je glavna sestavina krem za obraz in ironično izničuje rdečico v licih. Veliko mož bi bilo presenečenih tudi nad tem, da v njihovih toaletnih vodicah plavajo ostanki paradižnikovih listov. Le nekaj korakov stran se bohotijo užitne rastline: licenca za vzgojo konoplje je v lokalni skupnosti povzročila pravi mali škandal. »Presenečeni bi bili, koliko srednješolcev nam je kar na lepem hotelo pomagati,« pove ena od prostovoljk, ki ravno koplje po prepovedani gredi.

Chelsea Physic Garden je po naporni poletni sezoni odprt do konca oktobra, ko se količina dnevne svetlobe skrči na velikost lešnika. Potem se javnosti pokaže le še v začetku decembra, ko na glavnem trgu - pod kipom - priredijo božično-novoletni bazar. Pogled na lampijončke in napeljane luči je zavidanja vreden in zato prihranjen za prijatelje vrta. Glinene gredice se da najeti tudi za zasebne dogodke. Nekoč ga je denimo zasedlo združenje japonskih jasnovidcev, ki so besedo »physic«, fizičen, zamenjali za »psychic«, jasnoviden. Ker vrt ni bil nabit s pričakovano ezoterično energijo, so bili razočarani in celo razhudeni, ko so spoznali, da niso na nič kaj svetem mestu.

Med nasadi in pred rastlinjaki so posejane klopi, kjer lahko postaneš. V družbi sivke in aromatičnih trav so romantične, vijoličaste, tanko kovane in zavite, pri kaktusih lesene, trde, stabilne. Če pogladiš kovinsko ploščico, izveš, da je klop »svoji June« posvetil njen mož ali da jo je vrtu daroval njej v spomin. »Kjer si brala Jane Austen,« je vgravirano posvetilo na eni od njih. Takrat dojameš, da ozračje, kjer koli že, ustvarjajo zgodbe ljudi, ki so v njih čustvovali. Od prostovoljk, ki se družno hihitajo faličnim kipom pred vhodom, do razvajenih obiskovalk v manolkah in kuharjev, ki v karafi teptajo metine lističe. Vrt ni nikoli le agregirani kloroform, je najprej - in bo vselej - zatočišče.