Tiskane izdaje
Pred prvo slano je čas za spravilo čilijev, ki so se vse poletje in prvi del jeseni na vrtu, v balkonskih koritih in loncih trudili zoreti. Kakšnega še prav lepega lahko prestavimo v stanovanje. Ker je večina čilijev trajnic oziroma večletnih rastlin, nas bo vso zimo razveseljeval z okrasjem za oči in kot dodatek jedem v času, ko se prileže kaj toplega in tudi bolj pekočega.
Ko se, tako kot zdaj pri nas, zunanje temperature spustijo močno pod 17 stopinj Celzija, začnejo plodovi odpadati. Če čili prestavimo v stanovanje, moramo namesto čebel, čmrljev in vetra sami poskrbeti za opraševanje – najbolje z omočenim čopičem. Potem bo še naprej veselo cvetel in rodil. Ker je poleti porabil hranila v zemlji, pa moramo vodi za zalivanje dodajati tekoče gnojilo. Gotovo je še ostalo kaj tistega, s katerim smo poleti zalivali paradižnik in papriko.
Če tega še nismo storili, si pripravimo tudi seme najljubših sort za prihodnjo sezono. Izberemo najbolj zrele plodove, jih pustimo, da se naravno posušijo, kar jim bo omogočilo, da do konca dozorijo, potem pa jih shranimo v nepredušno posodico na hladnem temnem mestu. Nekaj jih bo med sušenjem na zraku zgnilo, zato jih damo sušit nekaj več, kot bomo potrebovali. Ko so suhi, ne smejo zmrzniti, drugače seme praviloma ne bo vzklilo. Če torej semen ne bomo izluščili, bomo proti koncu zime vedeli, katere sorte je neki čili.
Preostale zrele plodove lahko vložimo podobno kot paprike v slanico in jih pasteriziramo ali v razredčen kis z dodatki začimb in druge zelenjave. Zelene zmeljemo in vkuhamo z začimbami, česnom, čebulo in oljem ter prav tako pasteriziramo. Lahko pripravimo hariso, v severni Afriki priljubljen pekoč namaz za predjedi in dodatek k toplim jedem in solatam. V sekljalniku zmeljemo nekaj režnjev česna, precej več čilija, sol, po žlico zmletih semen koriandra in rimskega kumina ter prilijemo žlico oljčnega olja. Nadevamo v manjše kozarčke, prelijemo z oljčnim oljem in iz hladilnika uporabljamo več mesecev. Nekaj najlepših damo v plastično posodo, jo dobro zapremo in zamrznemo. Pozimi jih posamič jemljemo iz zamrzovalnika in uporabljamo enako kot sveže.
Lotimo se še tistih, ki smo jih posušili na zraku, v pečici ali sušilniku sadja. Čilije, morda ločene po sortah in barvi, najpreprosteje zmeljemo v prah z mlinčkom za kavo. Še bolje, da jih stremo v možnarju. Dobro posušeni in zdrobljeni bodo počakali tudi več let.
Zdaj smo pripravljeni na mrzlo zimo. Medtem ko bomo čakali na začetek pomladi, ko bo pravi čas za sejanje čilijev, se lahko posvetimo izobraževanju in izvemo, od kod so k nam prišli, koliko so v sorodu s papriko ter celo paradižnikom in krompirjem. Poučimo se o tem, katere sorte so bolj ali manj pekoče, kakšna je razlika med čiliji z različnih celin in da kajenski poper ni nič drugega drobno zmlet prah srednje ostrih drobnih čilijev, tabasko pa omaka iz v soli fermentiranih in v sodih odležanih čilijev.
