Tiskane izdaje
Srbska sarma, ruski boršč, črnogorska cicvara, albanski tullumb, singapurski popiah, makedonski tavče gravče in številne druge jedi z različnih koncev sveta – manjkali niso niti slovenski ajdovi žganci – so v petek zvečer v dvorani Kolpern na Jesenicah navduševali Jeseničane, saj so prvič na enem mestu spoznavali izjemno kulinarično in kulturno pestrost mesta.
Zadetek v polno
Ahmed Pašić in njegovi številni sodelavci niso vedeli, kakšen obisk sploh lahko pričakujejo, a so že kmalu po začetku festivala dobili jasno potrditev, da so zadeli v polno. Z ugotovitvijo se je strinjal tudi posebni gost festivala, piranski župan Peter Bossman, ki je dejal, da podpira vse zamisli za povečevanje strpnosti v družbi: »Prepoznati je treba, da so tudi druge kulture zanimive, od vsake pa se lahko kaj naučimo«. Multikulturnost bogati, je dodal gost in poudaril velik pomen sprejemanja različnosti. Tudi domači župan Tomaž Tom Mencinger v različnosti in multikulturnosti prepoznava kulturni in kulinarični potencial mesta, ki bi ga, kot pravi, lahko izkoristili v turistične namene.
Dober glas o jeseniški pestrosti ni segel le proti jugu, ampak tudi na sever. Na festival kulinarike se je iz Slovenj Gradca pripeljal Miha Prapotnik, ki je navdušen nad učinkovitostjo in odmevnostjo akcij jeseniške civilne pobude ter si želi, da bi se ta potencial razširil po vsej Sloveniji. »Prej sem na Jesenice prihajal na hokej, zdaj prihajam na multi-kulinariko,« je zaznal spreminjanje jeseniške identitete in se z zadovoljstvom spominjal okusnih bosanskih čebulnic.
Stojnice so bile polne, obiskovalci radovedni. Osmošolec je s krožnikom ruske solate v rokah prikimal, da je zelo dobra, in povedal, da doma takšne hrane nikoli ne jedo, saj prisegajo na tradicionalno slovensko hrano. Rabija Huskić je zadovoljno ugotavljala, da je albanska sarma odlična, ugajala sta ji tudi črnogorski kruh in bosanska sirnica. »Rada imam bosansko kuhinjo,« je dejala Huskićeva, ki na domačo mizo postavi tudi tradicionalne slovenske jedi z žganci, repo ali zeljem.
Fižol tako in drugače
Na stojnici makedonskega društva Ilinden smo pri Stojanki Krstovi izvedeli, kako se pripravi tavče gravče. Osnova je seveda fižol, je povedala. Fižol, ki je za Makedonce tradicionalno živilo, je bil novost na krožniku Haslinde Hashim, ki se je z možem Ahmedom Pašićem na Jesenice preselila iz Singapurja. Ugotavljala je, da obstajajo precejšnje razlike med okusi hrane v posameznih delih sveta in dodala, da s sestavinami, ki jih kupi v tukajšnjih trgovinah, predvsem pa z začimbami, ki jih je prinesla s sabo, tudi v novem domu lahko pripravi kakšno singapursko jed, ko sta bila, denimo, popiah (ocvrti polnjeni zvitki) in keropok (ocvrti krekerji).
Med zanimivejšimi stojnicami je bila rusko-ukrajinska. Pa ne le zato, ker ima Ukrajinka Nataša Daluška »kulinarični« priimek (daluška je ime za ukrajinsko jed, ki je podobna njokom), ampak zato, ker so Rusi in Ukrajinci v obdobju, ko Ukrajino pretresajo dramatični dogodki, postavili skupno stojnico. Seveda jih skrbijo razmere v Ukrajini, je dejala Rusinja Irina Pašalić, ki jo je na Jesenice pripeljala ljubezen, vendar se tu, daleč od doma, z Ukrajinci počutijo kot rojaki. Skupaj so skuhali boršč, tradicionalno rusko mesno obaro.
Civilna pobuda Ejga – za lepše Jesenice je spet pokazala, kaj se da ob podpori donatorjev in sponzorjev doseči z obilico ustvarjalnega naboja, pozitivne energije in dela številnih prostovoljcev. Strpnost, medkulturni dialog, solidarnost, razumevanje drugačnosti so dobili spomenik.
