Tiskane izdaje
Zagreb – Ko so pred šestimi leti slovesno in ob navzočnosti najvišjih predstavnikov države odprli splitsko dvorano Spaladium, se je zanjo takoj uveljavilo ime Športni biser Dalmacije. Zdaj, šest let pozneje, je biser bankrotiral in je v stečaju.
Zgodba o športni dvorani v Splitu se vleče kot jara kača. Pred leti, pravzaprav že skoraj takoj po odprtju po rekordnih 430 dneh gradnje pred šestimi leti, ko so jo poimenovali Športni biser Dalmacije, se je zdelo, da bo napovedani biser to res postal in ostal. A se to ni zgodilo. Še zdaleč ne. Dvorana, v kateri se je zvrstilo nekaj povsem obrobnih dogodkov, nekaj športnih tekmovanj in koncertov ostarelih glasbenikov iz sveta in s hrvaškega glasbenega prizorišča, je čedalje bolj tonila proti dnu. Dolg do elektrodistributerja se je povečeval, dvorana je ostala v temi, večali so se tudi drugi dolgovi.
Svojih obveznosti ni zmogel več plačevati niti solastnik, mesto Split, ki je bil po pogodbi dolžan na račun delovanja športnega bisera plačevati skoraj štiri odstotke svojega mestnega proračuna. Mesto Split je namreč s hrvaško vlado solastnik dvorane, solastnik v javno-zasebnem partnerstvu pa je še podjetje Športno mesto TPN, ki ga je ustanovil konzorcij podjetij Konstruktor, IGH in Dalekovod. »Hangar s stoli«, kot je dvorano opisal nekdanji kontroverzni župan Splita Željko Kerum, je mesto po nekaterih podatkih – tega niso nikoli zanikali – stal skoraj 10.000 evrov na dan.
Kar nekajkrat so se odgovorni, ki so si, mimogrede, žerjavico sem ter tja podajali precej časa, napovedovali uspešno rešitev, nekajkrat je tudi država, solastnica, obljubljala precej, celo zagotavljala, da ji ni vseeno, kaj se dogaja z »biserom Dalmacije«.
Vendar je projekt, zgrajen v »paketu« s še nekaj dvoranami po državi, z zagrebško Areno vred, ki prav tako ne (z)more poslovno priplezati iz rdečih številk, ostajal nedokončan. Obljubljenih in napovedovanih garaž, poslovnih prostorov in sto metrov visokega poslovnega stolpa ni bilo od nikoder, gradbišče pa je zaraslo grmičevje. Navsezadnje je piko na i vsemu dodala še kriza, ki Hrvaške nikakor ni zaobšla. Konzorcij, ki je imel projekt v svojih rokah, je ostal brez denarja, z obljubami pa se je »gnojil« plevel na gradbišču.
Te dni je počilo. Država s socialdemokratsko vlado Zorana Milanovića na čelu je od bisera dvignila roke, poleg tega je ostala gluha za zahteve splitskih oblasti, ki so predlagale, da bi prav mesto prevzelo objekt v upravljanje. In tako je splitska dvorana Spaladium, po tistem, ko je bankrotirala, zdaj postala godna še za stečaj. Pravzaprav za – propad. »Najbolje bi bilo, če bi vse razstrelili in si priznali, da smo zaman vanjo vlagali milijone in milijone,« je na spletu zapisal ted111.
V Zagrebu pa se plete še ena športna zgodba. Osrednji igralec je nekoč eden najuspešnejših športnih klubov, košarkarski klub Cibona. Dolgovi, ki znašajo nekaj milijonov evrov, odpoved nastopanja na evropskih tekmovanjih, zahteve, da poslovanje kluba raziščejo državno tožilstvo in ustrezne preiskovalne službe, neizmerno vpletanje politike, milijonske (v evrih) zahteve zdajšnjih in nekdanjih košarkarjev, ki za igranje niso dobili plačila (Marko Tomas, Damir Markota, Gordan Giriček, Bojan Bogdanović …), pa zahteve po lastninjenju … V športnem klubu, ki je dolgo veljal za hrvaški športni simbol in ponos, in okoli njega je to povzročilo pravcato vojno. Politika se vanj »vtika« zlasti na mestni, zagrebški ravni, zato niti ne preseneča, da je bila razprava o Ciboni osrednja tema zadnjih treh sej zagrebške skupščine. Konca (še) ni videti, dejstvo pa ostaja: klub, ki je bil nekoč strah in trepet ne le domačih igrišč, je postal obubožani revček, ki mu celo grozi, da ne bo smel nastopati niti v balkanski košarkarski ligi ABA.
