Denis Avdić: Po šestnajstih selitvah zdaj pride tudi na dom

Najuspešnejši radijec zadnjih let Denis Avdić, jutranji glas postaje Radio 1, odličen imitator in komik, ima po novem tudi televizijsko oddajo: DA show na PlanetTV. Vse hkrati je prišlo: oddaja, pred tremi tedni pa še sin. In vse to na dobro mero zaposlitev od prej. Najbolj kritični so po prvi oddaji rekli, da je v njej premalo Avdića. Zato ker nihče ne oporeka, da ima 31-letni Ljubljančan razkošen talent in možgane, ki se odzivajo z bliskovito naglico. Zato: tu ga imate še nekaj.

Družine, ki jih boste izbirali za DA show, vas morajo, pravite, prepričati z drugačno zgodbo. S kakšno bi se vi prijavili v tako oddajo?

Glede na to, da gostje nastopajo kot iskalci denarja, ki jim ga skrijemo v stanovanje, bi se v prijavi vrtel okrog zgodb, povezanih z domom. Verjet­no bi uporabil podatek, da sem se v zadnjih desetih letih selil šestnajstkrat, pri čemer sem obredel pol Slovenije. Mogoče bi navrgel še, v kak­šnih podnajemniških stanovanjih sem bil in s kom. Zanesljivo bi omenil, da sem nekoč na Brezovici živel z dvajsetimi Albanci. Hiša je imela pet sob, eno kuhinjo in dve kopalnici. V štirih sobah je bilo po pet Albancev, delavcev, jaz pa sem imel sam svojo. Pa še to sem moral na koncu zapustiti, ker je lastnik pogruntal, da se mu bolj splača še v to sobo dati štiri ali pet ljudi. Kuhinje nisem uporabljal, ker je grozno smrdela, izboril sem si le to, da je bila ena kopalnica samo moja. No, »izboril«. Plačal sem, da sem dobil ključ.

Prva oddaja, minuli četrtek, prve kritike: da je v njej premalo vas, da so vici z interneta prežvečeni ... Kaj odgovarjate, v duhu aktualne retorike z neke druge svetovne televizije: »We need more time« ali »We need more money«?

(smeh) Ne, ničesar ne potrebujemo. Že po prvi oddaji smo tudi brez tega ugotovili, kaj je mogoče izboljšati: da lahko skrajšamo lov na denar, na primer. Sicer pa nimam nič proti različnim mnenjem. Nikoli si nisem želel biti voditelj, ki bi v ljudeh pustil mlačno nezainteresiranost. Kritike se me pa niti ne dotaknejo preveč, vedno lahko vsi preklopijo program, če hočejo. Ne ukvarjam se s tem, zakaj je bilo včeraj slabo, ampak gledam, kaj lahko dobro naredim jutri. Najbrž so to ostanki tega, da sem otroštvo preživel, ne da bi me kdo kaj posebej hvalil.

Kako vam je uspelo, da vas zapletene, bolj kot ne samorastniške okoliščine mladostnih let niso naredile živčnega in zagrenjenega?

Česar ne poznaš, ne pogrešaš, zato mi v otroštvu v Bosni ni nič manjkalo, čeprav je oče živel v Sloveniji, mama, kuharica, pa je delala tudi po dvanajst ur, tako da sem čas bolj ali manj preživljal z babico. Imel sem prijatelje, žogo in svobodo. Teh let se spominjam z naklonjenostjo. Pravzaprav: na vsako stvar sem poskušal vedno gledati pozitivno in izvleči najboljše, kar se je dalo. Gledal sem le naprej, moj moto je bil: delaj, bodi priden, loti se vsega in na vse glej kot na priložnost. Pa sem se kar nekako znašel. Ko sem začel nastopati kot stand-up komik, mi je bilo grozno, ko sem moral stopiti pred publiko. Ampak vedno sem si rekel: če ne boš ti, bo na tem mestu nekdo drug, ti pa v publiki in obžaloval, da nisi premagal strahu. Hudo je, če ti ne uspe, še huje pa, če niti ne poskusiš.

Kaj je bistveni del vašega značaja?

Trma. Ne sprejmem odgovora, da kaj ne gre. Nikoli ne bom pozabil interv­juja z ekonomistom Mičem Mrkai­ćem. Bilo je pred leti, delal sem v jutranjem programu na radiu Gama MM, hkrati pa sem bil še v redni policijski službi. Zvečer ob desetih – bil sem ravno na nočni patrulji – me je klical urednik in mi rekel, da je bil Zoran Janković razrešen kot predsednik uprave Mercatorja in da bom zato zjutraj gostil Mrkaića. Jaz pa brez interneta, brez česarkoli, pravzaprav. Kaj naj naredim? Naravnost z nočne na policiji sem tako vkorakal na radio. Mulec, star 23 let. In se priprav­ljal na intervju. In noro švical. Čutil sem, kako mi teče izpod pazduhe. Očitno je tudi urednik videl, da je kriza. Prišel je k meni: »Denis, bo šlo, ali naj jaz?« Malo je manjkalo, da nisem zahropel: »Daj ti, stari. Daj ti!« Ampak iz mene je prišlo: »Jasno, da bo šlo.« Intervju sem speljal, pojma nisem imel, kaj govori, polovice izrazov, ki jih je uporabil, niti razumel nisem. Ampak po koncu so rekli – tudi Mrkaić –, da je bil pogovor dober. Jaz pa se ga od muke niti spomnil nisem. Pet minut po koncu.

Kaj je najbolj zabaven in kaj najbolj nezabaven del slovenske politike?

To, da nekdo da neko izjavo, čez nekaj časa pa zagovarja diametralno nasprotno stališče. To mi je zabavno. No, in hkrati nezabavno. Leta 2009 Virant reče, da je protikorupcijska komisija nepotreben organ, ki bi ga bilo treba razpustiti, leta 2013 pa že izjavi, da morata premier in župan na podlagi poročila te iste komisije, ki je brez veze in vrednosti, takoj odstopiti.

Kdaj si izmišljujete šale, če pa začnete delati ob petih zjutraj?

Sproti si jih izmišljujem. To je takojšnja reakcija na tisto, kar sem nekje slišal.

Vaša najbolj znana radijska potegavščina je bila, ko sta poklicali hrvaško premierko Jadranko Kosor in se uspešno predstavljali za Janeza Janšo. Bi si še upali to narediti?

Da, upam si poklicati Baracka Obamo, če je treba. Nekoč me je Miša Molk spraševala, ali nimam nobenega spoštovanja do ljudi. Seveda imam spoštovanje do ljudi. Mnoge cenim. Nimam pa strahospoštovanja. Zame je vsak samo človek, ki opravlja službo, ki bi jo lahko tudi jaz, če bi se tako odločil.

Kako ste se odločili, da ne boste več policist?

To delo sem pravzaprav opravljal s srcem. Dejansko sem si želel biti v policiji, kriminalist. Ampak moji šefi niso bili enako navdušeni nad mano, kot sem bil jaz nad tem delom. Celo prelom­nega trenutka se spomnim. Ko sem bil policist v Cerknici, so me včasih poslali na varovanje schengenske zelene meje, v pragozdove okrog Snežnika. Ob štirih zjutraj so me naložili in čez čas odložili v gozdu, kjer niti telefonskega signala ni. V roke so mi dali avtomatsko puško, če bi se priklatil kak medved. Dežnika nisem imel – ker kdo pa je že videl policista s puško in dežnikom –, tako da mi je teklo na glavo. Rekli so mi: »Drži se, po tebe pridemo čez dvanajst ur.« Takrat sem se vprašal, ali je to res namen: samo čakanje, kdaj greš domov. V takih nočeh sem čisto izgubil vpogled v to, zakaj sem na planetu. Takrat se je v moji glavi obrnilo in sem spoznal, da nisem za to. Spoznal sem tudi, da sam ne moreš spremeniti sveta. Je tak, kot je, policija pa samo neki urad za merjenje statistike. Mislite, da bodo iskali vaš ukradeni avto? Zapisali si bodo barvo in registrsko številko, in če ga bo kje kdo po naključju opazil, ga boste dobili nazaj.

Nekam hladno zvenite.

Ne govorim hladno, govorim samo to, da me je policijsko delo razočaralo. Policistov je premalo in imajo preveč dela s papirologijo. Za vsako stvar, ki jo narediš, moraš napisati dolg dokument, ki ti vzame vsaj dve uri.

Ali vam je zanimiva zgodba o varnostniku z brezmadežno kariero, ki je pred dnevi preprosto odkorakal s skoraj milijonom? O navadnem človeku, ki naredi nekaj čisto nepričakovanega. Kaj bi rekli takemu človeku kot radijski voditelj in kaj, če bi bili še vedno policist?

V vlogi policista bi ga ves vesel aretiral, če bi ga srečal, ker je to ne nazadnje rop. Kaznivo dejanje. To bi bil zame velik uspeh in veliko bi mi pomenilo. Če pa bi ga srečal kot radijski voditelj, bi ga najprej vprašal, zakaj je to naredil in za kaj je mislil porabiti denar. Kaj vse je imel v glavi.

Imate kake zgodbe, ki vas ves čas spremljajo, bodisi dobre bodisi slabe?

Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem spoznal, da bi nekoga lahko zmlel. Ko sem delal kot policist v civilu, v lokalni kriminalistični skupini, sem moral nekoč preiskovati sum spolne zlorabe otroka. Enajstletne deklice, ki je starim staršem povedala, da jo je nadlegoval sosed, ko ga je šla prosit, ali posodi loparje za badminton. Bilo mi je grozno, predlagal sem, naj pošljejo kako žensko. Pa sem vseeno moral iti. Težko mi je bilo sploh govoriti, še zlasti o podrobnostih. Izkazalo se je, da je bila prijava upravičena. Storilca sem šel aretirat v službo in sem ga vklenil kar v delovni obleki. Potem ko sem ga seznanil, česa ga deklica obtožuje, in mu prebral pravice, se je obrnil k meni in me vprašal: »Smem izvedeti, katera pa?« Ne znam opisati, kaj vse se je dogajalo v meni. Uporabimo še enkrat besedo zmleti. Dobil je enajst mesecev pogojne kazni ... Pozneje sem kupil loparje za badminton in jih nesel otroku. Bili so strašno revni.

Razmišljate, kako boste dosegli, da bo imel vaš otrok mirno in lepo otroštvo?

Ne bom težil. Poskušal bom biti čim bolj sproščen, jemati vsak dan sproti. Ne biti preveč paničen, zaskrbljen, obremenjen. Poskušal bom držati distanco in mu hkrati dati svobodo. Da bo lahko kdaj tudi padel ...

Kaj je vaš najzgodnejši otroški spomin?

Otroštvo sem preživel v vasici Doborovci v Bosni, pretežno z babico. Živela sva v hišici iz blata, iz zidakov sicer, ki je imela samo dve sobi in je bila brez stranišča, kot ga poznamo tu. Imela pa je prekrasen pogled, da si lahko objel širno pokrajino pod sabo, sam pa si bil čisto neopažen. Moj prvi spomin se dogaja nekega dopoldneva. Sijalo je sonce in z babico sva na edino okno z žebljički pritrdila zaveso, da je bila sobica skoraj zatemnjena. Babica je očitno ravnokar vstala in mi je dala topel kruh in nekaj medu ...

Ko se spominjam svojega otroštva, me prevzame spoznanje svobode. Star sem bil kakih pet let, ko sem šel že sam v sosednjo, nekaj kilometrov oddaljeno vas. Ko sem zvečer prišel domov, me babica ni panično nadrla, kje sem bil, ampak me je vprašala, ali sem kaj lačen.

Bi se vrnili v Bosno?

Rad grem tja na dopust ali na obisk, živeti pa tam ne bi mogel več, čeprav Bosno v spominih doživljam kot prijet­no. Ampak se rad tudi hitro vrnem v Slovenijo, ob čemer pa vseskozi rahlo sanjam, da bi si na mestu tiste kočice postavil vikendek. Že kar vidim ljudi, ki spet zavijajo z očmi, da bodo spet morali poslušati o tem, kako je Avdić ponosen, da je Bosanec. Ne ponav­ljam tega zaradi države. To govorim zaradi ljudi: njihove odprtosti, sproščenosti, sposobnosti, da se zafrkavajo, ne glede na situacijo.

Vaši sorodniki v Bosni vedo, da ste v Sloveniji zvezda?

Ne, mislim, da ne. Tudi mama ni vedela, kaj se dogaja, dokler ni lani marca prišla v Ljubljano, ravno na predstavo Udar po moško, ki sva jo z Vidom Valičem igrala v hali Tivoli. Bila je osupla: midva sama na odru, okrog pa toliko ljudi, ki so za to celo plačali, se je čudila. Pri mojih je tako – če bi jim vnaprej razlagal, kaj bi rad počel, živel od govorjenja na radiu, bi mi tako oče kot mama takoj svetovala, naj se oprimem kakega dela.

Pravite, da vas že zdaj mnogi nagovarjajo, da napišite avtobiografijo. Kaj bi bil prvi stavek?

Verjetno: »Živjo. To sem jaz.« Mislim, da bi se začela v sedanjem času in se potem z zgodbami vračala v preteklost, pa potem spet prišla nazaj v 21. stoletje.

Še končajva z nenavadnimi zgodbami navadnih ljudi. V prihodnji oddaji boste gostili družino, ki je šest let živela v tovornjaku in se vozila po Evropi. Kaj je bilo vaše prvo vprašanje zanje?

Vprašal sem jih, ali je bilo stresno, kadar jih je ustavila policija. Za nas bi bila to navadna kontrola. Za njih pa verjetno kar hišna preiskava (smeh).