Tiskane izdaje
Slovenska glasbenika Mi2 sta eno svojih skladb naslovila Sladka kot med, ljudski pregovor pa pravi, da brez potu ni medu. Saj poznate tudi pregovor, da medena usta vrata odpirajo in da je dobra beseda kot med: sladka za dušo in zdravilo za telo. Ne le da slovenski jezik razkriva velik pomen čebel v naši kulturi, prav čebelarski pregovori, čebelje modrosti, kulturne dejavnosti, pa pravljice in skladbe – zagotovo poznate Slakovega izjemno priljubljenega Čebelarja – kažejo na izjemno vpetost čebelarstva v slovensko kulturno dediščino.
»Čebele se pojavljajo na različnih področjih našega življenja – v literaturi, slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, kulinaričnem ustvarjanju, tudi v ljudski medicini. Slovenija je čebelarska država, razmerje med številom čebelarjev in prebivalcev je zelo visoko, verjetno kar v svetovnem vrhu. Veliko je aktivnih čebelarskih društev, večina med njimi jih ima svoje praporje. Imamo tudi slavnostna čebelarska oblačila. Že sami čebelnjaki so arhitekturna posebnost, po Sloveniji poznamo celo krajevne različice. Pridelovalci medu so imeli svoje panje kranjiče poslikane. Tako se je razvila umetnost panjskih končnic. Med pa je tudi primerno darilo, ki ga podarimo prijateljem ter jim s tem prinesemo košček sladkega zdravja,« je razložila Maja Kozinc iz Čebelarskega razvojno-raziskovalnega centra Gorenjske.
Priden kot čebela
Čebele pogosto povezujemo s slovensko kulturo in identiteto. »Ker veljajo za pridne delavke, se Slovenci radi istovetimo s to njihovo lastnostjo. V čebeljem panju pa so tudi troti, ki so ob prehudi čebelji vnemi pogosto videti leni. A to ni res, troti so pomemben del čebelje družine, prispevajo k dobremu vzdušju in so očetje novih čebel. Zanimivo je, da predstavniki iste živalske vrste, le drugega spola dobijo tako različne konotacije. Tako je nekdo lahko priden kot čebela ali neumen kot trot. Čebele so seveda pridne in ne moremo jim pripisati večje pridnosti le zato, ker nekatere delajo med in druge ne,« je bila zgovorna Maja Kozinc, ki je dodala, da je dokaz spoštovanja do čebel tudi jezikovna izjema, po kateri čebela kot edina iz živalskega sveta ne pogine, temveč umre.
Sladka lectova srca
Med so včasih kot sladilo uporabljali namesto sladkorja, toda postal je ključna sestavina tudi v umetnosti in tradiciji ustvarjanja. Najdemo ga v lectu ter v dražgoških in škofjeloških medenih kruhkih. Lectarstvo je priznana slovenska tradicionalna obrt. Prve omembe segajo v 14. stoletje, najstarejše pisno poročilo pa v sredino 17. stoletja. »Lectovi izdelki so pravzaprav kruhki iz medenega testa oziroma medenjaki, ki so umetelno okrašeni. Ker je testo sestavljeno iz moke, medu in začimb, torej brez jajc, masla in maščob, je trajen in obstojen spominek. Oblikuje se lahko prostoročno ali s pomočjo lesenih ali pločevinastih modelov. V poznem srednjem veku je bil cenjen v visokih družbenih slojih. Obrt sodi med najstarejše v mestih in trgih, na podeželju pa so se lectarske delavnice pojavile v 19. stoletju, ko je dejavnost doživela svoj razcvet. V tistih časih so bila to zelo cenjena in dragocena ljubezenska darila,« je razložil lectar Jože Andrejaš ob petkovem odprtju razstave o lectarstvu, ki bo v Čebelarskem centru Gorenjske v Lescah na ogled dva meseca. »Lectarstvo je bilo za slovensko kulturo vedno izjemno pomembno, saj je bilo vir preživetja. Je del kulturne dediščine in hkrati predstavlja blaginjo in zdravje. Lectarski izdelki so bili nekoč dragocena darila, za otroke igrača in sladica hkrati, zdaj pa so izjemni spominki ali protokolarna darila, v katerih še vedno odsevajo stoletja. Včasih so iz lecta izdelovali konjičke, punčke, podkvice za srečo, miklavže, parklje, ure in druge podobe, danes pa poznamo tudi lectove pikapolonice, metuljčke, deteljice, zvončke in novoletne obeske. Posebej za razstavo smo recimo izdelali lectove čebelnjake,« je še povedal lectar Andrejaš iz muzeja lectarske delavnice v Radovljici, v prostorih znane gostilne in penziona Lectar, ki so jo pred petimi leti spet oživili.
Medeni dnevi
Ne le sladki lectovi okraski na Gorenjskem, temveč tudi medeni dnevi v Polhovem Gradcu vsako leto privabijo obiskovalce iz vse Slovenije. V Hiši medu Božnar prav te dni potekajo 23. dnevi medu. Letošnji dogodek so pripravili v duhu leta medgeneracijskega sodelovanja in ga posvetili otrokom, babicam, dedkom, pravljicam, čebelam, in kot pravijo, čebeljim čarovnijam. Ker čebele in med že stoletja navdihujejo pesnike, pisatelje, slikarje in druge umetnike ter raziskovalce vseh vrst, na Dnevih medu poskušajo ljudem približati čebelje pridelke na malo drugačen način. »Ne le s pokušino medu in predavanji o čebelah in medu, temveč tudi z nosilnimi temami, tako da pogledamo na čebele in njihove pridelke iz drugega zornega kota. Letos bodo v ospredju medene pravljice. Znana je pravljica o Mojci Pokraculji, ki je imela lonec medu, pa Medved in čebele, Čebele in muhe, med se pojavlja tudi v novejših zgodbicah – Ljubezen male sivke, Čebelica Meli, Čebelji ples, Čebela Ela je ozdravela, Čebela Adela in številnih drugih,« je razložila Malči Božnar iz Polhograjske graščine, kjer obiskovalce še danes vabijo na medeno nedeljo s predavanjem Dušice Kunaver o čebelah v slovenski ljudski dediščini in predstavitvijo knjige Ivana Esenka Vrt, učilnica življenja.
