Do pištole v tednu dni, če se mudi, še prej

»Orožja pri nas res ni težko dobiti. Kdor je (bil) vsaj malo v kriminalnih vodah, zagotovo pozna koga, ki se ukvarja z njegovo preprodajo. In če ne povprašuješ po kakšnih posebnih, redkih pištolah, jo po navadi lahko dobiš v tednu dni,« je povedal nekdanji preprodajalec mamil in bivši zapornik, ki je hotel ostati anonimen, njegove osebne podatke pa hranimo v uredništvu.

Če bi zaradi lastne varnosti ali iz drugih razlogov rad imel orožje v svoji torbici, pa tega nočem uradno prijaviti, kaj lahko storim?

Obrneš se na koga, ki ima vsaj malo opraviti z nelegalnimi posli, naj bo to lokalni preprodajalec marihuane ali nekdanji kaznjenec. Odgovoriš na vprašanje, kaj potrebuješ – ali kaliber 6.35, ali 7.65, ali pa 7.62, ki je že kar velika, močna pištola – prebije na primer tudi neprebojni jopič –, za kar potrebuješ že tudi večjo torbico. In čez nekaj dni po nekaj posrednikih zagotovo srečaš pravega človeka. Orožje gre nato iz rok v roke, »primopredaje« se dogajajo tako rekoč povsod na javnih mestih.

Kaj se najbolj kupuje, kakšne so cene na črnem trgu, kolikšna je čakalna doba?

Zlasti določeni kalibri se dobijo z lahkoto, za 250 do 400 evrov, najbolj gredo v promet pištole kalibra 7.65 ali 7.62, standardne ter kratke in dolge devetke, kot so glocki, zbrojovke, zastave, berete, potem 7.65, ki je bila v nekdanji Jugoslaviji policijska pištola iz Crvene zastave … Te odlikujeta predvsem majhnost in priročnost, vendar niso preveč natančne, povrhu pa so še šibke. Na pet metrov se z njimi da zadeti, z desetih pa nekomu, ki ni vešč streljanja, verjetno ne bi uspelo zadeti lubenice.

Torej, na navaden kaliber se ne čaka več kot teden dni, če se išče bolj zahteven, torej pištole z močnejšim polnjenjem smodnika, na primer magnum – 38 special, 44 ali 22 magnum –, ki jih z izjemo magnuma 357 v Crveni zastavi niso izdelovali, zato jih na Balkanu ni toliko v obtoku in jih je težje dobiti, pa traja nekoliko dlje: tudi dva tedna ali mesec dni, saj ga je treba najprej poiskati. Večina orožja pride z Balkana, redkokdaj z Zahoda, pa še to po navadi najprej pride na Balkan in šele nato k nam.

Zakaj ravno z Balkana? Je orožje ostalo iz vojn?

Predvsem srbska vojska se je polastila skladišč nekdanje JLA, v katerih je bilo ogromno kalašnikovih, polavtomatskih pušk, brzostrelnih pištol škorpijon 7.65, ki imajo isti kaliber kot pištole, a šaržer s 15 ali 25 naboji … Zadeve so tedaj dobesedno izginjale iz skladišč, tako da imajo nekateri, ki so bili takrat pri koritu, še danes najverjetneje kje v gozdu zakopanih več zabojev orožja. In to potem odhaja ven. Recimo kalašnikov preprodajalcu prodajo za sto evrov, in ko ga ta pripelje v Slovenijo, ima že ceno 500, 600 evrov.

Kako je s strelivom? Če nimaš dovoljenja za orožje, tudi nabojev legalno ne moreš dobiti?

Streliva se nekaj dobi zraven, če ga želiš še več, ga dobiš pri istem človeku, ki ti je že prej prodal orožje. Cena je približno pol evra za kos. Če imaš pištolo za vsak primer, imaš za vse življenje dovolj en sam šaržer, drugi, ki v streljanju uživajo, jih seveda potrebujejo več, a za take so zdaj na voljo streljalnice, kjer si lahko za manj denarja mirno dajo duška …

Kot je sklepati iz primerov streljanja, policijskih zasegov in podobnega, je nelegalnega orožja v Sloveniji kar precej, čeprav naj bi ga bilo po ocenah policije manj kot sto tisoč kosov, kolikor je sicer uradno prijavljenega (večinoma za potrebe varnosti, lova in športnih dejavnosti)?

Zdi se, da ima že vsak »kmet« doma pištolo, kar ni čudno glede na to, kako lahko je orožje dobiti. Po mojem mnenju in izkušnjah je dostopnost skorajda primerljiva s tisto v ZDA, kjer pištolo lahko kupiš tako rekoč v navadni trgovini. A tam pristojne službe vsaj vedo, da si jo kupil. Sicer jih ne zanima, zakaj jo potrebuješ, ker je posedovanje orožja pač ustavna pravica vsakega Američana … Nekaj neprijavljenega orožja imajo ljudje doma tudi še od zadnje vojne, po kateri se ga je, kot vemo, precej »izgubilo«.

Sicer pa se strinjam z ocenami policije, da je neprijavljenega orožja manj kot sto tisoč kosov. Čeprav je bilo v preteklosti nekaj poskusov abolicije z namenom, da se tistim, ki ga bodo prijavili, podeli dovoljenje, in se jih torej kazensko ne preganja, a to ljudem, ki se ukvarjajo ali so se ukvarjali z nelegalnimi posli, ni nikoli prišlo na misel. Takoj namreč, ko bi orožje prijavili, bi se pojavilo vprašanje, za kaj ga potrebujejo, vzeli bi jih pod drobnogled, skratka, to ni prišlo v poštev. Takšni imajo orožje pač za zaščito sebe in blaga, ki ga (pre)prodajajo, in ne sodijo v skupino ljudi, ki začnejo streljati v soseda, ker si je obrisal čevlje v njihov predpražnik …

Kakšni so torej po vašem razlogi, da ljudje posedujejo oziroma kupujejo orožje?

Nekateri to počnejo kar načrtno: imajo kakšno zamero pa grozijo z orožjem. Včasih presežejo mejo, kot se je zgodilo v zadnjih dveh strelskih obračunih. Drugi imajo pištolo le zato, da jo pač imajo. Njen učinek je namreč res velik, pa naj bo prazna ali plastična. Jaz sem jo na primer imel nenehno za pasom. Če nosiš s sabo toliko gotovine, si pač ne moreš privoščiti, da bi hodil naokoli nezavarovan. In grožnja s pištolo je, če si v nevarnosti, zelo učinkovita, vsaj po mojih izkušnjah.