Tiskane izdaje
Okljuke, posute z makadamskim kamenjem, ki je vsake toliko skrival kakšno za mestni avto precej zloveščo luknjo, je odprava Nedela zmogla s pomočjo tržiških gorskih reševalcev, ki imajo za take primere pravo vozilo. Drugače, če se ne bi morali v breg podati s plaketo in velikim čekom ter še nekaj novinarske krame, bi se do koče na Dobrči pomujali peš, kot se za prave ljubitelje gorskega sveta spodobi.
Ampak nam je bilo svinjanje z izpuhi na južnem repu Stolove skupine, kamor zemljemerno umeščajo Dobrčo, katere vrh je še sto in par višinskih metrov nad kočo, oproščeno. Jani in Milanu Jančiču smo prinašali priznanje, ki so jima ga z demokratičnim načinom glasovanja namenili bralci Nedela ob izbiranju najbolj prijazne planinske postojanke.
Tako kot lani je lesena bajta, ki stoji na takem mestu, da sploh ni čudno, da ji pravijo balkon Gorenjske, tudi letos prejela laskavo priznanje. Že po prvem potresanju dlani ob prihodu, zdravici z izborno paleto doma destiliranih žganjic, pa potem ob zaznavi vonjav iz kuhinje, ki so okušalne brbončice v hipu spravile v divje pričakovanje strastne potešitve, smo vedeli, da gre plaketa na zid hiše zato, ker se bistvo skriva znotraj.
Za to, da so morali poleg lanske listine o odličnosti zabiti še en žebljič, imajo zasluge prej omenjena, že peto leto oskrbnika koče, poleg njiju pa še sin Domen, ki se včasih sicer pokuja in raje s svojim fotoaparatom mojstrsko lovi gorske utrinke, ter ekipa še osmih sodelavcev. »Katja Godnov, Neža Josef, Majda in Ivo Kozamernik, Ana Serec, Urban Sušnik ter Teja in Mirko Meglič pomagajo pri delu v koči, saj imamo v poletni sezoni med tednom do sto obiskovalcev na dan, čez vikend pa se jih nabere tudi petsto,« pravi Jančičev, sicer ekonomske izobrazbe, ki pa se je s pomočjo družine odločil za pot pod Dobrčo in tu začel ustvarjati zgodbo o uspehu.
Poštene porcije
»Z Jano sva bila veliko v gorah. Po postojankah sva opazovala in izluščila tisto, kar planinci ob obisku potrebujejo. Vse sva zbrala v celoto, čeprav smo se prvo leto z rednimi obiskovalci koče bolj ko ne tipali. Vedela sva, da mora iz naše kuhinje na mize ponudba iz železnega repertoarja planinske kulinarike, prva liga pa so postali vampi in med sladicami mešani jabolčno-skutni zavitek.« Ko smo poškilili sem in tja, pa še proti ceniku smo vrgli oči, smo ugotovili, da imajo na Dobrči do Gorenjcev prijazne cene za poštene porcije. No, porcije so res take, da so letos tistim bolj skumranim oziroma manj zlakotnelim raje ponudili polovičko, ker se je pogosto zgodilo, da po kosilu, ki se tamkaj uganja bolj ali manj z žlico, nasiteni popotnik po gorah ni zmogel naprej zaradi obilnega trebuščka.
»Radi bi, da bi se v koči začela prenova, med katero bi povečali kuhinjo, uredili še sanitarije in vgradili čistilno napravo, pa še z vodo so težave, toda kljub vsemu se potrudimo prav za vsakega, ki pride do nas, pa naj bo redni obiskovalec, ki pride k nam skoraj vsak dan, ali popotnik, ki gre mimo prvič,« pravi Jana, ki se je nagrade razveselila s toplim nasmehom, ki se je razlezel izza štedilnika na drva. Umetnica vkuhavanja presežkov, ki gredo gornikom najbolj v slast, je čisto potiho povedala, da ju s soprogom že snubijo v drugo planinsko kočo, ampak da bosta do izteka pogodbe, še leto ali dve, na Dobrči.
Ponosni nanje
Tržiški župan Borut Sajovic, ki se je z nahrbtnikom na ramenih in nekaj sape pojavil na dobro uhojeni poti do koče, je povedal, da koča zagotovo ni najlepša in najviše ležeča: »Vem pa, zakaj je bila izbrana za najkočo lani in letos: zato, ker imajo do obiskovalcev izjemno človeški pristop, in družini Jančič gre vse priznanje Tržičanov, ki smo ponosni nanje.« Saša Naglič, ki je že stala na Kilimandžaru, Elbrusu in Mera Peaku, pravi, da je vzpon na Dobrčo primerna tura za vzdrževanje telesne kondicije: »Sama iz Tržiških Brezij, od koder štartam, potrebujem do vrha Dobrče uro in pol, pa četudi hodi kdo dlje časa, kot je zapisano na tabli, ni nič narobe, da le gre v gore in uživa. Oskrbniki koče so prijetni, zato je tudi druščina ljudi, ki se večinoma zadržuje tu, takšna.«
Med navihanimi notami hišnega ansambla s pomenljivim imenom Vsak po svoje, med inštrumenti je kraljevala harmonika, smo se pred slovesom odločili, da gremo naslednjič z lastnimi podplati do koče po eni od kar petnajstih poti. Če bo prihodnje leto družina Jančič spet tako prepričljiva s svojim pristopom do gornikov, če bo še vedno vkuhavala tako slastne vsebine po piskrih in bila nasploh tako priljubljena, da bo še tretjič zapored prejela prestižni naslov najbolj priljubljene koče na Slovenskem, pa kronist, ki se je podpisal pod natisnjeno, slovesno obljublja, da bo plaketo v svojem nahrbtniku na Dobrčo prinesel peš iz Ljubljane, naravnost iz redakcije Nedela! Z majhnim dostavkom: če bodo na jedilniku vampi!
