Tiskane izdaje
Prof. dr. Boris Kryštufek se »rad meni o miših«. Ne nazadnje je sam odkril tri nove vrste: dve voluharici v Turčiji in podgano v Keniji. Deluje na Primorski univerzi ter v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Udeležuje se raziskovalnih odprav po vsem svetu, pravkar bi moral biti na Bližnjem vzhodu, pravi. Zaradi invazije miši ni pretirano zaskrbljen.
Kryštufek navaja podatke iz leta 2008, ko je bila populacija glodalcev v naravi tudi velika, vendar se je, kot pravi, sama od sebe tudi zmanjšala. V bukovih gozdovih Snežnika so nastavili 1900 pasti, v katere so v raziskovalne namene lovili gozdne voluharice. Maja so v njih našli 360 živali, jeseni le še 280, naslednjo pomlad pa – 36. Miši imajo težave z boleznimi, kar je najbolj normalen del diverzitete, če nimaš na voljo medicine, navaja. Je pa res, da so nekatere od teh le prenašalke, na primer mišje mrzlice, za katero je po najnovejših podatkih letos zbolelo že 116 Slovencev.
Pravi, da je problem velikega števila glodalcev predvsem na podeželju, saj predvideva, da gre v glavnem za gozdno populacijo, za rumenogrle miši in gozdne voluharice, ki jih je toliko, da na koncu, ko zmanjka hrane, pritisnejo še v hiše.
Ob tem se tudi spomni, da je velika škoda, da smo odpravili obvezne deratizacije, kajti te morajo biti sistematične; že če izpustimo deset odstotkov inficiranega prostora, nismo naredili nič. Spomni na grozljive posnetke podgan v Mjanmaru, ki so se razplodile, ker je bila obilna letina plodov bambusa. Ko pa je hrane zmanjkalo, so se razlile na riževa polja in v vasi ter v noči ali dveh dobesedno požrle pridelek. Se to lahko zgodi pri nas?
Kryštufek meni, da poljski in gozdni glodalci tako ali tako vedno prihajajo kot »padalci«: »V hišo bodo prišle vse vrste glodalcev, ki so na tem območju, vendar se ne bodo obdržale,« pravi. »V večini hiš sploh nimajo kaj početi. To je bil problem takrat, ko so bile še velike ozimnice, kašče ...«
Rumenogrla miš
Najpogostejša miš, imenovana tudi gozdna miš (Apodemus sylvaticus). Hiter matematični račun kaže, da bi jih utegnili imeti – ob zelo konzervativni oceni in povprečnem letu – 15 milijonov. Je vsejeda, hitra, aktivna ponoči, razen ko se populacijsko razmerje poruši in jo prisili, da »deluje« tudi čez dan. Dobro pleza; od gozdne voluharice jo ločita daljši gobček in rep. Samica je breja manj kot en mesec, razmnožuje pa se od marca do oktobra z dvema do tremi legli. V povprečju ima na leglo pet mladičev, pričakovana življenjska doba je leto in pol.
To je miš, pri kateri je dr. Tatjana Avšič Zupan našla in opisala nov serotip virusa hantaan, imenovan dobrava. Našli so ga pri miši iz istoimenskega kraja v bližini Žužemberka, ki ji jo je prinesel Kryštufek. Virus dobrava povzroča hemoragično mrzlico z renalnim sindromom. Bolezen, navajajo posamezni podatki, prinaša tudi do 16-odstotno smrtnost. Kryštufek dodaja, da v Rusiji, na primer, poznajo »dačno« sezono: ko ljudje hodijo v svoje dače, v katerih so čez zimo živele (in se iztrebljale) miši, in potem zbolijo za mrzlico. Meni tudi, da je največji problem urin.
Gozdna voluharica
Druga v gozdovih dominantna vrsta, prevladuje pa v bolj vlažnih gozdovih. Gozdna voluharica (Clethrionomys glareolus) gre tudi v gore in močvirja, manj pa na polja. Najdemo jo bolj pri tleh in je aktivna ves dan. Je rastlinojeda. Najdemo jo po vsej Evropi in vse do Sibirije. Se uspešno razmnožuje od aprila do oktobra in je breja le od 17 do 18 dni. V povprečju imajo pri nas po štiri mlade. V povezavi s človekom nima izstopajočih lastnosti, prenaša bolezni, ampak v bistvu jo je treba razumeti kot del ekosistema. V hiši bi preživela, vendar to ni njeno prvotno okolje.
Poljska voluharica
Poljskih miši pravzaprav ni, kar vidimo, je večinoma poljska voluharica (Microtus arvalis) ali pa kak oportun primerek druge vrste, ki je sklenil začasno izkoristiti, kar polje ponuja. Poljska voluharica je gospodarsko pomembna, saj lahko ob populacijskih bumih dobesedno »pobrije« celo polje. Osnova njene prehrane so razne trave in zelišča, najbolje od vseh prebavljajo celulozo. Malo verjetno je, da bo prišla v hišo. Samica je pravi stroj za razmoževanje. Kryštufek navaja, da je opazoval delovanje voluharic v Makedoniji, na riževih poljih v Kočanih, kjer so leta 1981 uničile 6.000 hektarov in pahnile na rob preživetja na tisoče družin.
Hišna miš
Kryštufek navaja, da smo imeli pred nekaj desetletji v Evropi eno samo vrsto, danes jih imamo pet, ki so jih znanstveniki na novo prepoznali. V Sloveniji imamo še vedno samo eno. Izvira s Srednjega vzhoda. Hišna miš (Mus domesticus) je razširjena po vsem svetu. Živi povsod, kjer je človek, v prosti naravi je pomembna samo na Primorskem. Veliko jih je v urbanih okoljih vzhodne in zahodne Slovenije, v osrednji Sloveniji, v dolini Save pa niti ne. Iz te vrste prihajajo laboratorijske miši. Niso preveč dobre plezalke. So urne. Kryštufek meni, da so vse miši pametnejše kot voluharice, saj se morajo bolj znajti pri iskanju hrane.
Podgana
Pri nas poznamo sive in črne podgane. Sive (Rattus norvegicus) so tiste, ki jih povezujemo z vodo, kanalizacijo, skladišči, klavnicami, in je urbano bolj problematična. V Sloveniji jo najdemo predvsem po nižinah Štajerske in osrednje Slovenije.
Na Gorenjskem in na Obali je več črne (Rattus rattus) in jo običajno povezujemo s kmetijami. Če se srečata, siva črno izrine, ker je močnejša in agresivnejša. Kjer je mogoče plezati, lahko preživita obe, saj se črne lahko gibljejo tudi na višini. Siva bolje koplje in je nagnjena k mesojedemu prehranjevanju, črna pa je pretežno sadjejeda. »S podganami so v resnici problemi in ves svet jih poskuša kontrolirati, ker ogromno uničijo in onesnažijo.
Tehnologije za iztrebljanje so tudi razvite,« meni sogovornik in osupne s podatkom, da jih je največ videl na Dunaju. Opozarja še na neverjetno organiziranost družine sive podgane: glavni je največji in najmočnejši samec. Agresiven in teritorialen. Okrog sebe ima harem samic, ki se rangirajo po socialni lestvici. Te zasedajo najboljša mesta in so lahko aktivne v najboljšem času, ponoči. Zato se tudi najbolje razmnožujejo. V tako skupino mačka nikakor ne more prodreti. Če kaj ujame, je to begavček ali podrejena samica, ki mora laziti okrog podnevi. Podgane so zelo proučene že od druge svetovne vojne naprej, ko so se Američani bali, da bi jih Japonci uporabili kot bojno orožje.
