Tiskane izdaje
Predstava Draga Duša je posvečena igralki Duši Počkaj, letos namreč mineva trideset let od njene smrti. Hkrati pa je darilo za vse igralke in nasploh vse duše, ki imajo rade igro. To nam bosta mojstrsko, kakor znata samo onidve, ponazorili igralki Iva Zupančič in Štefka Drolc. Srečali se bosta v gozdu spomina in spregovorili o svojih življenjih.
Tam se povrneta v otroštvo, v svojo mladost, v izvor svojega ustvarjanja. Povrneta se v razmišljanje o smislu igralskega poklica, v predolge noči, ki sta jih preživeli na odru, pod reflektorji. Podoživljata svoja bivanja v vseh obsegih Platonove razlage duše, ki jo prepletajo logos kot misel, mišljenje, vedenje, thymos kot emocija in eros kot želja. Vse to, kar obsega, obseda umetnico, igralko, mamo, ženo, ljubico, staro mamo in hčerko na dolgi ustvarjalni poti, pomešani z uspehi, nenavadnimi doživetji, doživljanji izjemnih čustev, padci, solzami, temo, svetlobo, hrepenenji, nasmehi, odrsko šminko, rožami in občinstvom.
Neskončni gozd spominov
Draga Duša je hkrati medgeneracijski spopad, premlevanje o večnosti in minevanju, o staranju, starosti in spominjanju, ki se sproži v gledališču kot v celici spomina. Kolaž prizorov različnih dram, šansonov, konfliktov, želja, strasti in minevanja, izginevanja. Med spominjanjem igralki interpretirata odlomke vlog, ki so ju zaznamovale: Štefka Drolc poustvari Nežo iz Voranca Daneta Zajca, Ismeno iz Antigone Dominika Smoleta, Winnie iz O, krasni dnevi Samuela Becketta. Iva Zupan?ič podoživi Reko iz Otroka reke Daneta Zajca, Ismeno iz Antigone Dominika Smoleta, predstavo Gertrude Stein Igrati ter poezijo Boruta Kardelja. Preplete se neskončni gozd spominov in spominjanja gledaliških duš, ki so bivale in sodelovale z Dušo Počkaj. Avtorica, režiserka, scenografinja in kostumografinja Barbara Kapelj Osredkar, je nekaj dni pred premiero povedala: »Leta 2000 sem v Moderni galeriji pripravila nekakšen poklon ženskemu umetniškemu spominu. Na oder sem postavila predstavo o umetnicah, predvsem pa o čustvovanju, ki ga občutijo, ko delajo. K projektu z naslovom Ženska dela: obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje sem povabila skladateljico Bojano Šaljič, dramaturginjo Amelio Kraigher, kostumografinjo Uršo Draž ter igralke Damjano Černe, Romano Šalehar in Barbaro Kolenc. 'Govorile' smo o Sylvii Plath, Lili Novy, Gertrudi Stein, Virginii Woolf, Lini Wertmueller, Margarethe von Trotta, Laurie Anderson ... Tekst smo sestavile iz citatov in tega, kar smo povedale še me ... Takrat sem si rekla, da moram to čudovito izkušnjo ponoviti tudi s starejšimi igralkami. Lani sem to delno izpolnila s svojo predstavo o Lili Novy.«
Ideja o predstavi Draga Duša se je porodila med ustvarjanjem tiste o Novyjevi. »Igrali smo v Dvorani Duše Počkaj in prešinilo me je, da ni še nihče naredil predstave o njej. Takoj se mi je utrnilo, da bi pri tem projektu morale sodelovati tudi Štefka Drolčeva, Iva Zupančič in Ivanka Mežan. In moram reči, da sem vsa ta leta zbirala pogum, da jih povabim k sodelovanju in soustvarjanju predstave, v kateri bi se ozirale nazaj, v svoje spomine.«
Ženske inspiracije
Kaj njej osebno pomeni igralka Duša Počkaj? »Tako kot Štefka Drolc, Iva Zupančič, Ivanka Mežan, pa seveda pokojni Majda Potokar in Mila Kačič, se me je močno dotaknila že v otroštvu, ko sem hodila s starši na predstave, ko sem gledala vse te stare filme. Dragocen vir navdiha so mi bile tudi v radijskih igrah, ki sem jih kot otrok spremljala na radiu. Njihovi glasovi, interpretacije in izjemne podobe so mi predstavljali magični svet gledališča in platna. Duša se je seveda še posebno zarezala vame s filmi Ples v dežju, Tistega lepega dne in Ubij me nežno. Na neki poseben način se me je dotaknila in me skoraj obsedala. Še zlasti v mojih gledaliških začetkih, ko sem sama stopala po odru. Pravzaprav se mi je zdela nedosegljiv mit, tudi s svojimi šansoni, z globokim, prekajenim glasom.« In zato jo je hotela podoživeti, zajadrati v igralsko dušo, v igralske duše ... Je res, da je Počkajeva skoraj umrla na odru?
»V Wikipedii sem najprej odkrila podatek: 'Umrla je med predstavo A. N. Ostrovskega Gozd v Drami'. Potem smo poskušale s Štefko in Ivo rekunstruirati celotno zgodbo, in kakor se spominja Iva, ki je v tem zadnjem Dušinem obdobju snemala z njo na radiu, je Duša takrat zelo intenzivno delala tako v Drami kot na radiu. Ko so snemali z Rosando Sajko, je Duša rekla Rosandi: 'Dobro si me zasedla, res se počutim kot podirajoča se hiša.' Štefka pa se spominja, da so tisti zadnji Dušin večer imeli v Mali Drami generalko za recital Kocbekovih pesmi, medtem pa je na velikem odru potekala predstava Gozd. Duša je doživela srčni napad na velikem odru. Igrala je svojo zadnjo vlogo, vlogo vdove, graščakinje Raise Pavlovne Gurmižinske. Štefka je šla po hodniku, videla Dušo, kako je prišla iz svoje garderobe in nenadoma klecnila. Bila je vsa potna. Štefka je pohitela, da bi ji pomagala, pa je že prišla Majda Potokarjeva in Duši pomagala v garderobo. Vendar je Duša hotela nazaj na oder. To je bil njen zadnji večer,« pove režiserka Barbara Kapelj Osredkar.
Igrati, igrati, igrati
Kako pa je bilo sodelovati z igralkama, kot sta Iva Zupančič in Štefka Drolc? »Zame je bil to eden najlepših študijev v moji gledališki zgodovini. To ni bil nikakršen teater krikov in nervoze, to je bil poglobljen, miren študij, raziskovanje in potapljanje v spomine. Veliko pogovarjanja, kramljanja, razmišljanja, da bi prišli ob ogromni količini izjemnega materiala do pravih odlomkov, delcev spominov, ki smo jih strnili v nekakšne okruške. Seveda me je bilo na začetku kar pošteno strah spoprijeti se s spominom igralk, z močnima igralskima dušama, ki ju vsi poznamo, prepričati ju, da se je vredno podati v gozd spominov na odru Duše Počkaj. Dan za dnem, večer za večerom, smo se skupaj vračale v njuno otroštvo, v mladost, v izvor ustvarjanja, v razmišljanja o smislu igralskega poklica, v večere, ki sta jih preživeli na odru, pod reflektorji. Neverjetni sta, skupaj z Ivanko Mežan, ki je prihajala sem ter tja pokukat, kaj in kako ustvarjamo, in nam je bila dobra dramaturška opora. Res so polne neverjetne energije, človečnosti, moči. In nikoli utrujene, nikoli brezvoljne. Vedno so v ustvarjalnem zagonu. Izjemne ženske! In tako zelo pogumne, da so pri svojih letih s tako zbranostjo, s posebno koncentracijo še vedno pripravljene improvizirati in govoriti o sebi.«
V predstavi večkrat slišimo: igrati, igrati, igrati - kaj je to? Zdi se ji, da je to zelo poseben gon, razloži: »Že mene samo je oder začaral kot otroka in se mu nikakor ne morem upreti. Nekje v koreninah te zagrabi in raste s tabo, in kakor smo spoznale s Štefko in Ivo, je ta 'igrati' v njiju vse od malega. Štefka to lepo opiše, da je igrati tudi občutljivost in ni samo nežnost, ni samo dobro, so lahko neverjetne stvari. Strinjam se s Štefko, da je to čudna pripadnost, ko si včasih gluh za druge stvari, ne smeš jih videti, ne slišati svojega najbližjega. Nekje živiš svoje življenje, kot da imaš dvojno življenje.« Kakor Iva poudari s tekstom Gertrude Stein: »Igrati, igrati vsak dan, igrati in igrati in igrati brez počitka in potem igrati igro, ki si jo danes igral, igro, ki jo vsak dan igraš, igrati jo in igrati jo.« Na koncu pa komentira: »Srečuješ se z odprtostjo. Vznemirjenje, da boš nekaj odkril, da boš s tem povedal nekaj svojega, si domišljaš.« In če sklenem z drobcem iz Becketta, ki ga Štefka citira v predstavi, so to res krasni dnevi.
