Tiskane izdaje
V Londonskem muzeju znanosti je na ogled razstava o življenju in delu Jamesa Lovelocka. Neodvisen in samosvoj znastvenik se ukvarja z različnimi področji znanosti, znan pa je postal po svoji hipotezi Gaja. Po njej so živi organizmi v interakciji z neživim svetom in skupaj sestavljajo nekakšen samoregulativen sistem, skorajda organizem, ki uravnava idealne razmere za življenje na Zemlji.
Na ta način se ohranijo idealna temperatura, slanost vode, vsebnost kisika v zraku. Hipoteza še vedno ni bila v popolnosti dokazana in še kar buri znanstvene kroge. Seveda pa so jo z navdušenjem posvojili pripadniki new agea, holistiki in nekateri drugi (naivni) navdušenci.
Hipoteza je na majavih nogah, zagotovo pa vemo, da je Zemlja globalen ekosistem. Sestavljajo ga skupnosti živih bitij in neživi svet v dinamičnem medsebojnem razmerju. V tem sistemu nenehno krožijo hranila in teče tok energije. Ekosistemi niso omejeni z velikostjo, lahko so orjaški kot oceani ali pa v velikosti manjše vrtne luže. Lahko se prepletajo med seboj in izmenjujejo hranila. Vsebujejo lahko na tisoče živalskih in rastlinskih vrst, lahko pa je ta številka precej manjša. Poglavitno je, da so stabilni, sestavni deli v medsebojnem dinamičnem razmerju, hranila pa v njih krožijo in se ne izgubljajo. Poenostavljeno na primeru gozda: drevesa rastejo, razvijejo liste, črpajo hranila iz tal, sončna svetloba daje energijo za vse te procese. Odpadlo listje se razgradi s pomočjo gliv in mikrobov, hranila se sprostijo in drevo jih lahko spet uporabi. Tako iz leta v leto. Za ta sklenjeni krog potrebujemo občutljivo ravnotežje rastlin, mikrobov, gliv, ob primernih klimatskih in geoloških razmerah. Na vse to dodamo plast živalskega sveta in posledičnih odnosov. Rastline so generatorji energije, ta pa potuje do najvišjega člena v prehranjevalni verigi, tako kot hranila (beljakovine in minerali).
Da, smo tudi razdiralni
Ob poglabljanju v delovanje in zgradbo ekosistema smo vedno znova presenečeni ob kompleksnosti medsebojnih odnosov žive in nežive narave ter krhkem ravnovesju. Sistem se lahko sesuje z umikom enega samega elementa, krog še prehitro pade s svoje osi.
Kakšna je vloga človeške vrste v globalnem ekosistemu? Naj kar takoj povem, da sem navdušen nad vlogo človeka v naravi in njegovim delovanjem nasploh. Takoj zavrnem vsakršno namigovanje o destruktivnosti in škodljivem ravnanju za naravo. Pravijo, da bo človek uničil naravo in planet Zemljo nasploh. Meni pa se zdi, da je človek trenutno najbolj varna stava za ohranitev te narave in Zemlje na dolgi rok.
Vedno me razjezi, ko slišim, da je človek nad naravo in da ni del nje. Ja, kaj pa potem je? Znanstveno je dokazano, da naša vrsta ni prišla s tujega planeta. Mi smo s tokom evolucije zrasli iz tega kamna, iz te vode, pod tem soncem. Smo na čelu naravnega razvoja, ki v zadnjih milijonih let dela vedno večje korake in presenetljive smernice. Smo kompleksna bitja, kjer se je materija ozavestila, smo na vrhu in smo upravljavci ter poskusni graditelji ekosistemov. Smo iznajdba in orodje narave za še večjo raznovrstnost kemičnih spojin in ekosistemov. Koliko novih kemičnih spojin je človek ustvaril sam po sebi, koliko variacij ekosistemov, z genskim inženiringom in nanotehnologijami pa gre vse skupaj še bolj naprej. Smo orodje narave za multiplikacijo in variacijo vsega, vse v slogu evolucije, ki nas je pripeljala (karikirano!) od neživega kamna do tu, kjer smo v tem trenutku.
Da, smo tudi razdiralni, toda brez tega ne gre, pot razvoja in selektivne evolucije je pač kruta (in ali lahko krivimo iglasti gozd za drastično spremembo kemične sestave tal?). Torej, dragi konservativni naravovarstveniki, zagovorniki življenja nazaj k naravi, nasprotniki eksperimentalne znanosti in človeškega razvoja, upam, da ne želite svoji vrsti in planetu Zemlja slabo? Kajti čas teče in v najboljšem primeru bo Sonce nekoč supernova, Zemlja pa staljena in raztreščena. Z zmernim ali počasnim razvojem bo delo mnogih milijard let izbrisano. Seveda ne bo. Sem trdno prepričan, da bo tok evolucije do takrat našel svojo pot in »seme življenja« razširil tudi naprej v vesolje. To bi bila logična pot evolucije, kjer se živo neprenehoma multiplicira in razvija naprej.
Čaka nas veliko propadlih poskusov
Tukaj pa nastopijo vrtovi prihodnosti. Človek si je s svojim razvojem izboril čedalje pomembnejšo vlogo v ekosistemih. Poleg tega da se je s časom prebil na vrh prehranjevalne verige, je tudi začel manipulirati z zgradbo ekosistemov na vseh ravneh, fizični, kemijski, biodiverzitetni. Presenetljivo pa je, da do zdaj še nismo ustvarili popolnoma samostojnega kompleksnega ekosistema. Projekt Biosfera v Arizoni, ZDA, je klavrno propadel. Štirje pari človeške vrste niso mogli preživeti oziroma pridelati dovolj hrane v s hranili zaprtem, zaokroženem sistemu, in to tukaj na Zemlji, pod tem soncem, v tem zračnem prostoru. Projekt novega Rajskega vrta je klavrno propadel. Človek še ni sposoben ustvariti ekosistema, v katerem bi sam preživel. Glava zaboli, koliko razvoja je še potrebnega za samostojno življenje brez podpore matičnega planeta ...
Sam sem mnenja, da je stvaritev kompleksnega delujočega ekosistema prav tako težka kot stvaritev življenja samega iz nežive materije. Matrika utegne biti ista tako pri delovanju enoceličnega organizma kot gozdnega ekosistema in planeta Zemlja kot globalnega ekosistema.
Čaka nas še veliko dela, veliko propadlih poskusov – in zakaj ne začnemo kar na domačem vrtu. To je pravzaprav tudi kraj, kjer je človek začel razvijati prvi čisto svoj ekosistem. V osnovi je zadeva preprosta. Lahko začnemo v akvariju, terariju, steklenjaku, atriju, na strehi, hišnem vrtu ali podeželju. V skupnosti rastlin in živali v izbranem okolju je pomembno, da hranila kar najbolj krožijo. Če vzamemo nekaj iz tega ekosistema, recimo hrano, poskrbimo za to, da vse odpadke vrnemo nazaj, energijo, ki jo pridobimo s hrano, pa uporabimo pri upravljanju tega ekosistema. Ne pozabimo, da smo del tega ekosistema tudi mi, drugače ne gre. Uporaba tehnologije je zaželena, energija za pogon pa pridobljena biotsko ali od najboljšega vira – sonca. Če bi se teh preprostih pravil samo ohlapno držali pri urejanju okolja, bi si prihranili marsikatero težavo in denar. Tako pa se tudi tukaj vedemo potrošno. Človek bo takrat stopil na višjo raven, ko bo na vsakem koraku vzdrževal mogočni krog in ga s tem spravljal v vedno višje vrtljaje.
Neodvisno od organskega sveta
Utegne pa imeti vse skupaj tudi zanimiv zasuk. Zadnje čase se čedalje bolj govori o digitalnih ekosistemih, kjer podjetja, kot so Apple, Google in Amazon, razvijajo »ekosistem« medsebojno povezanih produktov in storitev. Mogočni internet je krogotok, informacije pa hranila ... Dober indikator, kam stvari lahko gredo, neodvisno od tega organskega sveta.
Kakorkoli že, ustvarjajo se obširni digitalni ekosistemi, kjer je zunanji svet čedalje manj pomemben, biološko telo pa čedalje bolj odveč. Glede na to, da je celo Elon Musk zaskrbljen nad razvojem umetne inteligence, lahko slutimo, kako daleč smo prišli na tem področju, ne da bi širša javnost to sploh vedela. Človek je bliže stvaritvi zavestnega stroja kot novega življenja ali kompleksnega samostojnega ekosistema. Vse znanje, izkušnje in človeška zavest v končni fazi bodo lahko digitalno naloženi v »stroj«. Gaja prihodnosti bo torej digitalna, bo neke vrste kiborg ali »Soft Machine« z zavestjo, končno delujoča kot eno in sposobna kolonizacije vesolja.
