Fairtrade: pravične banane nepravične do delavcev

Kot številni mladi Dominikanci se je tudi Federico po končanem šolanju preselil v Združene države Amerike in se zaposlil v trgovini v New Yorku. Po 20 letih dela vse dni v tednu se mu je začelo tožiti po domovini in karibskem podnebju, piše Tom Levitt v poročilu Behind the label: how fair are organic and Fairtrade bananas.

Federico je slišal za cvetočo trgovino z bananami v Dominikanski republiki in zdaj je na pol poti do uresničitve sanj. V severozahodni provinci Monte Cristi, ki je s provinco Valverde središče plantaž bananovcev, je dal posekati 35 hektarov pragozda, na polovici že rastejo bananovci. Drugo polovico bo dal zasaditi še letos, ko bo zgradil tudi poslopje za namakanje in pakiranje banan.

Nedaleč od Federicovega ekološkega nasada Jan Luis Moneta še vedno čaka na izpolnitev svojih sanj, pridobitev delovnega dovoljenja. Iz Haitija, ene najrevnejših držav na svetu, je v Dominikansko republiko prišel pri 14 letih. Po 30 letih dela na plantažah je v državi še vedno nezakonito. Dnina mu ne omogoča drugega kakor bivanje v zarjaveli kolibi brez vode, stranišča in elektrike. Jan Luis je eden od več tisoč »nevidnih« priseljencev iz Haitija, ki po besedah sindikatov plantažnih delavcev predstavljajo med 90 in 95 odstotkov vse delovne sile v nasadih bananovcev v Dominikanski republiki.

Nič več simbol uspeha

Čeprav sta zgodbi Federica in Jana Luisa povsem različni, sta obe prispevali k širjenju ekoloških plantaž bananovcev v Dominikanski republiki. Semena ekološke pridelave banan so bila zasejana v 80. letih, ko so zasebne fundacije iz Nemčije začele spodbujati ekološko pridelavo kakava, njegovi pridelovalci pa so se nato preusmerili v ekološko pridelavo banan. Država na karibskem otoku Hispaniola okoli 95 odstotkov vseh banan izvozi v Evropo. Več kot polovica jih je iz ekološke pridelave, četrtina iz sistema pravične trgovine. Kljub krizi se je prodaja izdelkov z oznako Fairtrade lani povečala za 12 odstotkov, prodaja banan, ki so nekak­šen simbol uspeha gibanja pravične trgovine, pa za devet.

Pravična trgovina si prizadeva odpraviti nesorazmerja v mednarod­ni trgovini, s tem ko malim pridelovalcem in delavcem iz revnejših držav omogoča neposredni dostop do mednarodnega trga. Igralci na njem se obvežejo, da bodo od pridelovalcev odkupovali izdelke po cenah, ki pokrivajo stroške pridelave, plačajo pa jim tudi premijo. Pridelovalci jo morajo porabiti za poslovne naložbe, življenjske potrebščine in skupnostne projekte, če imajo najete delavce, pa tudi za izboljšanje njihovega položaja. Toda ali kupovanje »pravičnih« banan res prispeva k boljšim delovnim in bivalnim razmeram migrantskih delavcev na plantažah bananovcev?

Medtem ko avtor poročila pri delavcih na obiskanih ekoloških plantažah ni zaznal zdravstvenih težav, ki so povezane z izpostavljenostjo strupenim kemikalijam na konvencionalnih plantažah – škodljivejše sintetične pesticide so nadomestili z naravnimi, na primer z mešanico česna in gnilega sadja –, je ugotovil, da tudi te onesnažujejo okolje in uničujejo biotsko raznovrstnost. Pogosto so oddaljene le nekaj metrov od konvencionalnih in obsegajo velikanske površine, na katerih ne raste nič drugega.

Še huje je, da tudi na ekoloških plantažah delo temelji na izkoriščanju tujih delavcev. Skrito pred glavno cesto leži barakarsko naselje, v katerem prebiva okoli tisoč haitijskih ekonomskih migrantov. Večinoma so mladi moški, ki živijo v kolibah z zarjavelimi strehami brez vode, stranišča in elektrike. Večina tistih, ki imajo delo, dela v nasadih bananovcev, tudi ekoloških. Na dan zaslužijo med pet in šest evrov, toliko kot na konvencionalnih plantažah. »To komaj zadošča za en obrok na dan, nikakor pa ni dovolj za najem hiše ali vzdrževanje družine,« je avtorju poročila povedala skupina fantov.

Nedaleč stran v bližini mesta Mao v provinci Valverde v drugem barakarskem naselju živi približno 130 haitijskih priseljencev. Štiriintridesetletni Sabin James že 15 let dela v ekološkem nasadu bananovcev in še vedno nima urejenega statusa. Kadar dela, zasluži okoli šest evrov na dan. Prihranki ne zadoščajo za nakup pot­nega lista (stane okoli 190 evrov), ki omogoča zakonito bivanje v Dominikanski republiki. Tudi domači delavci ne dobivajo višjega plačila, vendar imajo vsaj stalne pogodbe, s katerimi lahko napredujejo na bolje plačana delovna mesta.

Emmantel Audige, ki je zaposlen v ekološkem nasadu bananovcev, vključenem v gibanje pravične trgovine, je avtorju poročila Tomu Levittu povedal, da je z drugimi hai­tijskimi delavci podpisal pogodbo o osemurnem delovniku, dela pa od šestih zjutraj do petih popoldne, brez počitka in za pet evrov na dan. V Dominikanski republiki je že 11 let, še vedno brez urejenega bivalnega in delovnega statusa. Zdaj mu grozi še izgon iz države. Zakon, ki ga dominikanska vlada upravičuje kot ukrep za legalizacijo nezakonite delovne sile, namreč določa, da lahko podjetja zaposlujejo le 20 odstotkov tujcev.

Luknje v sistemu

Organizacija Fairtrade International, ki postavlja mednarodne standarde za pravično trgovino, je v odzivu na poročilo zapisala, da to odseva kruto resnico – standardi in certifikati pravične trgovine ne morejo zadostno zavarovati pravic delavcev, če jih ne varuje zakonodaja države, v kateri delajo in bivajo.

Del krivde za takšen položaj pridelovalcev in delavcev, ne le migrantskih, na plantažah bananovcev organizacija pripisuje vojnam med trgovskimi verigami za čim nižje prodajne cene, ki so se jih navadili tudi potrošniki. Čeprav se je minimalna odkupna cena »pravičnih« banan v zadnjih dveh letih povečala, cenovne vojne zmanjšujejo donos pridelovalcem iz sistema pravične trgovine, ki že tako težko tekmujejo s konvencionalnimi.

Na vprašanje, ali pravična trgovina ima nadzorni sistem, v okviru katerega preverja, ali lastniki plantaž bananovcev in delavci res prejemajo pravično plačilo in premijo, so nam iz Fairtrade International odgovorili, da to nalogo izvaja certifikacijski organ FLO-CERT. Njegovi revizorji na letnih pregledih preverjajo, ali pridelovalci banan najetim delavcem izplačujejo vsaj minimalno plačilo in jim omogočajo ustrezne delovne in bivalne razmere. Opravljajo tudi napovedane in nenapovedane obiske, na katerih pregledujejo delovne prostore, dokumentacijo in se pogovarjajo z vodilnimi v podjetjih, delničarji, delavci in sindikati.

Če jim kljub temu kakšna kršitev uide, jo je mogoče prijaviti. Fairtrade International zdaj preiskuje ugotovitve iz pričujočega poročila, hkrati pa se s predstavniki dominikanske vlade dogovarja o ureditvi delovnih dovoljenj za haitijske priseljence.