Tiskane izdaje
Nenavadno je očitno »in«. Zadnja leta zlasti ženske navdušujejo vampirji in njihova ljubezenska razmerja (z »navadnimi« smrtnicami), o čemer se knjige in tv-serije kar vrstijo, zdaj so – znova – ženske ponorele še za mehkim pornografskim ljubezenskim romanom, ki na instant način ponuja vpogled v sadomazohistični čutni svet: Markiz de Sade je bil očitno dvesto let prezgoden. No, pa ne za vse. Še zdaleč ne. Naša sogovornica, ki svoje fetiše dobesedno živi in svoja nagnjenja jemlje kot pomemben del svoje identitete, ob takšni literaturi zgolj odmahne z roko.
Naša sogovornica, ki pravi, da se je že rodila kot fetišistka, je želela ostati anonimna, saj »želim uspeti v svojem poslu, to pa s stigmo, ki jo dobiš kot privrženec spolnih praks BDSM, v mali Sloveniji za zdaj žal ni mogoče«. Kratica BDSM (bondage-discipline-domination-submission-sadomasochism, torej vezanje, disciplina, nadvlada, podrejenost, sadomazohizem) zajema ogromen oz. največji delež najrazličnejših, včasih že prav nepredstavljivih fetišev, povezanih z idejo nadzora, ki jo imajo milijoni ljudi po svetu.
Fetiši so običajen del spolnosti, saj so sprožilci človekovega spolnega poželenja in vzburjenosti. Vendar je med »rojenimi« fetišisti in tistimi, ki si občasno privoščijo kako popestritev predigre ali spolnega akta, tako imenovanimi kinky, precejšnja razlika. »Kinky ljudje lahko uživajo tudi brez tega, fetišist pa ne, kar pomeni, da je njegov fetiš ključni pogoj za seksualni užitek. Pa ne le za to: gre za potrebo, nekaj, kar te vseskozi spremlja, nekaj, brez česar ne moreš, saj je del tvoje identitete,« je povedala sogovornica, ki odgovore na številna vprašanja, zakaj nekateri ljudje tako kot ona sama potrebujejo nekaj več, odkod njihove manj običajne želje, po knjižnicah in spletu išče že skoraj od otroških let.
»Fetiš je lahko karkoli, in sploh ne vedno, kakor ljudje večinoma mislijo, nekaj fizičnega, na primer čevelj, samostoječe nogavice ali visoki škornji, ampak je lahko tudi čustvo, ki ga poraja odnos s partnerjem in v katerem gre za izmenjavo energij. To je precej pogosto, ker se zlasti BDSM osredotoča ravno na to; na odnos nadzora. Če imaš torej fetiš nadzora in si želiš biti pod nadzorom ali imeti nadzor sam, imaš za dosego tega skorajda neskončne možnosti. Pripomočki oziroma oprema so lahko v pomoč, niso pa ključni. Oseba na primer nima fetiša na lisice, ampak na tisto, kar lisice povzročajo – nemoč, podrejenost.«
Tik pred vrhuncem … dolge ure
»Seks oziroma orgazem tako pogosto sploh ni cilj, saj se glavnina seksa zgodi v glavi, poudarek je na predigri, ki tudi pri 'običajnih' parih predstavlja najpomembnejši del spolnega odnosa. Pri BDSM lahko človeka podžigaš nekaj ur in morebiti sploh ne doživi orgazma, saj je lahko ravno to bistvo – nadzor nad telesom partnerja. Veliko je t. i. chastity (čistosti), kar pomeni prepoved telesnega stika, zbliževanja oziroma to lahko počne le tisti, ki je dominanten; orgazem na koncu je lahko nagrada ali pa se nadvladanemu ne dopusti niti tega in je prejemnik le tisti, ki ima nadzor. Igračke oz. pripomočki, s katerimi zadržuješ erekcijo/orgazem, chastity devices, so izredno priljubljeni; v tem zelo vzburjenem stanju, ki je sicer hkrati huda frustracija, ker ni vrhunca, mora partnerju narediti vse, kar on želi, če hoče, da ga drugi odklene, osvobodi … BDSM pa se lahko dogaja tudi v javnosti, zlasti če gre za igro nadzora. In za to nihče ne ve: da na primer v baru naroča le tisti, ki je nadrejen, da začne prvi jesti on in podobno. Dolgčas nam torej ni. (smeh)«
Sogovornica priznava, da BDSM-prakse pri »običajnih« ljudeh, »navadnih jogurtih«, vanillah, kakor jih imenuje (tistih, ki prakticirajo »najosnovnejšo« spolnost), vzbujajo strah, včasih tudi gnus. »Povezujejo jih namreč s celim kupom negativnih stvari, ki šokirajo, predvsem pa ne ločijo, kdaj nekdo pretepe drugega na slab, kdaj pa na 'dober' način. Ljudje se pač odzivajo razumsko, a v naši skupini ni psihopatov. Fetišisti si namreč postavimo meje, čez katere se ne gre. Ravnamo po osnovnem pravilu safe-sane-consensual (varno, zavestno, sporazumno). Pomembno je torej, da veš in razumeš, v kaj se spuščaš, in se s tem strinjaš. Vsak par posebej postavi pravila igre, se dogovori za t. i. safe word, nevtralno besedo, ki izrečena med odnosom pomeni takojšen konec igre.
Sicer pa nikoli niti ne pomislimo, da bi počeli kaj škodljivega; zanimivo je, kako znajo možgani to dvoje – na primer realno nasilje in 'nasilje' v spolni igrici – zlahka razločevati. Fetišisti sadisti, če jim tako rečemo, so v vsakdanjem življenju pogosto zelo mirni, prijazni, pridni, nežni, celo dolgočasni ljudje, tisti, ki se na primer v spolnosti radi podrejajo, pa so lahko sicer popolni 'kontrolfriki', šefi … Vseeno se pogosto znajdejo v krizi identitete, zlasti če so v spolnosti radi grobi, nadrejeni … Sprašujejo, kako je mogoče, da so v spolnosti taki 'sadisti', sicer pa tako prijazni ljudje, vedno željni pomagati drugim. Bistvo vsega je, da s partnerjem v tem uživata, da to izhaja iz ljubezni. Če si na primer med igro dominantna osebnost in recimo partnerja 'pretepaš', te vmes prevevajo res intenzivni občutki topline, odgovornosti, materinstva … Smo pač kompleksni ljudje, ki lahko v enem trenutku doživljamo vse to.«
Preprosto ne gre
A ko zadeva steče, se menda odpre nov svet, v katerega dolgočasni vanille nimajo vstopa. »BDSM-klubi v tujini so večinoma precej ločeni od drugega dogajanja, zato se pogosto zdi, kot da si vstopil v drug svet, kjer pride na dan domišljija, kjer se osmišljajo fantazije, kjer pobegneš od realnosti … in včasih se je prav težko spet vrniti med položnice, obveznosti, skrbi …«
Kje so meje fantazije
Ravno sladostrastno pozabljenje in možnost pobega v čutni svet sta menda tisto, kar je v ozadju uspeha najbolje prodajanih knjig v Veliki Britaniji in ZDA, trilogije Fifty Shades of Gray (Petdeset odtenkov sive) Angležinje E. L. James, po kateri množično posegajo ženske. Čeprav niso kakšen jezikovni in literarni presežek, gredo romani za med, menda pa se je povečala tudi spletna prodaja sado-mazo pripomočkov, ki jih glavna junakinja in njen temačni ljubimec uporabljata v »rdeči sobi bolečine«. »Uspeh te knjige pri ženskah po mojem dokazuje, kolikšno potrebo imajo pravzaprav po tem, pa si ne upajo, jih je strah, sram …« meni Nedelova sogovornica, ki ima sama že več let do podrobnosti urejen kotiček za »mučenje«.
Kaj se ženskam plete po glavi, precej bolje razkriva knjiga Moj skrivni vrtiček, s katero je britanska raziskovalka Nancy Friday povzročila pravo malo revolucijo, saj je ženske v 70. letih prejšnjega stoletja spodbudila k temu, da so prvič spregovorile o svojih seksualnih fantazijah, za katere je predvsem moški svet predvideval, da jih ni oziroma da ženske pač ne fantazirajo. Čeprav so ženske pisale v časih, ko se je večina poročila v zgodnjih 20. letih ter so bile največkrat gospodinje in mame, je večina njihovih fantazij – nekatere so naredile še korak naprej in jih tudi uresničile – vse prej kot »tradicionalnih«. Med njimi je namreč največ fantazij o občevanju z najrazličnejšimi živalmi, z ali pred več osebami enakega in/ali drugega spola, z bližnjimi sorodniki, o posilstvu na različne načine, o bolj ali manj hudem telesnem trpinčenju, uriniranju in podobno. Nekatere so se spraševale tudi o izvoru svojih fantazij, ki se jih precej sramujejo, kaj šele, da bi si jih upale razkriti svojim partnerjem. Večina je vzporednice za dogodke, ki jih v spolno zrelem življenjskem obdobju vznemirjajo, privlačijo, vzburjajo, našla v otroštvu ali zgodnjem odraščanju. Takrat so bile bodisi opazovalke bodisi udeleženke pri telesnem kaznovanju, spolni stimualciji ali odnosu med ljudmi oziroma živalmi, razkazovanju spolnih organov …
O izvoru fetiša
O fetiših smo povprašali doc. dr. Boruta Škodlarja, psihiatra in psihoterapevta na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Kakor pravi, »sam objekt fantazije niti ni problem, saj ima večina od nas dejansko zelo pester nabor fantazij. Pri fetišistih pa vse ostane vezano le na nekaj specifičnega, kar kaže na določeno, ponavadi čustveno prikrajšanost. Seveda so lahko fetiši povsem običajen del spolnosti, a problem nastane, če je od njih odvisen celoten partnerski odnos s seksualnostjo vred; če se vse osredotoči na eno samo stvar, na en sam objekt, drugo pa je prazno, brez užitka. Tukaj se potem kaže motnja.«
Po osnovni psihodinamski razlagi, pravi dr. Škodlar, gre pri izvoru fetiša za fiksacijo libida oz. gona na neki objekt. »To se največ povezuje s kastracijsko tesnobo, torej strahom pred kastracijo, zaradi česar človek pri običajnem spolnem odnosu odpoveduje. To se dogaja pri ljudeh, katerih prvi skrbniki se niso primerno odzivali na njihove čustvene potrebe – po intimnosti, toplini in podobno. Če namreč otrok ne dobi tolažbe, če mu ne uspe zadovoljiti lastnih potreb in se ne počuti varnega, če je skrbnik nedostopen, nestabilen ali ga otrok celo izgubi, se lahko travmatičnost razvije v parafilijo oz. spolno perverzijo. Ponavadi se to zgodi tako, da človek v določenih okoliščinah svoje ugodje poveže z nekim objektom ali materialom.« In se lahko v prihodnje vzburja zgolj s tem, to pa lahko v razmerju povzroči precejšnje težave. »Definicija psihoanalitika Roberta J. Stollerja pravi, da je tisto, kar ne prispeva k polnemu odnosu z drugim človekom, parafilija oz. spolna perverzija. Če torej vodi stran od 'zdravega' odnosa s potencialnim partnerjem, je to parafilija, če gre zgolj za spremljavo, potem ni.«
Zakaj toliko fetišev, povezanih prav z bolečino in nadzorom? »To je v jedru: če skrbnika in njegovega odzivanja ni na voljo, si oseba skozi fetiš oblikuje nekaj, nad čimer ima nadzor, kar ob-/nadvladuje in ne nazadnje morebitno jezo zaradi nezadovoljenosti skozi to tudi izživlja. To pojasnjuje razumevanje prek doživljanja sebe, selfa. S spolno prakso se namreč poskuša ohranjati ali vzpostavljati dober kompenzirani občutek za sebe. Če se človek stalno počuti ogroženega, šibkega, potem poskuša to obvladovati vsaj v (ljubezenskem) odnosu kot dominantna oseba, in nasprotno, saj gre za dinamiko, ki nenehno nastopa v polih; če nenehno kontroliram, se želim nekje drugje prepustiti … skratka, vse skupaj je uravnavanje tega občutka za sebe, s katerim se vsi ukvarjamo,« je pojasnil psihoterapevt.
»Fetišistom torej ni tako pomembno, kar naj bi bilo za spolnost ključno, saj na ravni doživljanja sebe dobijo tisto, kar jim je pomembnejše, jih bolj zadovoljuje in je zato pomembnejše kot sam spolni akt (in orgazem). In to zagotovo kaže na neko drugačnost, hkrati pa je dokaz, da so zraven še druge dimenzije. O tem bi morali zato ljudje (spre)govoriti, saj lahko le tako (s pomočjo terapevta) pridejo do ozadja, zaradi katerega imajo želje in potrebe, kakršne pač imajo.«
Specialist psihiater Matjaž Lunaček, dr. med., pa je že pred časom opozoril, da tudi burne čustvene reakcije ljudi, ki se imajo za »zdrave« tako v vsakdanjem življenju kot v spolnosti, na različne, zlasti nenavadne oblike spolnosti, marsikaj povedo o njih samih: soočenje z njimi (kot je bilo na primer v t. i. aferi Baričevič s psi) namreč lahko povzroči, da se za trenutek soočimo z najbolj regresivnimi težnjami v sebi, ki jih prepoznamo bodisi v svoji spolnosti bodisi v spolnosti drugih. In ob tem dodal, da je dandanes splošno znano, da ni popolnih, kaj šele absolutno zdravih ali absolutno bolnih ljudi.
Če se torej vaša spolnost sporazumno dogaja z enim ali več odraslimi odgovornimi osebami in ne vključuje otrok ali živali, potem se lahko sprostite. Za današnji čas veljate za »normalne«. V antiki bi za takšne veljali tudi brez drugega pogoja ...
Izpoved dekleta: Želel je biti suženj
Zaljubila sta se in sprva je bilo sanjsko. A že po dveh mesecih se je začela spraševati, kaj je narobe, saj jo je motilo, da »kvantitativno nisva bila toliko intimna, kot se za sveže zaljubljene 'spodobi'«. Razkril se je po pol leta in v solzah priznal, da je drugačen, a da se ji boji povedati, saj je ne želi izgubiti.
»Najprej je trdil, da ni nič narobe, da je utrujen oziroma da ga boli glava, skratka, uporabljal je izgovore, ki jih ponavadi pripisujejo ženskam v času predmenstrualnega sindroma in v dolgotrajnih zakonskih zvezah, ko usahne zanimanje za spolnost. Dejal je, da je bil pred zvezo z mano dolgo sam, da je drugače navajen. Potem ko je končno povedal pravi razlog, sem ga pripravila do tega, da je začel govoriti o drugačnih spolnih navadah, in ker se meni niti sanjalo ni, kaj je to BDSM, sem poiskala literaturo na to temo, nekaj je predlagal tudi on. Seveda je bil internet zelo v pomoč, ker mi je predstavil besedo v sliki.
Vse skupaj me je začelo zanimati tudi s psihološkega vidika, denimo, kaj se tem ljudem plete v glavi, da npr. potrebujejo bolečino, da se lahko spolno vzburijo, medtem ko pri običajnih ljudeh ni kakšnega kompliciranja. Sprva nisem razumela in mi je šlo na jok. Težko mi je bilo, ker sem ga imela rada in želela biti z njim, razumela pa ga nisem. Potem pa sem začela osebno spoznavati ljudi, ki BDSM živijo. Vsi so bili na pogled tako prekleto 'normalni'. Presenečalo me je, da so to večinoma visoko izobraženi ljudje.
S spleta v prakso
Partner je želje razkrival postopoma in jih stopnjeval. Najbrž zato, da je preizkušal meje, do kod lahko gre in do kod bom sodelovala. Zdelo se mi je zanimivo, ker rada eksperimentiram na različnih področjih življenja in ker so mi nove stvari izziv. On pa si je želel ostati z mano, ker sem mu bila všeč, čeprav sva se v spolnosti razlikovala.
Najprej mi je vse predstavil virtualno, na internetu. Pripravljena sem bila preiti tudi na praktične stvari, ker me je na nenavaden način precej privlačilo, hkrati pa sem bila pod pritiskom, ali bom zmožna to narediti.
Tepež, zaušnice, zadrževanje
Želel je biti v vlogi sužnja, jaz naj bi ga nadvladala, bila naj bi njegova domina oziroma njegova gospodarica. Ker je užival v fizični in psihični kazni, se je imel za mazohista. Mučenje na 1001 način je med drugim vključevalo tepež (bičanje), želel si, da ga zvežem, da mu ne pustim do orgazma, ugajalo mu »služiti kot predmet«; igral je recimo vlogo stola, na katerem naj bi si jaz odpočila noge, in to je lahko trajalo uro in več. Želel si je, da mu prepovem govoriti – če bi začel jezikati, bi mu lahko mile volje prisolila krepko zaušnico.
Fizične kazni so se mi na začetku zdele prehude, ampak ko sem spoznala celotno zadevo, so postale dokaj zabavne, saj ne poškoduješ nikogar. Gre pač za dogovor, za igro, ki ima psihološke temelje. Šele ko tak človek na spolnem področju dobi, kar potrebuje, se lahko začne v razmerju obnašati, recimo temu normalno, skratka, začne funkcionirati tudi v vsakdanjem življenju. In bolj ko so njegove potrebe zadovoljene, bolj ti ustreže, saj v končni fazi služi tebi in si ti na prvem mestu – postaneš predmet njegovega občudovanja, njegov gospodar.«
Ni bilo dovolj
»Poskušala sem mu torej ugoditi, ampak ni mu zadostovalo, ker me je spoznal v prepričanju, da sem pač 'navadno' dekle z običajnimi spolnimi navadami, in si te misli ni mogel izbiti iz glave. V spolnosti enostavno ni mogel 'preklopiti', medtem ko sva si bila v vsakdanjih rečeh precej podobna in enako misleča. Trajalo je kakšna štiri leta …
Fetišist v zvezi z nefetišistom? Če bi odgovor kar izstrelila, brez premisleka, bi bil seveda ne. Vendar mislim, da je v medsebojnem sožitju in partnerstvu v realnem svetu pomembno še marsikaj drugega. Če zmoreš to in si sposoben 'potrpeti' določen čas, potem ne vidim ovir,« je povedala sogovornica, ki je želela ostati anonimna.
