Folklora: enkrat maroltovec, za vedno maroltovec

Ko se srečajo člani Akademske folklorne skupine France Marolt, dobre volje ne zmanjka. Ni pomembno, ali so še aktivni ali že nekdanji, zapete pesmi in odplesani koraki so med njimi stkali vezi, ki ostanejo. Redke stvari so v življenju za zmeraj, to, da si bil maroltovec, pa je, pravijo Ana, Tomaž in Tone.

Sinoči je največja in ena najstarejših slovenskih folklornih skupin v Cankarjevem domu nastopila na svojem tradicionalnem, 65. letnem koncertu. Med številnimi nastopi, ki jih imajo tri plesne skupine in dva orkestra, alpski in tamburaški, čez leto, je ta gotovo eden od vrhuncev.

Ne glede na to, kakšen je program, konec je vedno nabit s čustvi: žareča lica in zadovoljstvo na odru ter ganjenost v dvorani, kjer so med gledalci praviloma številni njihovi nekdanji člani. Eden od njih je tudi Tone Strnad, častni član in podpornik društva, sicer pa direktor prodornega podjetja Medis. Tudi on se je, tako kot mnogi, skupini pridružil v študentskih letih in v njej pustil več kot deset zelo aktivnih let. »Izkazalo se je, da je bila to fantastična izkušnja.

Srečaš veliko različnih ljudi, navadiš se živeti z njimi v skupini, navadiš se podrejati, pa tudi komandirati, če si tak tip kot jaz,« se zasmeje. Bil je predsednik društva, sodeloval v različnih odborih, v tistem času je bilo članov od 150 do 200. Še danes se ne more načuditi, da takšna množica amaterskih plesalcev, pevcev in glasbenikov lahko deluje tako usklajeno.

»V Maroltu je ta posebnost, da so vsi amaterji in s komando ne dosežeš ničesar. Ljudi moraš znati pritegniti, na tak ali drugačen način. Kar se je meni zdelo najbolj pomembno, pa je bilo naše druženje. Čeprav smo se raztepli po vseh koncih, je ta bližina, ki je bila nekdaj med nami, ostala.«

Podiranje stereotipov

Ob njegovih besedah kimata tudi Ana Eterović, sedanja predsednica društva, in njen kolega Tomaž Simetinger, ki je pred tremi leti po 45 letih nasledil legendarnega umetniškega vodjo Mirka Ramovša. Devetindvajsetletna Ana, podjetnica, pleše že 16 let, od tega 11 let pri Maroltu. »Prvo, kar sem naredila, ko sem prišla študirat v Ljubljano, je bil vpis v Marolta. To sem naredila še pred vpisom na fakulteto. In ni mi žal niti enega trenutka,« pravi.

»Če se vključiš v delo društva, se marsikaj naučiš in to je lahko odskočna deska za življenje, za posel. V prvi službi mi je izkušnja organiziranja in dela z ljudmi izred­no pomagala. Zdaj sem sicer v letih, ko bi morala počasi nehati, a težko je pretrgati te vezi.«

Skupino sestavljajo predvsem dijaki in študenti, približ­no 120 jih je. Včeraj jih je nastopilo kakšnih 90, mlajši na svoj dan še čakajo. Vadijo dvakrat na teden, hodijo na turneje, na katerih skupaj preživijo tako rekoč 24 ur na dan, maja in junija imajo po tri nastope na teden.

Tudi letos poleti bodo v Ljubljani že 11. leto zapored predstavljali ljudske plese ob Ljubljanici, 9. junija bodo imeli celovečerni koncert na Kongresnem trgu, na ljubljanskem Gradu bodo vodili plesne delavnice za mimoidoče (turiste) Let's polka, nastopali bodo po Sloveniji. »Povežemo se v eno veliko družino, naučimo se živeti z zelo različnimi ljudmi, ki jih drugače morda sploh ne bi izbrali za prijatelje. Delo v društvu ti vzame veliko časa, pravzaprav postane slog življenja,« pravi Ana.

To velja tudi za umetniškega vodjo Tomaža Simetingerja, ki ga je Mirko Ramovš sam izbral za naslednika. Takrat kakšne tri dni ni mogel niti spati, ker »sem stopil v zelo velike čevlje«. Pri 31 ima za seboj 17 plesnih let, ples pa proučuje tudi z vidika etnologije in kulturne antropologije. Kakor pravi, je verjetno tudi to pretehtalo pri Ramovševi odločitvi. Zdaj piše doktorat s tega področja in prav pri Maroltu lahko znanstveno delo, ki je včasih tudi suhoparno, prenese na oder, v življenje.

»Marolta ne bi zamenjal za nič na svetu. Vem, da je domet skupine in to, kar je sposobna programsko narediti, izjemen.« Tudi zato je ena njenih osnovnih nalog, da podira stereotipe. »Z letošnjim koncertom smo želeli pokazati, da ljudskih plesov ni plesalo samo kmečko prebivalstvo na podeželju, ampak da je šlo za medsebojno vplivanje med njimi in tistim, kar so pripravljali plesni mojstri na meščanskih plesiščih. Na tokratnem koncertu sta se zato na odru ves čas izmenjevali dve skupini: meščanska s čudovitimi kostumi, za katere smo se res potrudili, jih sami rekonstruirali in sešili, druga pa s t. i. ljudskimi plesi s klasičnimi folklornimi kostumi.«

Kaj pa disciplina?

Folklorna skupina je v vseh teh letih gostovala na vseh celinah, le do Avstralije jim še ni uspelo priti. Potovanje pomeni velik strošek zlasti zato, ker je treba pripeljati s seboj tudi ogromno kostumov. A niso še obupali. Nekdaj so bila potovanja magnet za nove člane, a tudi zdaj, no, vsaj letos, se nad vpisom ne pritožujejo. Pa nad statistiko parov, ki so se našli pri njih, tudi ne.

»Zdaj imamo gotovo kakšnih 10, morda celo 15 parov, mnogo se jih je v preteklosti poročilo,« pravi Ana, ki je tudi sama tam našla svojo ljubezen. In ko gre že zelo zares, maroltovci ohranjajo tradicijo in pred poroko vedno pripravijo šrango, prav tako pred poroko in ob rojstnih dnevih svojim članom radi zapojejo podoknico. »Večinoma smo dobro sprejeti, saj lepo zapojemo in ljudje pridejo na okna in nam ploskajo. Zadnjič pa je nekdo streljal na nas z neko plastično pištolo, tudi z vodo so nas enkrat polili,« brez zamere pripoveduje Ana.

Spominov in dogodivščin, tudi takšnih za disciplinsko komisijo (res jo imajo!), ne manjka. »Najbrž so jo ustanovili v naših časih,« se zasmeji Tone, Ana in Tomaž pa povesta, da gre v glavnem za zamude pri vajah in nastopih in da izključili niso še nikogar. Najhujša kazen je menda delo v garderobi. »Stara poročila, ta so pa kar zanimiva,« se muza Ana. Strnad ne razkrije kaj več, med zabavnimi spomini pa omeni nastop v Italiji. »V Dezencano smo prišli brez enega para ženskih čevljev, vse smo pozabili doma! Za povorko po mestu so dekleta obula moške opanke, kar je bilo mogoče, smo skombinirali, a so vseeno imele vse prevelike številke. Čevlje pa je pozneje le nekdo pripeljal iz Ljubljane.« Srečen konec, vse dobro, pravijo. Najbrž je bilo tako tudi sinoči, ob koncu koncerta. Tega maroltovci običajno končajo s pes­mijo Nocoj je ena luštna noč. »Nekajkrat smo jo poskušali zamenjati, a jo je občinstvo začelo peti kar samo. In ko dobiš na koncu aplavz, za vse vloženo delo, ko vidiš solze v očeh nekdanjih maroltovcev, je res izjemen občutek,« pravi Ana.