Fotografska razstava: Svet žensk skrit za svetom moških

S fotoaparatom ujeti portreti na šest tednov dolgi poti po Afriki odstirajo pogled na življenje deklet in žensk v mestu in na vasi. Fotografije, ki jih je na popotovanju po Gvineji, kamor segajo njegove korenine po očetovi strani, bo Sekumady Condé v torek na razstavi Dekličine sanje v okviru enodnevnega festivala afriške kulture Baofest prvič predstavil širši javnosti.

Čeprav ga številni poznajo po njegovem delu na televiziji, je Sekumandy tudi pisatelj, igralec, režiser, prevajalec, pesnik in pravljičar. Njegova kreativna življenjska pot se je začela že v otroštvu. »Živel sem v ulici, ki je bila polna umetnikov, in veliko časa sem prebil v knjižnicah družinskih prijateljev. Pobegi v svet kreativnosti so se mi vedno zdeli najbolj moji in v teh svetovih sem bil vedno sam svoj vladar. Že od nekdaj so mi všeč dela umetnikov Caravaggia in Dalija, bilo je tudi obdobje, ko mi je bilo neverjetno všeč pisanje islandskega nobelovca Halldórja Kiljana Laxnessa. Rad imam vse, kar je lepo in estetsko. Če le utegnem, obiskujem galerije in muzeje, nisem pa velik ljubitelj novodobnih umetnosti.« Sogovornik, ki pravi, da ima mnogo hobijev in da rad dela cel kup reči, je letos vsemu naboru umetniškega izražanja dodal še fotografijo. »Srečo imam, da v vsem, kar delam, preprosto uživam. Živim to, kar rad delam, in delam to, kar rad živim. Ničkolikokrat sem že slišal, da se mora človek v življenju odločiti le za eno delo in biti v njem res dober, toda jaz se vedno vprašam, zakaj vendar. Zanima me toliko stvari, da bi se težko odločil le za tisto, kar me morda najbolj veseli. Človek mora biti v tistem, kar počne za svoje zadovoljstvo, dober in zadovoljen najprej sam s sabo, šele nato naj se ozira na druge. Resda nekateri to štejejo za slabo, a jaz to raznolikost možnosti, s katerimi se lahko ukvarjam, razumem kot pestrost življenja,« razloži Seku, kakor mu pravijo prijatelji, in doda, da je bila kreativnost značilna za obe družini – mamino in očetovo.

Pobegi v svet kreativnosti

Novinar nacionalne televizije, ki je svojo poklicno novinarsko pot začel na mariborskem radiu Marš, se rad spominja mladosti v štajerski prestolnici, kjer je odraščal. »Mogoče se Mariboru danes neupravičeno reče, da je delavsko mesto. To že več desetletij ni res. V času, ko sem živel tam, je bilo to mesto zelo živo. Veliko mladih nadobudnih slikarjev, glasbenikov, kiparjev, igralcev, pisateljev in drugih kreativcev se je zbiralo. Največkrat smo se dobivali v čajnici in Pekarni.« In nadaljuje: »Na Maršu sem delal kratek čas in ne bom pozabil, kakšen organizirani kaos je tam vladal. Spomnim se, da sem se do radia rad sprehodil skozi mesto, saj sem na teh poteh imel čas, da se pripravim in razmislim, kaj bom povedal v eter.« Maribor je bil, Seku pripoveduje z lepim radijskim glasom, od nekdaj poln kreativnosti. »Včasih žalostno ugotavljam, da je veliko te kreativnosti šlo v nič, ker ni dobila podpore. Čeprav je zdaj podobno, pa sem vesel, da tudi to štajersko mesto vse bolj živi s to kreativnostjo, ki jo premore.« Sekumandyjeva pot se je nadaljevala na Radu Študent in pozneje na RTV Slovenija: »Prijavil sem se na avdicijo za napovedovalca, a sem postal del ekipe aktualno politične redakcije. Tam se je zgodil tudi moj prestop v bolj resno novinarsko delo. Zelo rad raziskujem in to sem uspešno združil. Nikoli ne bom pozabil, kako sem nekoč z Miho Žoržem in Arnoldom Markom ob nekaj pivih v menzi študentskega doma razpravljal o voditeljskem delu na televiziji in o tem, kako velik šok bi bil za ljudi, če bi jaz vodil jutranja poročila na nacionalki. Neverjetno, a ni minilo dolgo, ko me je Miha poklical za sodelovanje na televiziji!« Condé je postal prvi temnopolti voditelj poročil na Televiziji Slovenija in takrat se je prvič konkretneje srečal tudi z diskriminacijo. »To je bilo pred dobrimi štirimi leti in prvo obdobje je bilo precej naporno. Doživel sem, da so gledalci podpisovali peticije z argumenti, da 'črnec' ne sme delati na nacionalni televiziji. Človeka preseneti, da so ljudje še vedno zaprti in negativno nastrojeni do drugačnih.« Nekoč je dejal, da še ni slišal, da bi bila barva kože povezana s sposobnostjo govora slovenščine. In Sekumandy, rojen v Slovenj Gradcu, to zagotovo dokazuje. »Moje odraščanje ni bilo drugačno od odraščanja mojih sovrstnikov. Sem Slovenec in nikoli se nisem dojemal kot drugačnega. Še vedno pa se zgodi, da družba vsake toliko časa opozori, da sem drugačen – le zaradi barve kože! A če je barva kože glavni očitek nekaterih ljudi proti drugim, potem je to absolutno površinsko dojemanje odnosov. Zanimivo je, da me včasih kdo ogovori v angleščini, a zdaj sem se tudi tega že navadil.«

Med Evropo in Afriko

Otrok staršev iz dveh različnih držav pomeni dvoje: »Poznaš dve kulturi, živiš nekje vmes in hkrati ne pripadaš ne enemu ne drugemu svetu in tako postaneš svet zase. Vzorci vedenja, dojemanje družinskih odnosov, družbena pravila in načini razmišljanja, ki se jih naučiš v eni kulturi, so morda popolnoma neuporabni v drugi,« razkrije. Večji del družine po očetovi strani je srečal v Franciji, Gvinejo je prvič obiskal pred tremi leti. »V dveh tednih sem se spoznal z vsemi sorodniki. Nekateri so pripotovali tudi z druge strani države, da bi se srečali z mano. Gvineja, ki je dvanajstkrat večja od Slovenije, je bila prva zahodnoafriška država, ki se je osamosvojila izpod francoske nadvlade. To je obubožana država. Nimajo tekoče vode, elektrike in ljudje ne živijo v izobilju. A ko človek odpotuje tja, ugotovi, da je življenje tam v nekaterih pogledih veliko preprostejše.« Drugič se je v Gvinejo odpravil, da bi pripravil dokumentarec o željah mladih, ki bi jih primerjal z vrstniki v Sloveniji: »Veste, veliko jih želi biti zdravniki, odvetniki, vojaki, nekateri šoferji, dekleta bi rada postala stevardese. Razlik v željah ni, razlike naredi okolje, ki nekaterim da možnost, da jih uresničijo, drugim ne.«

Dobrodelne Dekličine sanje

Fotografije, zbrane pod naslovom Dekličine sanje, ki jih bo Sekumandy Conde razstavil v atriju ZRC SAZU, prikazujejo svet žensk, ki je večkrat skrit nekje za svetom moških. »Ženske oči so zmeraj polne sanj, ki jih nosijo skrite med lonci v kuhinji na dvorišču, v vrvežu tržnice v Kankanu, pod krošnjami mangovcev in na prašnih ulicah velemesta. Samo za trenutek jih poskušajo ujeti in nato jih spet pogoltne vsakdan. Ženske so v afriški družbi zelo pomembne, odločne in sposobne, a hkrati pogosto prezrte. Moški bi brez njih umrli od lakote in filozofiranja,« se nasmehne sogovornik. Razstavo bo spremljala dobrodelna dražba, na kateri bo mogoče kupiti razstavljene portrete, izkupiček pa bo prejelo dobrodelno društvo KaniSaran, ki sodeluje pri programu zdravstvene oskrbe otrok in opremljanja zdravstvenih ustanov po svetu. In zakaj se je odločil pomagati Afriki, me zanima. »Verjetno bo res kdo vprašal, zakaj raje ne pomagam slovenskim ljudem, ki težko živijo, a takšnih, ki kritizirajo vsakogar, ki karkoli dela in se trudi, sami pa ne naredijo nič, ne razumem. Vse je stvar volje in organizacije. Pomagati je treba vsepovsod in jaz sem se odločil, da bo naše društvo s celotnim izkupičkom kupilo zdravstvene pripomočke, s katerimi bomo morda komu v Gvineji rešili življenje.«