Tiskane izdaje
Easy come, easy go, bi rekli Angleži, v dobesednem prevodu zlahka pride, zlahka gre. Ta njihov rek velja sicer za denar. Prenesen pa velja tudi za Nemčljo, za katero se prav tako uporablja ime Možnica, po dolini, v kateri izvira.
Ta Nemčlja: še en kratek, bister in skokovit, kakor biser isker vodotok (in vodoskok) z visokih gora nad Sočo! Porodnica tega potoka je odmaknjena in manj znana gorska dolina Možnica med Rombonom (2208 m) in Jerebico (2156 m). Vsak v naravo zagledan obiskovalec ostrmi nad njegovo silovito vodnatostjo.
Naravoslovci pojasnjujejo, da so vode Nemčlje take zato, ker pritekajo tudi z obsežnih visokogorskih kraških planjav Kaninskega pogorja, skozi njegove podvodne rove in tokave. Ko jim v dolini manj prepustne kamnine zaprejo te poti, udarjajo slepo na dan, kjer pač morejo in morajo.
Nemčlji je usojeno, da hitro izgubi ime
Zato je v povirju Nemčlje mogoče videti nešteto izvirčkov, ob hudih nalivih kar bruhalnikov, ki se belo penijo po mahovnatih skalah, kmalu pa se zberejo v razbrzdan potok. Takrat jih je mogoče opazovati le z roba njihovih korit.
Nemčlji je usojeno, da hitro izgubi ime. Že po dobrih dveh kilometrih skakljanja iz Možnice jo čaka Koritnica, enako divja gorska rečica, ki si je urezala strugo kakšnih 300 metrov niže, kar pomeni, da mora Nemčljina voda v glavnem padati in glodati svoj pretok skozi kamnite sklade.
Kmalu po slikovitem povirju in krajši izravnavi se začne silovito prebijati skozi 150 metrov dolgo in silno ozko korito, v njem kipeti in bučati v tolmunih, padati v desetmetrskih slapovih in skočnikih. Zaradi zaraščenosti in strmih spolzkih tal se je do zgornjih korit težko prebiti. Označena, približno 15 minut dolga pot pa pelje k srednjemu in spodnjemu delu korit, mimo opuščenih kmetij in zanimivo postavljenih ograj.
Med temi kamnitimi ograjami naletimo v bukovem gozdu na eno, ki je okrogle oblike, široka manj kot lučaj. Nepojasnjena skrivnost!
Le malokje tako od blizu čutimo prvinsko moč vode
Do brvi nad srednjim koritom je pot varna, pod brvjo pa je ponekod zahtevna in izpostavljena. Če niste kar najbolj previdni pri kukanju v globeli, je na nekaj mestih lahko hitro tudi smrtno nevarna! Ni varovalnih jeklenic ali klinov. Le malokje pa lahko tako zapeljivo, tako od blizu čutimo prvinsko moč vode, opazujemo njeno nezasitno preoblikovanje skal. Bela megla prši iz velikanskih zavitih kadi, od belih sten apnenca.
Med srednjimi in spodnjimi koriti vidimo star in zlizan, a suh žleb slapu, pod katerim je neučakana Nemčlja izjedla tunel in ustvarila naravni most. Pod tem mostom 20-metrski slap bije v mogočno skalo, ki se mu je postavila na pot. Skala je stanovitna in bo taka ostala morda še tisoč let. In ves ta čas se bo največji slap Nemčlje odbijal od nje, kakor da je na smrt užaljen. Nabit z neznansko energijo, kakor da ga poganja skrita turbina, bruha skoraj vodoravno, furjast, viharen, scela lep in svoj.
Splača se stopiti še pol ure više do nekdanje obmejne stražnice v dolini Možnice, ki je videti kot manjša trdnjava z dvema stolpičema, predvsem zaradi lepega razgleda po zatišni krnici in ostenjih Jerebice, kjer res domujejo številne plašne ptice.
