Tiskane izdaje
Druga violina je prav posebna gostilnica v starem ljubljanskem jedru. V njej namreč strežejo tudi osebe s posebnimi potrebami iz Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, ki je gostilnico s tradicionalnimi slovenskimi jedmi odprl pred dobrim mesecem. Z željo približati drugačnost družbi in družbo drugačnosti.
Branko resno prevzame naročilo bele kave. »Brez mleka?« vljudno povpraša. Ne, z mlekom, saj je bela, mu z nasmeškom priskoči na pomoč Valerija Bužan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Dolfke Boštjančič, s katero sva to dopoldne sedli na letni vrt pred gostilnico.
Bela kava čez nekaj minut priroma na mizo, posrečen pripetljaj pa bo bržkone prešel v eno od drobnih anekdot, ki jih poraja razorožujoča pristnost osebja in ki bodo poživljale obiske gostilnice ob Herkulovem vodnjaku. Letos je dopolnil okroglih petdeset, pozneje s širokim nasmehom pove Branko. Rad dela tukaj, sicer mu je všeč nastopanje; v centru je v dramskem krožku, odigral je vlogo v dokumentarno-igranem filmu Nevidni ... Tudi šport ima rad, v košarki je dobil kolajno, se pohvali. Živi v stanovanjski skupnosti centra v Grosupljem, je pa eden od za zdaj 28 varovancev, ki pomagajo v Drugi violini. V njej niso zaposleni, ampak delajo v okviru varstveno-delovnega centra CUDV, vsak dan, bodisi od jutra do zgodnjega popoldneva bodisi od popoldneva do poznega večera; strežejo, pripravljajo mize, pospravljajo ... Branku je to dopoldne delala družbo 22-letna Urša, v ekipi pa so bili še zaposleni in sodelavci centra Nataša in Darja ter dva Gašperja.
Želja je tlela leta
»V kuhinji in strežbi potrebujemo in imamo ljudi, ki so usposobljeni za delo z osebami s posebnimi potrebami in jih znajo ustrezno zaposliti. Smo jih pa usposobili za delo v gostinstvu (no, kuharji v gostilnici se vrtijo okoli loncev tudi v centru na Igu, tako da so že prekaljeni, op. p.). Za prve in druge je delo v središču Ljubljane nekaj novega in malce stresno,« se nasmehne sogovornica. »Zato smo izbrali tiste, ki so se zanj odločili prostovoljno, tako varovanci kot zaposleni in sodelavci.« Bužanova si je takšne gostilnice želela že leta. »Pred desetletjem smo v Angliji obiskali gostinski lokal s hitro prehrano, v katerem so stregle osebe s posebnimi potrebami. In tedaj smo si rekli, a ne bilo super, če bi imeli takšen lokal v Ljubljani, v središču mesta? Da bi se ljudje srečevali z osebami s posebnimi potrebami in sprejeli drugačnost, se privadili nanjo in se ji prilagodili.«
Dobri sosedski odnosi
Druga violina je zaživela v stavbi, kjer je nekdaj domovala znana gostilna Pri Pavli. »Ko sem izvedela, da jo zapirajo, smo se prijavili na razpis za najem (prostori, v katerih je gostilnica, so v mestni lasti, op. p.), a nismo bili uspešni. Ko so zaprli tudi drugo gostilno, Pr potic, smo kandidirali znova. Tokrat uspešno (za zdaj za pet let, op. p.),« pove direktorica centra, ki priznava, da ni preprosto naslediti tako priljubljene gostilne, kot je bila Pri Pavli in ki se je še danes marsikdo spominja, poleg tega je Stara Ljubljana posejana z gostilnicami. A vendarle so z obiskom zadovoljni, saj se vztrajno povečuje. »Stroške že pokrivamo, nisem mislila, da jih bomo tako hitro!« Okolica jih je lepo sprejela, s sosedi se odlično razumejo. »Naša soseda vsako jutro zajtrkuje pri nas!« pokima gostji, ki sede za sosednjo mizo in ji takoj vrne nasmešek: »Če so pa vsi tako fajn!« Tudi z gosti doslej niso imeli slabe izkušnje, prej nasprotno, Bužanova je prijetno presenečena nad njihovimi odzivi. »Tuji turisti včasih vprašajo, ali strežejo ljudje s posebnimi potrebami, ali jih učimo. Marsikje v tujini je to že znano ...«
Ko na ulici zadiši
Prikupni gostilnici mehkih barv pristoji ime, saj simbolično povzema vlogo oseb s posebnimi potrebami v družbi. »Pa tudi sicer smo jo sklenili povezati z glasbo, saj je nasproti glasbena akademija, v bližini tudi ni nobenega lokala, ki bi igral na podobno noto ...« pojasni sogovornica. Violina je vseprisotna v prvem prostoru, ki je prislonjen na trg, pri čemer so jim pomagali v goslarstvu Demšar, v drugem, ki je pomaknjen globlje v notranjost, pa stene krasijo stvaritve varovancev centra. Tudi glinene hiške za svečke na mizah so njihovo delo. V kuhinji pa uporabljajo pridelke in zelišča, ki jih gojijo v rastlinjakih na Igu. Pred kratkim so dobili še čebelnjak in se lotili čebelarstva, zato gre sčasoma pričakovati v gostilnici tudi domač med in izdelke iz voska. Poleg tradicionalnih slovenskih jedi imajo v Drugi violini žlahtno ponudbo slovenskih vin, saj so se povezali z znanimi vinarji iz različnih regij. Kuhinjo občasno prestavijo na letni vrt, na prosto. Spremljevalni program sicer pripravljajo dvakrat na teden; bodisi kuhajo bodisi prirejajo različne ustvarjalne delavnice (doslej izdelave ljudskih inštrumentov, risanja, barvanja violin ...) in nastope. »Pri teh dogodkih je ključno, da se naši varovanci družijo z obiskovalci, da se spoznavajo med sabo,« pove Bužanova. V Drugi violini dela tudi 17-letni Žan, ki pa je bil to dopoldne v njej le na obisku. Prihodnji mesec bosta z Uršo odpotovala na dvotedenski tečaj na gostinsko šolo v Anglijo. Žan rad pomaga v gostilnici, Bužanova pa pove, da si želijo mlade usposobiti za delo in jih naučiti različnih stvari, nasploh pa »usposobiti za čim bolj samostojno življenje in delo«.
