Tiskane izdaje
Halštatsko jezero je le eno od modrih očes, stisnjenih v gorato alpsko naravo, ki pripovedujejo, da je bil mogočni Dachstein z okolico kraljestvo ledenikov. Zaradi narave, ki odkriva Zemljino zgodovino, in še zlasti zaradi znamenitih predzgodovinskih grobov in solnih rudnikov je Unesco leta 1997 to območje Avstrije zapisal v svetovno dediščino. Med tisoči obiskovalcev je veliko Azijcev, Kitajci pa so lani poleti v provinci Guandong celo odprli kopijo vasice Hallstatt.
Ko jutranje sonce posrka meglice z jezera, se na tesnem rtu zableščita zvonika zamaknjene katoliške in v središče kraja postavljene luteranske cerkve. Okoli njiju se tiščijo alpske hišice, obite z lesom, lezejo pa tudi v strmi breg, med hudourniške grape, kot bi hotele ubežati temu, da bi zdrsnile naravnost v vodo. Kajti življenjskega prostora skoraj ni. Hiške stojijo druga na drugi in občutek dobiš, da se domačini na svoja dvorišča lahko spustijo le s padalom.
Pogled proti Dachstainu kaže, kot bi bilo res tako, saj se v lepem vremenu proti jezeru z vrhov spušča na desetine pisanih zmajarjev. Dva tisoč metrov visoko jih iz bližnjega Obertrauna potegneta dve prepadni gondoli. Pa ne samo zmajarje, gondoli vsake četrt ure vozita vzhičene pohodnike, trekerje, Japonke v balerinkah … ali pa samo radovedneže, ki se tako lahko z dachsteinskim ledenikom spogledajo »iz oči v oči« in vzdihujejo nad razgledi, ki jemljejo dih.
Pogled, ki bi z grdih jeklenih razglednih balkonov sicer padel naravnost v Halštatsko jezero, nad krajem Hallstatt, ki je trške pravice dobil 1311, zadrži piramidast gozdnat hrib s stražnim stolpom na vrhu. Proti kraju se spušča opazna strma cikcakasta pot, po kateri danes lahko navzgor sopejo turisti, tisočletja pa so po njej v koših iz živalskih kož v dolino nosili dragoceno sol. Solni rudniki, po katerih je tudi pokrajina dobila ime Salzkammergut, so zaslužni za to, da se je v teh nekoč nedostopnih krajih zaradi dragocenega belega zlata lahko živelo.
Sol na hribu?
Soli ni ob jezeru, solni rudniki so tam zgoraj, 350 metrov više, v zeleni zajedi za Rudolfovim stražnim stolpom. Po 3500 letih izkoriščanja – veljajo za najstarejše rudnike na svetu – so še vedno v rabi! Seveda ne isti, po katerih so pred tisočletji kopali z ostrimi kosi jelenovih rogov; toda podjetje Salinen Austria AG tu še vedno zemeljskim plastem iztrga milijon ton soli na leto, le da je nihče ne nosi v dolino, ampak jo raztopijo z vodo in jo po več deset kilometrov dolgi cevi, najdaljšem slanovodu, kot slanico pošiljajo na končno obdelavo v Ebensee. Pa to ni prvi slanovod, najstarejšega so po odkritju tega postopka spravljanja soli iz zemlje v 17. stoletju sestavili iz kar 13.000 izdolbenih debel.
Sol na hribu? Odgovor je lahek: tu je bilo nekoč morje, o čemer še pričajo ostanki morskih živalic v kamninah, in sol je ostajala na njegovem dnu. Podzemno slano jezero še je na ogled radovednim turistom, ki se iz Halstatta s tirno gondolo povzpnejo k turnu. Tam jih preoblečejo in spustijo v rudnik po 70 metrov dolgem lesenem toboganu (za manj pogumne tečejo ob strani stopnice).
Povrhu jih med spuščanjem fotografirajo (fotografom in ponudbi vaše fotografije za šest evrov se zlepa kje ne izmuznete) in merijo hitrost spusta z radarjem, da se najhitrejši lahko izprsijo. Po tem ogledu je vredno čim prej obiskati še muzej sredi kraja, ki resnično hrani otipljive sledove 7000 let zgodovine. Bogat je, multimedijski, zelo prijazen in spodbuden, začuda pa ne preveč obljuden. Nam, ki tudi doma jemo ričet, se zagotovo vtisne v spomin najdba človeških iztrebkov, iz katerih so strokovnjaki sklepali, da so rudarji že pred tisočletji svojo moč za delo pod zemljo dobivali iz »ričerta«, enolončnice iz ječmena, boba in svinjine.
Hal je po keltsko sol
Še pred rojstvom sistematične arheologije je rudniški upravnik Johann Georg Ramsauer leta 1874 spoznal, da zgoraj ob rudniku pravzaprav stoji na velikanskem pokopališču. Po skoraj 30 letih izkopavanj je zapustil odkritja iz 980 predzgodovinskih grobov, kjer so bili deloma pokopani skeleti, deloma pa pepel.
Neverjetni grobni dodatki – fantastično jih je ohranila sol – pričajo celo, da je bil ta na videz nedostopni kraj v resnici povezan z deželami vse od Baltika do Jadrana. V lokalnem pa tudi dunajskem naravoslovnem muzeju so paša za oči. Od leta 1993 ta ugledni muzej kraj raziskuje načrtno, z raznolikimi znanstveniki od arheologov do botanikov. Veliko domnev, ki izhajajo iz starih izkopanin, so poskušali potrditi tako, da so ponovili postopke iz časov od kamene dobe pred 7000 leti do cvetoče halštatske kulture med 8. in 4. stoletjem pred našim štetjem, ko je strašen plaz pometel z vso civilizacijo gornje solne doline. Po tej kataklizmi so se znova lotili kopanja soli šele v stoletju pred Kristusovim rojstvom.
Današnji Hallstatt je po pozidavi tudi šele baročen, saj je srednjeveške lesenjače neke noči v 18. stoletju mimogrede snedel ogenj, ki ga je zanetila iskra v pekovi peči na glavnem trgu. Zdaj je za dlan veliki glavni trg ena osrednjih fotografskih privlačnosti. Mestece čez dan vrvi od turistov, da odmeva po uličicah; ko pa se zmrači in tujci očitno poniknejo v svojih hotelih, zasedejo dve, tri najljubše pivnice lokalni možje. Ob pivu in golaževi juhi z veliko kumine, ki zagotavlja dobro prebavo, v svojem narečju pretresajo turistično letino. Nekaj mogočnih žičnic za evre vabi na pohode v divje višave in na višinske travnike, kjer prav tako ne manjka gorskih hotelčkov in koč z domačim zajtrkom.
K temu so zabelili turistično ponudbo z božičnim semnjem, ki bo 7. in 8. decembra, praznovanjem novega leta v gorski jami, tradicionalno procesijo z jezerskimi kljunatimi čolni, ki jih poganjajo kot pletne, pa celo s ponudbo za potapljanje v Halštatskem jezeru, za kar je menda najlepši september. A tu ne odnehajo, zdaj ponujajo celo potapljanje pod ledom …
Medtem pa se njihovi pokojniki na majcenem pokopališču pri Marijini cerkvi s terase počasi selijo v kostnico za cerkvijo, da njihove poslikane kosti naredijo prostor novim rodovom na pedi posvečene zemlje.
