Tiskane izdaje
Slovenija in Hanne Hukkelberg imata kar nekaj skupnega. Vi ste prispevali za film Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan krasno pesem Lucy, mi pa krasno reko Sočo.
Oh, to je pa res zanimivo. (Smeh.) Tega nisem vedela.
Pogosto ustvarjate glasbo za filme?
Zelo rada delam filmsko glasbo in nasploh za različne vizualne projekte. Sprva sem pisala glasbo za različne kratke filme. Zato sem bila zelo srečna, ko so me vprašali, ali bi prispevala glasbo za tako visokoprodukcijski hollywoodski film kot je Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan. Bilo je zelo poučno sodelovati pri tem projektu, srečala sem veliko zanimivih ljudi. Še posebej me je navdušil znameniti skladatelj filmske glasbe Hans Zimmer.
Je velika razlika, ko delate glasbo, ki bo spremljala podobe, ali ko je skladate samo zase in seveda za občinstvo?
Ko skladam za filme ali videoprojekcije, sem običajno bolj sproščena in sem prej zadovoljna z rezultatom. Ko pa to počnem le zase, sem zelo izbirčna, kar mi gre včasih že kar na živce.
Na wikipediji piše, da ste začeli peti in igrati s tremi leti. Verjetno takrat to še ni bilo poklicno?
Seveda ne. (Smeh.) Tam je to prav hecno zapisano. Izhajam namreč iz glasbene družine, starša sta pianista, in sem dejansko zelo zgodaj pritiskala po klavirskih tipkah. Oče ima posnetke, ko pri treh letih pojem neko pesem. To sem povedala tistemu, ki je oblikoval eno prvih mojih medijskih obvestil, kar je na koncu končalo na wikipediji.
Kdaj ste spoznali, da bo ukvarjanje z glasbo vaša poklicna pot?
Ko sem končala študij petja na akademiji. Takrat sem izdala svoj prvi album, ki se je celo prodajal in sem takoj nekaj zaslužila. No, mogoče pa tudi že prej, ko sem imela z drugimi učne ure petja, ali pa ko sem pela v metalski skupini.
Vaš glas je bil prvič posnet z doom metal zasedbo Funeral. Mi lahko razložite to strastno povezavo med Skandinavci in vsemi oblikami heavy metalne glasbe?
Mislim, da se je ta obsesija z metalskim rockom začela na Norveškem. Sprva sicer ni bilo veliko skupin, ko pa so bile te deležne velike pozornosti, so imele vse več občinstva in vse več glasbenikov je želelo igrati metal. To se je razvilo v velik trg in razširilo na sosednje države.
Imate precej unikaten vokal. Kako je naj vplivalo učenje petja?
Študirala sem petje na glasbeni akademiji v Oslu. Ker prihajam iz pianistične družine, sem se morala nekako upreti in nisem študirala klavirja. Bilo je celo tako, da ga nekaj let sploh nisem igrala, potem pa sem proti koncu študija spet začela. Petje pa sem študirala na smeri, ki se ji sicer pravi jazz, vendar obsega vse pevske zvrsti razen klasike, ki je bila druga možna smer študija petja. Tam sem imela izjemne učitelje.
Kakšni pevki zna tako šolanje tudi pokvariti posebnost njenega glasu?
Na glasbeni akademiji sem imela teoretični del diplome na temo, kako razviti svoj lasten stil, kako usmeriti razvoj mojega glasu, da ostane meni lasten in ne razvodeni. Kajti značilnosti glasu so odraz človekove individualnosti, lastne osebnosti. Če znaš vse te silne in ne le glasbene vplive in dražljaje, ki te obkrožajo, uporabiti na sebi lasten način, lahko odkriješ svoj lasten slog. Menim, da mi je to kar uspelo. Kakorkoli obrnem, tu ne morem zanemariti vpliva staršev in odraščanja v glasbenem okolju. Se pa že pojavljajo pevke na Norveškem, ki se skušajo približati mojemu stilu petja.
Se vam to zdi nenavadno?
Da, pa vendar je to zame velik kompliment.
Po uspehu prvega albuma ste se z Norveške preselili v Berlin. Je bilo to mesto vaša glasbena inspiracija?
Niti ne, prej nasprotno. Tja sem se preselila zaradi veliko bolj običajne zadeve, ker je tam živel moj fant. V Berlinu mi je bilo precej težko. Sploh se nisem želela ukvarjati z glasbo. Skladanje mi je bilo v nadlego in sem samo brez veze tolkla po klavirju. Ko pa je pri tem prišlo iz klavirja nekaj zanimivih zvokov, kakšen poseben akord – res imam rada akorde – sem se lotila pisanja skladbe. Berlin je sicer bil zanimiv, vendar sem bila zelo srečna, ko sem se vrnila v Oslo.
Kako je na Norveškem poskrbljeno za predstavitev glasbe norveških ustvarjalcev v tujini?
V bistvu za svojo kariero v tujini skrbim sama. Trenutno sem pa srečna, ker od države prejemam plačo kot umetnica, in sicer za eno leto. Je pa res, da je s tem povezano veliko birokracije, tako da se včasih jezim in bi raje tri dni na teden čistila stanovanja, kot pa izpolnjevala vse te obrazce. Zdi se mi, da bi tako imela več časa za ukvarjanje z glasbo. No, ne glede na to je na Norveškem precej dobro urejena podpora aktivnim in ustvarjajočim umetnikom.
