Hiphop ne pozna meja

»Ta dama je mojstrica zelo zelo kul glasbenega toka,« je o Akui Naru, glasbenici, ki je včeraj v sklopu festivala Re:resh nastopila v mariborskem Štuku, rekel Tony Allen, pionir afrobeata in bobnar pri legendarnem Fela Kutiju.

Vaša besedila so preplavljena s poezijo, vaš hiphop s soulom. Od kod prihaja ta mešanica čustev in občutij?

Iz duše, boga, od nečesa višjega od mene.

»Lahko bi poletela na mesec, potovala v času,« ste nekoč izjavili o občutkih pred občinstvom. Se spomnite, kdaj ste se prvič tako počutili?

Če sem iskrena, se tistega »prvič« res ne spomnim. Že kot deklica sem nastopala kot MC, takrat sem tudi že začela ustvarjati glasbo. Ampak seveda se zavedam, da sem se kot nastopajoča umetnica vsekakor razvila, da se v resnici kar naprej razvijam. Z vsakim nastopom in z vsakim novim občinstvom sem boljša, ta proces je neskončen.

Otroštvo ste preživeli v New Havnu, živeli ste v Philadelphii, prepotovali Kitajsko, se ustavili v Gani … Eklektična mešanica držav in kultur. Kako je vplivala na vaše delo, glasbo, besedila?

Vsaka izkušnja je izoblikovala moj pogled na življenje, mojo strast, mene. Sem proizvod vsakega prostora in vsakega srečanja. Potovanja so mi razširila obzorja in mi omogočila, da sem spoznala ljudi z vsega sveta. Z vsakim potovanjem sem tudi bolj zavezana aktivizmu in boju za pravico. Ta zaveza in ta boj se bosta za vedno čutila v moji glasbi.

Kakšno glasbo ste poslušali kot deklica v New Havnu?

Začelo se je z gospeli. Shirley Caesar, James Cleveland, The Winans Family in John P. Kee so bili moji prvi glasbeni vplivi.

Kakšna pa se vam kot ameriški glasbenici zdi evropska hiphop kultura? V čem se razlikuje od ameriške?

V resnici bi se raje osredotočila na podobnosti. Obstaja cel svet ljudi, ki imajo radi hiphop, in tu ni meja, ni pomembna država, ni pomembno, ali je to v ZDA, Keniji, Romuniji ali Nemčiji. Ni meja, potnih listov, letališč ali nacionalnosti. Hiphop je večji od vsega tega. Tisti, ki imamo radi hiphop, ga imamo zaradi istih stvari: njegove moči, glasu, ki ga je dal nemočnim, »boom bap« ritma in gibanja, ki ga spodbudi ta »boom bap« ritem. Radi imamo grafite, zavest, klasike in velikane. Radi imamo vse, kar hiphop predstavlja.

Pa obstaja meja med črnskim in belskim hiphopom?

Ne. Hiphop ne pozna meja.

Kako pa vidite njegov zgodovinski razvoj?

Predvsem je imel zelo zanimivo življenje. Veliko ljudi je napovedovalo, da ne bo zdržal dolgo, da ne bo trajal, pa poglejte danes, kaj vse zmore. Ne samo da je preživel, osvojil je svet. Opažam, da daje splet ljudem vedno nove možnosti in ustvarja nove priložnosti. To me veseli.

Ob poslušanju vaše glasbe in gledanju vaših nastopov je težko ne pomisliti na Ursulo Rucker, Erykah Badu, Lauren Hill. Kar je seveda mišljeno kot kompliment. Kako ženska postane tako močna umetnica, kaj potrebuje, da lahko pusti v glasbi tako močan pečat?

Seveda, čast je, če me primerjate s temi umetnicami. Vsaka ženska lahko to postane, lahko to stori. Ostati mora zvesta sama sebi, svoji strasti in misiji, pogodbi, ki jo je podpisala s svojim stvarnikom. Ne sme popuščati pri stvareh, za katere drugi mislijo, da niso prave, ne sme poslušati nasvetov o tem, kako se mora nositi, kaj obleči … Imeti mora pogum, da je, kar je – ona sama. In pika.

Kakšen pečat bi vi želeli pustiti za seboj?

Da je vse mogoče. Da je glasba lahko orožje. Da je glasba misija.