Igor Dragar: od Betontanca do Bollywooda

Igral in plesal je na odrskih deskah, nastopal v slovenskem filmu in v reklamah na Hrvaškem ter v Milanu, učil smučanje, po izobrazbi je pravnik, prek interneta se samo­izobražuje na londonski in ameriški univerzi, na Kitajskem je bil žrtev poslovne prevare in je moral od tam celo pobegniti, za povrhu pa je še goreč športnik, ukvarja se s kar dvanajstimi športnimi panogami. In to še vedno ni vse. Za zdaj se pojavlja le v reklamah, pleše še vedno, vendar le zase. Pravi, da ko ga zagrabi ritem, kjerkoli že, ga je težko ustaviti. Ples je zanj meditacija, ob kateri se vedno nasmeje in sprosti. Prav ples mu je tudi odprl vrata v svet igre in zabave.

Z odra na platno

»Z Betontancem sem vstopil v svet gledališča in tam gibal deset let. Če bi končal kakšno leto ali dve prej, ne bi bilo prav nič narobe, ampak težko je izstopiti iz okolja, ki ga poznaš in je varno, pa čeprav te je, ko pogledaš nazaj, dušilo,« o času pri skupini Betontanc, ki se ji je pridružil pri devetnajstih letih, razmišlja Dragar. Plesno-gledališko skupino, ki se je osredotočala na fizikalnost človeškega telesa in odnos telesa do elementov, ki omejujejo svobodo gibanja, je leta 1990 ustanovil režiser Matjaž Pograjc. Igor je skupaj z Almo Blagdanič, Janjo Majzelj, Blažko Müller, Matejem Recerjem in drugimi sodeloval v predstavah Pesniki brez žepov in Romeo in Julija, Skrivni seznam sončnih dni, Every Word a Gold Coin's Worth in številnih drugih. Skupino, s katero so gostovali tako rekoč povsod po svetu, je naposled zamenjal za filmsko platno. »Vonj po prahu in skurjenih filtrih žarometov v gledališču mi še vedno diši. Možnost pustolovščine, ki ti jo omogoča kamera, pa me trenutno precej bolj privlači,« pravi Igor.

Njegov filmski prvenec in doslej edini je bil film režiserja Janeza Lapajneta Kratki stiki iz leta 2006, v katerem igra ljubimca igralke Tjaše Železnik, ki umre v prometni nesreči. »Režiser Lapajne me je presenetil s svojo odprtostjo. Na moj predlog je spremenil celotno sceno, ker se mu je zdela moja ideja boljša. Kar redka lastnost, bi rekel. Redkost je verjetno tudi, da smo vsi igralci igrali zastonj,« pripoveduje. Poleg njiju so v rahločutni drami, ki govori o medčloveških razmerjih, v katerih se protagonisti ob sočutju in občutkih krivde soočajo z različnimi pogledi na dogajanje, zaigrali še Jernej Šugman, Sebastijan in Boris Cavazza, Mojca Funkl, Maša Derganc, Primož Ekart, Uroš Smolej ... Leta 2000 je Igor ustanovil skupino BUtheatre, v kateri se je ukvarjal z gledališko, filmsko režijo ter vizualnim oblikovanjem. Svoje oblikovalsko znanje je izrazil tudi kot umetniški direktor studia Pomarancha, ki ga je ustanovil z dvema prijateljema.

Če ga niste videli igrati ali plesati, ste ga zagotovo opazili na televizijskem zaslonu v (pre)dolgih oglasnih blokih, ki vas spravljajo ob živce ob gledanju vaše najljubše nadaljevanke ali filma. Pred nekaj leti je namreč začel popolnoma spontano snemati televizijske reklame, prva je bila za tradicionalno začimbo, ki bi jo najbrž našli v prav vsaki kuhinji. »Za teden dni smo odšli na Dugi otok in tam sem ugotovil, da je lahko snemanje reklame zelo podobno filmski izkušnji. Scenarij je bil odličen. Robinzon na zapuščenem otoku. Šal na račun Slovenca je bilo obilo. Poskušali so me utopiti, zažgati, metali so me s pečine, poskušali so me ubiti z električnim tokom in s smradom divjega kozla in pri tem smo se vsi neizmerno zabavali,« opiše izkušnjo s prvega snemanja. Z ekipo so se res dobro ujeli in so pozneje posneli še nekaj reklam, odprla se mu je nova življenjska pot. Njegove prodorne zelenomodre oči lahko občudujete v reklamah za priznano italijansko avtomobilsko znamko, hrano, pametni mobilni telefon, v katerem se spopade z medvedom, ter tujo kozmetično hišo, kjer je zaigral ob manekenki Sari Jereb. Odigral je tudi glavno vlogo v videospotu preminulega makedonskega pevca Toša Proeskega. Kakor pravi, se ne enači z modeli, saj ga modna brv ni nikoli videla. Čeprav bi se lahko kosal z včasih presuhimi in premladimi manekeni.

Čez mejo in nazaj

Kariero je želel nadaljevati v tujini, najprej z reklamami na sosednjem Hrvaškem, nato je sledil Milano. Pravi, da tujina v nasprotju s Slovenijo prepozna kakovost in da je povprečnost kakovost zgolj pri nas. »Če si dober, te bodo izkoristili v svoje, in če paziš, tudi v tvoje dobro. Glede na moje izkušnje to velja za katerokoli področje. Pogovarjal sem se z mnogimi Slovenci, ki so odšli v tujino s trebuhom za kruhom, in glede tega vprašanja smo si bili enotni,« razlaga sogovornik.

Iz Milana ga je pot vodila na drugo celino, vendar v nasprotju z mnogimi ustvarjalci, ki znanje in izkušnje bolj ali manj utopično iščejo prek luže, se je on podal na Kitajsko. Sprva zanimiva, domala sijajna priložnost se je izkazala za vse prej kot uspešno. Iz milanske agencije so mu sporočili, da bi ga želel spoznati agent iz Kitajske, kar se mu je sprva zazdelo nenavadno. Po sestanku v Ljubljani, na katerem mu je agent predstavil svojo zamisel o šoli igre, usmerjeni v nastopanje v reklamah, ter preverjanju tega človeka pri prijateljih na Kitajskem se je čez pol leta s podpisano pogodbo odpravil v Guangzhou, mestu blizu meje s Hongkongom. »Kaj kmalu sem spoznal, da je laž sestavni del kitajske kulture. Reference, ki jih je navedel, so bile izmišljene in najino sodelovanje se je končalo z grožnjami, da bom izginil v kitajskih zaporih, če ne bom delal po njegovih navodilih. Poklical sem odvetnika v Hongkong in ta mi je svetoval, naj čim prej zapustim Kitajsko, saj je pri njih vse mogoče … Uro in pol pozneje sem bil že v Hongkongu, bled od strahu, in prisegel sem si, da me Kitajska ne vidi nikoli več,« razlaga. Agent se ni držal dogovorjenih stvari, prav tako Igorju ni ustrezal njihov način dela, saj kakor pravi, nimajo empatije do sočloveka, njihova snemanja pa potekajo tudi precej bizarno.

Gibalo Igorjevega življenja predstavljajo umetnost, podjetništvo in šport. In prav zadnji dve področji se močno prepletata z igranjem. Leta 2011 je diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti na temo avtorskega prava v času digitalnih medijev, med študijem pa je delal v pisarni svoje sestre, ki je bila odvetnica. »Pravnik in igralec morata znati prepričljivo in razumljivo podati, kar želita povedati. To je veščina, ki jo visoko cenim, prav pa pride v vseh vidikih življenja, predvsem zato, da slišimo in smo slišani. Menim, da je to eden glavnih vzrokov za težave, ki jih imamo v življenju.« Zdaj se izobražuje še na fakulteti Virginia in londonski fakulteti za programiranje. Šaljivo pripomni, da so sošolci nemoteči. Izobraževanje namreč poteka v virtualnem svetu interneta, kakor pravi, še zad­nji oazi svobodne izbire. Oblikovanje ostaja v njegovem življenju tudi zdaj, od leta 2005 vodi namreč tudi družinsko založbo.

Igor se vsemu posveti v celoti in tako je tudi pri športu, ki ga spremlja že od mladih nog. »Pomembno mi je razumeti šport tako na fizični kot mentalni ravni. Imel sem srečo, da sem pri vseh športih, ki sem se jih lotil, srečal vrhunske učitelje, ki so mi bili pripravljeni predati svoje znanje. Pravi učitelj prepozna učenca, ki si želi znanja, in mu je v neznanski užitek, da mu ga lahko preda in uživa v napredku svojega učenca. Takšni so žal redki. Če bi jih bilo več, naša družba ne bi bila tam, kjer je zdaj,« je kritičen. V vlogi učitelja se je preizkusil tudi sam. Po odhodu iz skupine Betontanc je štiri sezone, do enomesečne vojne med Hezbolahom in Izraelom avgusta 2008, treniral otroke za zasebni klub iz Libanona in Libanonsko smučarsko zvezo. Poleg smučanja uživa tudi v drugih, predvsem vodnih športih, kot so deskanje, jadranje, kajak, potapljanje.

Film življenja

Lahko bi rekli, da je življenje Igorja Dragarja kot zanimiv in napet film, ki nima ne jasnega ne predvidljivega konca, ali pravljično kot njegova najljubša knjiga Potop poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza iz otroštva, morda kot avanture frajerskega stripovskega junaka, čigar risba, ki jo je narisal zagrebški stripar Esad Ribić, hišni risar kultne založbe Marvel, visi nad njegovo posteljo.

Jean-Baptiste Thiaudiere de Bois­sy je zapisal: »Čim širši je um, tem bolj trpi zaradi svojih meja.« Tudi Igor pravi, da je tako širok spekter ustvarjanja dvorezni meč, saj traja dlje, da se naučiš več stvari hkrati, in ugotavlja, da se njemu razpršenost fokusa šele zdaj obrestuje. »Če bi imel možnost začeti še enkrat, bi se odločil za petletke. Pet let fokusa na eno stvar, nato pet let na drugo in tako naprej. Fokus je dobra stvar. Pika.«

»Kmalu po rojstvu se začne obdobje pranja možganov in v tem obdobju nas vse, kar vpliva na nas, izmaliči, da pozabimo, kaj v resnici smo, kaj nas veseli in zadovoljuje. Ko oziroma če nam uspe prepoznati, da smo bili indoktrinirani, se začne zabavna pot iskanja pravega sebe, moralnih in etičnih vrednot, ki so naše in samo naše. Namen te poti pa je zelo enostaven. Čim več časa biti srečen,« razmišlja o biti in dodaja, da glede na to, da je sam sredi te poti, je vsak dan presenečen, kaj vse je.

In kakšna bo njegova nova petletka? »Evropejci smo svojo svobodo lahkomiselno prodali politikom, naivno misleč, da bodo oni bolje vedeli, kaj je dobro za nas, zato smo tam, kjer smo. In ker so meje na srečo kolikor toliko prepustne in mi je tujina domača, je izbira lahka. Vedno sem rad plesal in obožujem pisane kostume, zato je odgovor na dlani. Bollywood, prihajam!«