Tiskane izdaje
S svojim orožjem – barvami, svinčniki, likovnimi tehnikami – se je spopadel z marsičim: z verzi in Jurijem Murijem Toneta Pavčka, otroškimi pesmimi Daneta Zajca, z napetimi zgodbami Petra Svetine, s Flisarjevim Čarovnikovim vajencem in sploh kar ni konca knjig, ki jih je ilustriral Damijan Stepančič. A kot priznava, skoraj ni bilo večjega izziva od Prešernove Zdravljice, za katero je pred dnevi prejel nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.
Bila je ena težjih nalog. Precej časa sem porabil v razmišljanju, kako je ne ilustrirati, kako se izogniti in odmakniti od vseh stereotipov. Tudi če ne bi bila himna, bi bilo tako, saj z njo in Prešernom rastemo od osnovne šole naprej. Želel sem začutiti besedilo brez navlake. To je sicer normalen proces pri mojem delu, ki pa je bil tu še bolj nujen. Govori o zelo abstraktnih kategorijah, kot so prijateljstvo, možatost, nagovarja dekleta, žene, fante, govori o domovini ... Kako vse to upodobiti, da ne bi bilo stereotipno, dolgočasno in preveč dobesedno? Pomislil sem, da bi vpeljal konkretne osebe. Odkar nimamo več tolarjev, namreč pogrešam to, da se ne moremo več z nikomer identificirati. Vega, Jakopič, Plečnik, Kobilica, Trubar ... Zdela se mi je idealna priložnost, da v knjigo vključim ljudi, ki me zanimajo in bi jih rad nagovoril, če bi jih lahko srečal na cesti. Pri izboru sem se omejil na čas do prve svetovne vojne, ker je od takrat naprej vse preveč občutljivo in se ne želim opredeljevati do nečesa, kar ni nujno. Občutek glede narejenega je tudi danes dober. Problem je tako ali tako vedno vrednotenje in merila za svoje delo moraš postaviti sam.
Da ste dobro opravili svoje delo, ste očitno vedeli, kaj vam potem pomeni nagrada?
Nagrade me ne tolažijo niti nisem od njih odvisen v tem smislu. Seveda je neki pokazatelj, a jaz poskušam sam ovrednotiti tisto, kar delam. Zato, da lahko pri naslednjem projektu naredim boljše oziroma drugače. Le tako lahko napredujem.
Tehnika kolaža, ki ste jo izbrali, deluje zelo živahno ...
V tehniki sem nisem hotel omejevati, izbral sem tisto, kar mi je ponujalo največ možnosti. Želel sem, da je stvar barvna, pozitivna, da ima svetlobo, da barve dihajo. Morda bi zdaj vključil kakšne simbolne stavbe, recimo Plečnikov parlament ...
Bi morda umestili tudi Triglav?
Ne, Triglav bi bil preveč na prvo žogo, pojavlja se na grbih, na dresih ... Zdravljica je evropska, svetovljanska in v tem smislu je treba presegati meje. Ljudje, ki sem jih narisal – Alma Karlin, Noordung, Plečnik, Maister, Kosovel, Trubar ... – so to počeli.
Če bi imeli možnost govorili s kom od njih, kaj bi vas zanimalo?
Kmalu bom začel pripravljati antologijo Srečka Kosovela. Nekatere njegove izjave so bile zelo pred časom, so intrigantne. Zanimalo bi me, recimo, kako je prišel na idejo o koncu Evrope, te besede so zdaj perverzno aktualne. Kakšen odnos je imel do oktobrske revolucije? Kako je spajal svoj kraški intimizem z nekim globalnim pogledom na svet, s futurizmom v Italiji, konstruktivizmom v Rusiji? On je imel neki statement.
Tudi vi živite na Krasu, ga občutite kot prostor s posebno energijo?
Ne vem, težko rečem. Tu sem preživel otroštvo, pred petimi leti pa smo se z družino spet preselili sem in vsi se dobro počutimo. Predvsem mi je pomembno, da imam svoj mir in dovolj velik prostor za ustvarjanje. Všeč mi je mehka govorica tukajšnjih ljudi, tu je neka liričnost in občutek za humor, ki nikogar ne zabije, ampak odpira debato. Občutek imam, da so ljudje tu najbolj slovenski od vseh Slovencev. Morda pa sem tudi zaslepljen.
Je res, da je pred vašo obstajala le ena ilustrirana Zdravljica in da je niste hoteli videti?
Ena je, če se ne motim, iz leta 1945. Imel sem jo v rokah, a šele potem, ko sem svoje delo končal. Vedno poskušam štartati iz nič. Narejena je na ciklostil, deluje špartansko, zelo v udarniškem duhu tistega časa. Danes potrebujemo drugačen nagovor.
Kakšen?
Potrebujemo širino, svetovljanskost, čut za odgovornost do vsega: do prostora, sočloveka, samega sebe. Ne potrebujemo petletke, ne potrebujemo sto tisoč stanovanj do naslednjega leta, ni nam treba zlagati opeke ... Potrebujemo vrednote, čeprav se sliši obrabljeno, in neko senzibilnost. S tem namenom so v Mladinski knjigi dali idejo za Zdravljico, jaz pa imam rad take zalogaje, pri katerih ne vem, kakšen bo izplen.
Kje se kot ilustrator ujamete v zgodbo?
Temelj mojega dela je v podrobnem branju, v branju med vrsticami, nenehnem razmišljanju, kombiniranju. Zato delam hkrati več stvari, tudi če neka ideja pri eni zadevi ne bo uporabna, bo morda dobrodošla pri drugi. S tem poskušam ohranjati svežino, rad preskakujem med stvarmi. Ljudje razumejo Zdravljico na različne načine, nekateri jo dojemajo kot pamflet, drugi kot napitnico, eni jo vidijo skozi sedmo kitico, drugi skozi domovino, jaz pa sem moral voziti slalom med vsem tem. Vse mi je bilo zanimivo, saj je himna vseh nas. Njeno sporočilo je: opredeli se! Ni treba, da si enakega mnenja kot jaz, ampak imej odnos do stvari, ne bodi tiho. Jaz se poskušam na svojem nivoju opredeljevati.
Trenutno se veliko ukvarjam s 1. svetovno vojno, hodim po arhivih, muzejih, komuniciram z zbiratelji. Pripravljam slikanico, ki temelji na zgodbi mojega starega očeta, ki je bil v Galiciji, pa na soški fronti ... Upam, da bo izšla v začetku prihodnjega leta. Besedilo je dramatizirala moja žena, zgodba bo močna. Hkrati delam še Cankarjevega Hlapca Jerneja.
Med avtorji, ki ste jih ilustrirali, se nekatera imena pojavijo večkrat, pogosto sodelujete tudi s vašo ženo Lucijo. Kakšno je ustvarjanje, ki sega tudi v zasebnost?
Priznati moram, da sem hvaležen za dvoje: prvič, da lahko neprestano delam, in drugič, da lahko delam z dobrimi avtorji, od pokojnih Prešerna, Cankarja, Zajca, Pavčka do vrstnikov, Svetine, moje žene ... Takšni avtorji mi dajejo možnost, da tudi sam nadgrajujem stvari. To danes ni samo po sebi umevno, je milost, čeprav ne bi bil rad patetičen. Tudi jaz moram biti odgovoren do njih. Midva z Lucijo veliko debatirava – medtem ko kuhava marmelado, ko pripravljava kosilo ... Pri njej si morda večkrat jemljem pravico, da poskušam poseči z idejami v samo besedilo in zgodbo. Zdaj imava »v paci« Argonavte, nedavno je izšla najina slikanica Na otoku zakladov. Zelo je pomembno, da besede stojijo, da ne moreš nobene ne dodati ne odvzeti, da ilustracija podpira besedilo in obratno. To je mogoče delati v nenehnem dialogu.
Imate raje navdih ali disciplino?
Včasih se sučem kot mačka okrog vrele kaše. Veliko razmišljam, opazujem in čakam tisti trenutek, ko se mi stvari postavijo v konstelacijo, potem planem. Zelo zenovsko. Možgani meljejo ves čas. Jaz se ne morem štempljati in pozabiti. Črte na cesti lahko postanejo zgodba za slikanico. Moja slikanica Sidro je nastajala več let. Počasi zbiram fragmente. Vse je pomembno, vse držim v glavi. Zdaj imam v mislih dve slikanici. Ne maram površnosti in stvari, ki so narejene na prvo žogo. Sam sebi gledam čez ramo, da ne bi zdrsnil v stereotipe, se nadzorujem in ocenjujem. Sem tu in me ni. Živim v paradoksu.
