Tiskane izdaje
Možnost izobraževanja otrok na domu se je v zakonu o osnovnih šolah pojavila ob nastanku devetletke, predvsem na podlagi izkušenj iz tujine. Medtem ko so v šolskem letu 2004/2005 na domu poučevali vsega štiri učence, je takšnih letos že 124. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (Mizš) po razlogih, zakaj se starši odločijo za to možnost, ne sprašujejo, navedli so zgolj, da morajo starši šolo najpozneje do začetka šolskega leta obvestiti o izobraževanju na domu, in to za vsako šolsko leto posebej. Poskrbeti morajo še, da se otrok udeleži preverjanja znanja ob koncu šolskega leta ter nacionalnega preverjanja znanja. Čeprav je otrok, ki se šola na domu, lahko prikrajšan za vrstniško in širše druženje ter piljenje medsebojnih odnosov, da nima dostopa do šolske socialne delavke in psihologinje, se njegov psihosocialni razvoj ob koncu šolskega leta ne preverja oz. to v zakonu ni predvideno, so odgovorili na ministrstvu. To pomeni, da jih zanima izključno njihovo znanje.
Na eni izmed slovenskih osnovnih šol, na katero je vpisanih pet otrok, ki se izobražujejo na domu, smo se pozanimali, kako zadeva poteka v praksi ter kakšne težave in pomisleke imajo v zvezi s tem. »Po mojih izkušnjah se starši za poučevanje svojih otrok na domu odločijo večinoma zaradi nazorskih razlogov,« je povedala ravnateljica, ki v sedanji ureditvi vidi številne vrzeli. »Zakonodaja je zelo ohlapna. Za tiste, ki poučujejo, se ne zahteva nikakršnih kvalifikacij – menim, da bi morala biti zahtevana vsaj visokošolska izobrazba – poleg tega staršem ni treba oddajati nikakršnega načrta učenja, po katerem nameravajo delati.« Oboje pa je seveda obvezno za šole.
Močno okrnjeni domači predmetnik
V prvih treh razredih se preverja zgolj znanje iz maternega jezika in matematike, od 4. do 6. razreda poleg tega še prvi tuji jezik, v zadnjih treh letih pa obveznosti iz zgolj treh izpitov precej narastejo. Poleg omenjenih treh se preverja še znanje zgodovine, geografije, državljanske vzgoje in etike, športne vzgoje, likovne ali glasbene umetnost, naravoslovja ali tehnike in tehnologije. »Na domu šolajočih učencev v zadnji triadi še nimamo, a menim, da bo preverjanje znanja na tej ravni zanje izrazito trd oreh, saj so se že na nižji stopnja pri posameznih predmetih pokazale težave.«
Če otrok ne dokaže zahtevanega znanja, ima zgolj še eno možnost ponavljanja, in sicer pred začetkom naslednjega šolskega leta. Če tega ne opravi, zakonodaja predpisuje, da mora v naslednjem šolskem letu nadaljevati osnovnošolsko izobraževanje v javni ali zasebni osnovni šoli. To za otroka pomeni precej velik kvantitativni preskok v predmetniku in tudi v zvezi s tem imajo na šoli pomisleke. »Ne strinjamo se s tem, da se v prvi triadi preverja zgolj znanje slovenščine in matematike, naslednja tri leta pa ob tem samo še tuji jezik. Zakaj, če morajo običajno šolajoči izkazati tudi drugo znanje, s katerim se preverja motorični, umetnostni razvoj ipd.? Menim, skratka, da se pri izobraževanju na domu pomemben del razvoja zanemarja.«
Ni časa niti zakonske podlage
Kot je povedala učiteljica, odgovorna za spremljanje omenjenih otrok, ob koncu šolskega leta ne preverjajo niti psihosocialnega razvoja otrok. »Za to niti ni časa, saj je čas za izpite zakonsko omejen na dve uri – uro in pol za pisno ter pol ure za ustno preverjanje –, niti se to od nas ne pričakuje. Vendar se z njimi kljub vsemu nekoliko pogovorimo. O razmerah doma seveda ne, tega niti ne smemo, pač pa, kako se počutijo, koliko in kako so se pripravljali na teste ipd.«
Ministrstvo je sicer aprila šolam posredovalo anketo, v si kateri želi pridobiti mnenja šol glede ustreznosti izobraževanja na domu z vidika učne uspešnosti, razporeditve izpitnih rokov, morebitnih omejitev pravice in možnosti, da bi se ti učenci lahko udeleževali določenih dejavnosti, ki jih organizira šola (športni dnevi, tekmovanja, šola v naravi …). Na podlagi odgovorov šol bodo potem presojali, ali je sedanji način v zakonu o osnovni šoli primeren oziroma ali dovolj ščiti učenčeve koristi.
Kaj pa otrokove želje?
»Sami smo poleg že omenjenih pomislekov v anketo zapisali tudi, da se lahko v nekaterih primerih izobraževanja na domu tudi kršijo otrokove pravice. In kaj, če otrok izrazi željo, da bi rad hodil v šolo, pa mu starši tega ne dovolijo? Ali pa si želi, pa svoje želje ne upa izraziti? Po mojem mnenju bi morale te družine spremljati centri za socialno delo ali šolska inšpekcija – zgolj preverjanje znanja ob koncu leta se mi enostavno ne zdi dovolj. Mislim, da bi bilo treba znanje preveriti že med letom, in to upoštevati tudi pri končni oceni. Tako bi bilo mogoče v 'domači' predmetnik vključiti in čez leto porazdeliti tudi več predmetov, s čimer bi se vsaj poskušali približati standardom znanja, kot ga imajo drugi. To je zlasti pomembno, če otrok nadaljuje šolanje v srednji šoli.«
Treba je improvizirati
Trenutna zakonodaja je premalo natančna, jasni cilji niso določeni, ohlapnost pa odpira prostor za različne interpretacije, zaradi česar šole ne trenutke dobesedno improvizirajo. »Opažamo, da nismo edini, ki imamo težave z razumevanjem zakona; kadar se na kakšni od šol pojavi pobuda za šolanje na domu, nas kličejo in sprašujejo po naših izkušnjah. Ne vemo, kako natanko z izbirnimi predmeti: ali si jih morajo ti otroci izbrati, mi pa jih vpisati zgolj v evidenco, saj niso obvezni, niti se ne preverja znanje. Kdo izbira, ali se bo preverjalo znanje iz glasbe ali likovne umetnosti? Verjetno sebomo to dogovorili s starši, upoštevali njihove želje. Najtežje pa je sestaviti test zanje, saj je treba v dve izpitni uri zajeti vsebino celotnega šolskega leta. Poleg tega je to tudi velik zalogaj za otroka. Menim, da bi morali biti testi poenoteni, tako kot so v okviru nacionalnega preverjanja znanja.«
