Tiskane izdaje
Zbilje pri Medvodah – »Cukimi je japonski družinski praznik v septembru, ko ljudje skupaj opazujejo jesensko polno luno. V njenih obrisih vidijo zajčka, ki izdeluje mesečeve kolačke. In te si prijateljsko podarjajo med seboj.« Tako je danes prvo zagato, zakaj Japonci septembra pripravljajo Dan Japonske v Zbiljah in zakaj so povsod papirnati zajci, rešil Matej Črnjavič, pomočnik za odnose z javnostjo na japonskem veleposlaništvu.
Junija lani so japonologi in ljubitelji japonske kulture na dobravi ob Zbiljskem jezeru ob 20. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Japonsko in Slovenijo pripravili Poletni dan Japonske. Zaradi pozitivnih odzivov so se odločili, da nekaj podobnega pripravijo tudi letos. Toda poleti za to ni bilo časa, saj sta se na obisku mudila princ Akišino in princesa Kiko.
Japonsko, edino še delujoče cesarstvo na svetu, je v Zbiljah danes predstavljalo več kot 20 slovenskih športnih in kulturnih klubov oziroma društev ter več podjetij. Številni gledalci so zrli v mladce in mladenke, ki so na odru prikazali borilne veščine, od karateja, aikida, iaidoja, kenda, nindžucuja do nanbudoja, gneča je bila pri japonski kaligrafiji, saj je od Megumi san vsakdo želel izvedeti, kako se napiše njegovo ime. Najmlajši so risali in barvali, sestavljali origamije, poslušali pravljice in si ogledovali igrače, nežnejši spol je zanimalo oblačenje kimona in vse o japonskih čajih in čajnikih, moški pa so poskušali doumeti logiko go-ja, kart in drugih namiznih iger. Najbolj poduhovljeni so meditirali ob gongu, radovedneži so pokušali sladoled s sezamom, testenine (jakisoba) in podobno.
Japonski veleposlanik Šigemi Džomori, ki je tudi nagovoril navzoče, je bil z raznovrstno predstavitvijo svoje domovine zadovoljen. Na vprašanje, kako dobro Slovenci v resnici poznamo deželo vzhajajočega sonca, pa je veliko povedal odgovor Andreja Jasenca, ki je danes, slavnostno oblečen v šitagi (belo srajco), hakamo (hlačno krilo) in haori (jopič) ter obut v tabi in geta (nogavice in sandale), s kolegom Martinom potrpežljivo razlagal podrobnosti o orožju in oklepih. »Japonsko poznamo slabo, in še to iz ameriške filmske produkcije, kjer so tiranski samuraji predstavljeni idealno ... Japonci so zelo drugačni, saj v nasprotju z nami sedijo na tleh, jedo s palčkami, se ne rokujejo, ampak priklanjajo, še okna odpirajo drugače, kajti pri njih so samo drsna,« je razložil Andrej, ustanovitelj prvega slovenskega društva, ki goji veščino nindžucu.
»Mi se učimo borilnih veščin, da bi bolje obvladali svoje telo,« je še dejal ponosni učenec 82-letnega učitelja Hacumija Sokeja, ki ga večinoma vsako leto obišče v mestu Noda.
