Jenkret je biv en povž

Tam na trgu sredi kraja, pod mogočnimi zelenimi lipami v Motniku, kjer je še danes menda skritih nekaj zlatnikov, se srečam s pripovedovalko Ireno Cerar in skupino otrok iz bližnje šole. Skupaj me popeljejo po motniški turistični poti in po stopnjah tretjega Križnikovega pravljičnega festivala, ki ga bodo v Motniku izpeljali v petek in soboto, 6. in 7. junija.

Festival, ki je namenjen otrokom in odraslim, nastaja pod okriljem Matične knjižnice Kamnik in Kulturnega društva Motnik ter pravljičark Irene Cerar in Ivanke Učakar. Njegov namen je oživljanje kulturne dediščine, ki jo je v svojih zapisih ohranil eden najpomembnejših zbiralcev slovenskih ljudskih pripovedi iz druge polovice 19. stoletja, Gašper Križnik, čigar 110. obletnico smrti praznujejo prav letos.

»Gostimo vrhunske pripovedovalce iz vse Slovenije. Pripovedujemo za odrasle in otroke. Dogajalo se bo veliko. Pripravili smo ugankarsko pot, pravljično pot, v soboto zvečer pa bodo pripovedovali tudi domačini, ki bodo v svojem jeziku prenašali zgodbe naprej. Križnik bi bil gotovo zadovoljen, če bi videl, da obujamo njegovo kulturno dediščino,« je zgovorna Irena, ki je prepričana, da se bo našlo za vsakega obiskovalca nekaj, saj bo bogat tudi spremljevalni program. Pobudnica festivala pravi, da je za pravljico danes izjemno dragocen in pomemben trenutek: »Naj bo petletnik ali upokojenec v osemdesetih, pripovedovanje pravljic vedno vnaša osebno doživetje in osebni stik, ki ga s hitrim načinom življenja danes žal izgubljamo. Pripovedovanje stke posebno nit med poslušalcem in pripovedovalcem.«

Enkrat je bil

Jenkret je biv ... tako nekako se začenjajo pravljice, ki jih je Gašper Križ­nik zapisoval v svojem domačem kraju Motnik in okolici. In tako se v parku pred sramotilnim stebrom, h kateremu so privezovali tatove in goljufe, in tam, kjer je bil s težko verigo privezan tudi velikanski motniški polž, začne naše popotovanje po svetu ljudskih pravljic. Prav zgodba o motniškem polžu, po katerem Mot­ničanom še danes pravijo Pov­žarji, je tako znana, da se že dolgo prenaša iz roda v rod. »Je bil en polž. Pa je bil radoveden, kako je kaj po svetu, in je zato ušel. Na Vranskem na ovinku za trgom se mu je veriga, ki jo je vlekel s seboj, zapletla. Strgal jo je in v spomin pustil domačinom. Nadaljeval je svojo pot in tako hitro dirjal skozi Savinjsko dolino, da se je kar veter delal po njej. V Žalcu se je zakadil med hiše in jih razrinil narazen. Pri Celju so ga ujeli in ga nekako pripeljali nazaj v Motnik. Če verjamete ali ne, v Žalcu so še danes hiše postavljene daleč od ceste, na Vranskem je še danes veriga privezana k cerkvi, zvonik ločiške cerk­ve pa je obarvan rdeče. Pravijo, da je od polževe krvi, ki je bruhnila iz njegovega goltanca, ko so ga vaščani zabodli,« osnovnošolka Nika povzame zgodbo, ki jo je slišala že večkrat. Spoznavanje skritih kotičkov Križnikovega rojstnega kraja nadaljujemo s tisto zgodbo o dragoceni skrinjici z zlatniki in treh kmetih. Irena ob nežnih trkih kamnov zapoje pesem o Krevlovem mlinu na Beli, ki ga je odnesla voda, potem pa poskušamo razvozlati uganko o sodnikovi hčeri. Za njo prisluhnemo pravljici o mlinarju, ki jo je Irena našla med starimi zapisi in še ni bila objavljena.

Nenavadni samouk

Prav neobjavljene pravljice in dragoceni Križnikovi rokopisi, ki so jih našli na Narodopisnem inštitutu na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, so za slovensko kulturno dediščino izjemnega pomena. »Gašper Križnik ni bil izobražen mož. Sam se je naučil brati in pisati. In čeprav mu je oče branil zapisovanje pravljic, jih je ponoči skrivoma beležil že pri šestnajstih letih,« Križnikovo zgodbo na kratko oriše Cerarjeva. Avtorica knjig, urednica slovenske izdaje revije National geographic Junior, predvsem pa velika ljubiteljica pravljic razkrije, da je bila v času, ko je Križnik odraščal, zavest o pomenu ljudske dediščine zelo močna. Takrat je skozi Motnik potekala tudi ena najpomembnejših poti med Štajersko in Kranjsko. Kraj je imel sedem gostiln, razvite so bile številne obrti. Gašper Križnik je bil čevljar, in ko je po okoliških kmetijah in krajih popravljal čevlje, je srečeval veliko ljudi. »Vse pripovedi si je vestno zapisoval. Veliko zgodb je slišal tudi od popotnikov, ki so potovali skozi Motnik. Če je moral nujno zapisati kakšno novo, je trgovino, ki jo je imel v vasi, kar zaprl. Za preprostega in neizobraženega moža, ki so ga krajani imeli za čudaka, je bil zelo napreden,« nadaljuje sogovornica. Zbral je čez dvesto zapisov ljudskih pravljic, povedk, pesmi, pregovorov, šeg, navad, legend in šal. Bil je prvi, ki je slovstveno folkloro zapisoval v narečjih, zgodb pa ni nikoli popravljal ali jih olepševal. Del zbranega gradiva mu je uspelo objaviti tudi v slovenskih in tujih časopisih. Zdaj se za njegove zgodbe zanimajo mnogi, pravljice pa obujajo tudi domačini, ki so jih slišali od staršev, starih staršev ali stricev in tet. »Vse so domišljijske, okolja, ki jih ubesedujejo, pa so iz preteklih življenjskih obdobij. A čeprav so domišljijske, so za takrat­ni čas zelo realne, za današnje poslušalce morda celo prekrute,« pove Irena Cerar.

Od škratov do graščakov

»Ali vi veste, da ste imeli v Motniku rudniške škrate?« osnovnošolce iz prvega, drugega, tretjega in četrtega razreda pobara Irena, ko se skupaj podamo na pot. V tem kraju pod Jasovnikom je približno sto let deloval rudnik rjavega premoga. »Tu so bili rudarski škratje perkmandeljci. Domačini so jih vedno le slišali, ko so tolkli v skale, a nemogoče jih je bilo srečati. Rudarji so jim dajali hrano, enkrat na leto pa so jim podarili tudi oblačila. Največkrat rdeče suk­njiče,« pozornost otrok z zanimivo podrobnostjo pritegne Cerarjeva. A morda še bolj pomembno kot rov je dejstvo, da so prav tu leta 1910 našli petindvajset milijonov let stare fosile pritlikavega nosoroga.

Motniška pravljična pot nas vodi do muzejske sobe, kjer sta na ogled skulpturi nosorogov v naravni velikosti. In čeprav je to majhen kraj, skriva med hišami marsikaj zanimivega. Z Ireno sledimo rumenim smerokazom, ki jih krasijo podobe polža. Eden tak­šnih je tudi nedaleč stran od reke Motnišnice. »Ali veste, da je ta reka dala kraju ime?« vpraša in nato razloži: »Ob velikih nalivih je vedno motna.« Skupaj se povzpnemo na grajski hrib. Na vrhu stoji Križnikova rojstna hiša, ki je bila nekdaj grajska sušilnica, le nekaj metrov stran pa ob uri zadonijo zvonovi iz cerkva svetega Jurija in svete Magdalene.

»Zgodba priča, da so najprej zgradili manjšo cerkev, ker pa jim je ostalo veliko materiala, so zgradili še eno, tisto večjo,« z roko na zvonik pokaže simpatična sogovornica, ki dobro pozna tudi zgodovino motniškega gradu. »Tukaj je že v 13. stoletju stal grad. Pozneje je dvakrat pogorel, zdaj pa so na tem mestu grajske razvaline in lepa razgledna točka na bližnjo okolico,« pripoveduje Irena, ki se na grič nad Motnikom zelo rada vrača. »To je idealen kraj za pripovedovanje pravljic. Je najbolj miren kotiček, ki ga poznam. Otroci se tu vedno zelo umirijo in z veseljem prisluhnejo zgodbam, ki jih ponesejo v daljne svetove in tuje kraje,« pove.

Mimo toplarja na kmetijo

Ko se spustimo z griča, nas pravljična pot vodi še mimo Vrbanovčevega dvojnega kozolca toplarja, ki so ga postavili leta 1904, torej že pred davnimi 110 leti, končamo pa jo s škratovo pojedino. Pripravila sta jo Andreja in Mih Hribovšek z ekološke kmetije Pri Jernejk. »Veganske jedi, ki jih pripravljava, izhajajo iz enostavnih receptov, sestavine pa so pridelane ekološko. Vse so naravne in sveže nabrane. Škratove pojedine se tukaj že zelo veselimo. Primerna je za otroke in odrasle. Kulinarika, ki jo bova ponudila na festivalu, nekako spada v ves ta pravljični svet in v to lepo okolje Motnika,« sta zgovorna zakonca Hribovšek, ki pravita, da se bodo otroci in njihovi starši lahko na festivalu srečali tudi z živalmi, ki živijo na njihovi kmetiji. »Pri nas se vedno veliko dogaja. V poletnih mesecih za otroke organizirava poletne tabore. Otroci lahko spijo pod kozolcem, imamo indijanski šotor na vrhu hriba, zelo rada pa sodelujeva tudi pri projektih, kot je Križnikov festival.«