Južnjaki prihajajo!

Pismo iz Berlina: Nemčija pred odprtjem trgov delovne sile za državljane Romunije in Bolgarije

Objavljeno
31. avgust 2013 15.17
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
»Že spet!« sem vzdihnila, ko mi je mladi Rom v berlinskem Kreuzbergu začel prati vetrobransko steklo. Trop mladih fantov in deklet, ki ga je s pločnika dirigirala ženska v dolgem pisanem krilu in z ruto na glavi, se je takoj, ko se je prižgala rdeča luč na semaforju, zagnal v delo in steklo je bilo v hipu očiščeno.

Okno sem odprla za palec in skozenj ponudila evro, a se je pralcu vseeno posrečilo pretvarjati, da je kovanec padel na avtomobilska tla, tako da je pobral ponujeni evro, a hkrati vrgel nazaj košček ničvredne kovine. »Oho, ta trik pa poznam!« sem mu hitro zaprla okno – in dobila nadse vso čistilno brigado v solidarnostnem vpitju zaradi domnevne hude krivice neplačila usluge. Preden sem speljala, sem še uspela pobrati kos kovine na tleh in jim pokazala, da poznam njihov trik, v zahvalo pa sem dobila ducat iztegnjenih srednjih prstov. Samo upala sem, da ni kdo s kovinskim koščkom potegnil še po avtomobilskem laku.

Strokovnjaki se še vedno ogorčeno prepirajo, koliko svoje gospodarske moči lahko Nemčija pripiše svojim ukrepom za spodbujanje proizvodnje in zmanjševanje odvisnosti od države in koliko ugodnemu menjalnemu razmerju svoje valute po vstopu v skupno evropsko valuto. Država, ki se lahko med redkimi še pohvali z gospodarsko rastjo in nizko brezposelnostjo, pa se mora počasi navajati, da takšen položaj na skupnem trgu prinaša tudi nezaželene posledice. Tik pred odprtjem trgov delovne sile za državljane Romunije in Bolgarije se uradi za dodeljevanje socialne pomoči in zatočišča za priseljence že pripravljajo na naval, nemška mesta pa že preplavili čistilci vetrobranskih stekel, berači in mali tatovi iz teh držav. Najhuje je gledati pohabljence, ki prosijo za denar, saj so jih pogosto pohabili prav zato, da lahko prosjačijo.

Priljubljeni cilj

Beračev ne marajo nikjer, ponekod pa se že veselijo dobro izučenih in na delo pripravljenih moči. Sedanja nizka stopnja brezposelnosti pomeni, da industrija že težko najde dovolj primerne delovne sile in nemške posredovalnice za delo bodo, kot so poročali poleti, pri poklicih, za katere je še posebno zanimanje, sprejemali prosilce za delo tudi iz držav, ki niso članice Evropske unije. Na ministrstvih za delo in gospodarstvo so že sestavili spisek osemnajstih poklicev, pri katerih že kronično primanjkuje prosilcev za delo, med njimi še posebej za medicinske in tehnične. Še preden bodo lahko Romuni in Bolgari prišli tudi uradno, se za delo že prijavljajo številni Grki, Španci in prebivalci drugih evrskih držav v krizi. Nemška agencija za delo poroča, da se je od začetka evrske krize v Nemčiji zaposlilo za šestindvajset odstotkov več grških in za petintrideset odstotkov več španskih državljanov. V minulih tednih tudi iz nekaterih drugih evropskih držav poročajo o gospodarskem okrevanju, ki je sicer še sramežljivo, a vsaj ni gospodarski zastoj, Nemčija pa bo morda vendarle ostala najbolj priljubljeni cilj obupanih evropskih iskalcev dela.

Nov ugriz v jabolko priseljevanja

Množična priseljevanja pa niso samo blagoslov, kot Nemci dobro vedo že od časov svojega prvega gospodarskega čudeža v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja. Čudež se je iztekel, ostali pa so milijoni slabo prilagojenih turških in drugih priseljencev, ki se še danes spopadajo s težavami vključevanja v nemško družbo. Nemčija se lahko boji tudi svojih nasprotnikov priseljevanja in to upravičeno: v Münchnu pravkar sodijo edini preživeli članici neonacistične trojke, ki je v desetletju ubila devet priseljencev, oblasti pa so več ta čas mislile, da gre za medsebojna obračunavanja med njimi.

Kljub temu pa bo morala Nemčija zdaj najverjetneje spet ugrizniti v priseljevalno jabolko in upati je, da bo tokrat hitreje prepoznala izzive na obeh straneh. Nemčija se namreč stara še hitreje kot nekatere sosednje države in pritok novih moči bo potreben že za vzdrževanje blagostanja starajočih se generacij. Mnogi Nemci sicer izjemno cenijo stabilnost in svoj način življenja, a so v minulih desetletjih postali bolj sprejemljivi do drugih kultur. Slabe izkušnje s turškimi gostujočimi delavci so morda že izučile tudi oblasti, da je treba še posebej hitro in učinkovito poskrbeti za priseljeniške otroke.

Evropsko priseljevanje bo treba obravnavati zelo pragmatično tudi zato, ker je eden od bistvenih kazalcev gospodarskega zdravja vse celine: če resno mislimo z evropskim združevanjem, je treba spodbujati pretoke delovne, pa čeprav hkrati skrbeti tudi za ohranjanje svojih identitet.