Tiskane izdaje
Anže Božič, novinar
Počasi. Napoved predvolilne koalicije TRS + DSD + IDS, ki zagovarja ideale in vrednote socializma, je svetlobna leta oddaljen od kakršne koli družbeno-politične spremembe. Še manj pa vračanja v zgodovino. Gospodarska kriza gor ali dol, kapitalizem ostaja globoko ukoreninjen sistem v Sloveniji, Evropi in svetu. O tem se lahko prav zdaj v času pustnih šem prepričamo že ob kratkem obisku katerega koli od veletrgovskih centrov.
Zanimivo, del politike kljub temu skorajda ne izpusti priložnosti, da ne bi opozorili, kako se socializma v Sloveniji pravzaprav sploh nikoli nismo »rešili«.
Igor E. Bergant, novinar
Kako je že pred več kot stoletjem napisal stari dobri Mark Twain?! Problem »levih« je v tem, da so večinoma postali »komunisti« zaradi sovraštva do bogatih, ne pa zaradi ljubezni do revnih. Drugače pa nas posttwainovska zgodovina uči, da je razlika med obstoječim realkapitalizmom in nekdanjim realsocializmom v vseh pojavnih oblikah kristalno jasna: pri prvem gre očitno za izkoriščanje človeka po človeku, pri drugem pa sta bili vlogi obrnjeni. Verjamem, da bi bilo tudi ob morebitni vrnitvi nekakšnega socializma slej ko prej tako ...
Karel Gržan, duhovnik
Sam se zanj (v dodelani podobi) zavzemam, saj ga je (kot ga je) učil in živel Jezus. Menim, da je evangelijski »socializem« kot model družbene ureditve lahko dober navdih in smerokaz. Ali je sploh lahko kaj bolj sprijenega, kot je sedanja oblika kapitalizma, ki lahko brez koncentracijskih taborišč – na očeh javnosti, s poniževanjem in psihofizičnim mrcvarjenjem trpinči, celo »ubija« šibke in nemočne člene družbe. Vse to počne s tisto politično podporo, ki je hlapčevsko vdana interesom globalnega kapitala. »Namen ekonomije je služenje ljudem, najprej najrevnejšim in najšibkejšim,« poudarja papež Frančišek in dodaja: »Kristjan, ki v tem času ni revolucionar, ni kristjan!« – Seveda revolucionar po milosti.
Dragan Petrovec, kriminolog
Med družbenimi sistemi z enakim imenom so lahko velikanske razlike. Dovolj je, da primerjamo nekdanje socializme v ZSSR, Albaniji, Romuniji ali Sloveniji v okviru SFRJ. Ime pove premalo. Enako ničesar ne zvemo iz podatka, da so ZDA, Norveška, Švica in Italija države z demokratično tradicijo in s kapitalistično idejo ter prakso. Te države naštevam, ker so si bile in so tudi danes v mnogočem, zlasti v pojmovanju človekovih pravic, močno različne.
Če bo socializem pomenil spoštovanje človekovih pravic, pravno in socialno državo, potem naj kar pride. Sem trdno prepričan, da ga vse večje množice, zlasti revnejših, hudo pogrešajo.
Dušan Jovanović, režiser
Luka Mesec, najprepoznavnejši član Iniciative za demokratični socializem, je izrezani Martin Freeman. Igralec, ki igra hobita Bilba Bisagina iz Smaugove pušče. Ta simpatični človek škrat poskuša s čarodejem Gandalfom in trinajstimi škrati pod vodstvom Torina Hrastoščita pridobiti Samotno goro in izgubljeno kraljestvo škratov Erbor. Na poti proti vzhodu jih preganjajo orki, v gozdovih Mrkolesja naletijo na kožo menjajočega Beorna in na roj velikanskih pajkov, zajamejo jih vilinci, nadaljujejo proti Jezernemu mestu in naposled dosežejo Samotno goro, kjer se morajo spopasti z zmajem, ki bruha ogenj in ki bo na preizkušnjo postavil njihov pogum, prijateljstva in popotovanje samo. Na tej točki, ko me je postalo najbolj strah, sem se iz prejšnjega življenja spomnil stavka »Zaupajte, tovariši, verujte!« In sem zaupal. In sem verjel, da bo Bilbo zmagal.
Luka Novak, publicist in pisatelj
Odgovor na tako absurdno vprašanje se lahko skriva le v Beckettovi drami, kjer čakajo na Godota. Resnično upam, da se levičarsko usmerjene stranke, nove ali stare, zavzemajo le za bolj vzdržno socialno državo in za večjo regulativo gospodarstva, kar je v primeru Slovenije že itak prignano do absurda, ne pa za vrnitev sistema, ki je milijone ljudi strpal v taborišča, odvzel svobodo govora, gibanja in izbire in z brutalno ideologijo pridigal uravnilovko, pri čemer so bili nad centralnim komitejem komunistične partije, kot pravi vic, le še golobi.
Jure Apih, publicist
Če boljševike in komuniste, Lenina, Stalina, Broza, Maa, spregledamo, potem se lahko zgledujemo po Mitterrandu, Brandtu, Craxiju, Palmeju, Kreiskem, ki so se na čelu nacionalnih socialističnih strank zapisali v zgodovino. Nihče od njih ni sanjal o enopartijski državi. Vsi so v parlamentarni demokraciji v neprestanem in ostrem dialogu z liberalnimi, nacionalističnimi in reakcionarnimi interesi gradili svojo različico kapitalizma s človeškim obrazom. Če v sodobnem povezanem in soodvisnem svetu želimo spodobno državo, druge poti nimamo. Samo gospodarsko konkurenčna in uspešna država lahko svojim državljanom zagotavlja delo, ustrezen servis, dostojanstvo in varnost. Za nobeno revno, gospodarsko neuspešno, a socialno pravično državo ne vem. Pa tudi vsaka bogata država brez močnih in organiziranih levih sil ne zagotavlja socialne blaginje.
