Kakšen je občutek, ko poješ najmočnejši čili na svetu

S konice jezika se je začel kapsaicin razlivati po ustih. Kot kapilarna vlaga je našel najmanjše prehode, oblil zobe, se s slino pomaknil proti korenu jezika in potem navzdol po požiralniku. Človek redko čuti v milimetrih in minutah, ampak tako je to pri omakah, ki so narejene iz najbolj pekočih čilijev na svetu. Poskusili smo izdelke Tomaža Pippa iz Sv. Duha pri Škoflji Loki, ki pobirajo mednarodna priznanja in nagrade v kategoriji najbolj pekočih omak.

V rastlinjaku Tomaž Pipp razkazuje letošnji pridelek. Le tu in tam kateri od njegovih čilijev že dobiva barvo, povečini so še zeleni. Kažejo pa že značilnosti, po katerih jih ločimo od drugih, manj ostrih paprik: nekateri starikavo zgubanost, pa nenavadne oblike, ki so jim pridobile imena, kot so kobra (naga), škorpijon ...

Pipp je v nekaj letih, ki jih je posvetil raziskovanju čilija – kar je postalo tudi njegov posel –, posadil in preizkusil približno 130 različnih sort z vsega sveta. Trenutno so kot cela skupina verjetno najbolj aktualne jolokije, čiliji, ki so jih našli v Assamu v Indiji. Od osnovne, bhut jolokie, se je ta družina precej namnožila; nekaj novih so našli, nekatere so načrtno skrižali: bih jolokio, nago jolokio, nago morich, dorset nago. Druga imena, ki jih še najdem med najhujšimi, so trinidad scorpion butch t., naga viper, 7 pods, infinity.

Pri nas je zanimanje za najbolj pekoče čilije mogoče spremljati le nekaj let, drugje pa imajo večdesetletno tradicijo, ponekod so reden del gastononomske ponudbe – ampak v milejši različici. V Srednji in Južni Ameriki imajo najraje paprike jalapeno, v sušeni in dimljeni različici znane kot chipotle, in habanero. Druga zelo znana in razširjena družina so tajski čiliji, ki so večinoma dolgi in tanki, dozorijo pa v živo rdečo barvo. Ljubitelji čilijev se v zadnjem času zelo ukvarjajo tudi z Afriko in ugotavljajo, kaj vse je prišlo in se razširilo s te celine. Mnogi so prepričani, da je bhut jolokia, ki so jo odkrili šele v začetku novega tisočletja, pravzaprav v Indijo pripotovala od tam, pripoveduje Pipp.

Ko zagrabi možgane

Snov, ki da čilijem »vročino«, se imenuje kapsaicin, merska enota, s katero jo izražamo, pa so skovili. Čisti ekstrakt kapsaicina ima 16 milijonov skovilov, pasta z ekstraktom 6,2 milijona, čiliji kot taki pa se najhujši, kar jih je do zdaj našel ali skrižal človek, gibljejo nekje med milijonom (bhut jolokia) in dvema milijonoma skovilov (trinidad brain strain), pojasnjuje Pipp. Tega so skrižali ljubitelji in mu dali tudi ime, ki kar dobro ponazarja, da so to sorte, ki so za ekstremiste, kajti telo običajnega človeka ni pripravljeno na to, da bi se podvrglo »možganskemu krču« zaradi drobne, na pogled prav čedne paprike.

»To so resnično ekstremisti. Ogledoval sem si posnetek nekega človeka, ki si je raztopil in pojedel ampulo kristalov kapsaicina. Najprej je deset sekund opisoval, kaj se dogaja, in se trudil, da bi bil čim hitrejši, saj je vedel, da v nekem trenutku ne bo mogel več. Potem je res nenadoma izginil izpred kamere, očitno se je zvrnil. Vrnil se je ves pobruhan, bled in prepoten,« pravi Pipp. Med ljudmi, ki jim prodaja svoje omakice, je le kakih pet odstotkov takih, ki so resnično pripravljeni preizkusiti tudi najbolj pekoče, ocenjuje.

Pekočina narašča pet minut

Kakšen je občutek, če človek ugrizne v bhut jolokio, ki je bila še nedolgo nazaj vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj pekoč čili na svetu. »Najprej ti za nekaj sekund uspe začutiti okus, ki je pri ekstremno pekočih sortah drugačen, manj paprikast in bolj saden. Še najbolj spominja na citruse. Potem se začne širiti pekočina. Ljudje, ki ne vedo, kaj pričakovati, se ustrašijo, ker naslednjih pet minut samo še narašča. Nepripravljene pogosto popade panika. Začnejo se zalivati z vodo ali pivom, kar stanje le še poslabša. Pomaga samo jogurt,« svetuje. Zaradi napadov panike se uživanje tako pekočih primerkov tudi odsvetuje ljudem, ki trpijo za kroničnimi boleznimi srca ali dihal, opozarja Tomaž Pipp. Seveda v bližini takih omak in čilijev nimajo kaj iskati otroci. Še če jih sejete, je treba semena prijemati z rokavicami, prav tako pa se po tem, ko so bile vaše roke v stiku s čilijem, ne smete dotikati oči, nosu ali, še huje, intimnih delov.

Če ne peče, ni okusa?

Koliko so torej omake, ki jih vkuhava in po vsem svetu prodaja Tomaž Pipp, sploh področje gastronomije. »Običajno ljudje v hrani prenesejo dodatke, ki imajo moč nekje okrog 50.000 skovilov, kar ustreza približno papriki cayenne. To je še pekočina, ob kateri je mogoče čutiti tudi okus hrane. Vse, kar je več, je običajno privlačno samo za tiste, ki so vajeni,« pripoveduje. Od njegovih omak tako najverjetneje nista za splošno uporabo le 100 % Pure Naga in Bhut Jolokia (obe nagrajeni v ZDA, na tekmovanju pekočih omak).

Znano pa je tudi dejstvo, da se toleranca za pekočino zvišuje in da obstajajo celi narodi, ki trdijo, da hrana nima okusa, če ne peče. To je očitno občutek, ki te nekako tudi zasvoji, saj začetno pekočino spremljajo še poznejši učinki: ko se boleča, hladna in nekakšna klinična pekočina po nekaj minutah začne umikati, v ospredje stopi adrenalin, ko pa pojenja še ta, pride na vrsto občutek popolne sproščenosti. Občutek, da se je vse v tvojem telesu sprostilo, pripovedujejo ljudje, ki so izkusili ekstremno močne omake. Običajno človeško telo namreč ob stiku s tako močnim okusom rado odgovori s krčem, ki se v najmilejši obliki izrazi s kolcanjem, pri najhujši pa z bruhanjem. Drugi najobičajnejši pojav sta kihanje in kašelj. Za te je dovolj, da so v prostoru, kjer je nekaj več čilijev ali se kuha omaka. Pippovi domači, ki živijo nad njegovo »kuhinjo«, vedno vedo, kdaj je na delu: ko stopijo na balkon, začnejo kihati.