Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših:
Ne vem, koliko človeku na stara leta zagode spomin, a če se prav spomnim, sem prvi dan šole vsako leto pričakovala z vznemirjenjem. Katerega profesorja bomo imeli za ta ali oni predmet, s kom bom sedela, kaj se bomo učili, z vznemirjenjem sem pripravljala torbo za novo šolsko leto, iskala knjige, jih prelistavala ...
V naših časih ni bilo delovnih zvezkov. Kot bi človek neprestano reševal kviz. Morda mi spomin seže le do gimnazijskih let, a ponovno srečanje s profesorji mi je pomenilo nekakšno vznemirjenje, pričakovanja, zlasti z razredniki, na katere imam večinoma lepe spomine.
Ob pogovorih z mladimi se mi zdi, da danes ni tako pristnega odnosa med otroki in učitelji, kot smo ga imeli mi. A verjetno ne bi smela sklepati na podlagi posameznih izkušenj.
Jure Apih, publicist
Tistega davnega leta, ko so Stalinove slike snemali s sten, je verouk, bržkone po inerciji, še vedno potekal v šoli. »Če starši želijo, da se udeležujete verouka, prinesite jutri njihovo pisno izjavo,« nam je zabičala tršica.
Moja partizanska mati je bila ogorčena. Napisala je oster protest proti vmešavanju cerkve v šolo in mi naročila, da ga predam učiteljici. Ta kuverte ni odprla, temveč me je uvrstila v skupino, ki je po pouku morala počakati na kateheta. Moja prva ura verouka bi se kmalu slabo končala, saj edini v razredu nisem imel nobenih pričakovanih znanj.
Zgroženi učitelj je že prijel za palico, ki je bila takrat še legitimen vzgojni pripomoček, a se me je usmilil do prihodnjič, ki ga ni nikoli bilo.
Igor E. Bergant, novinar
Bil je 2. september 1974, lep sončen dan. Na kratko pot do OŠ Franceta Bevka za Bežigradom v Ljubljani sva odrinila s sošolcem Zoranom Novakom, prijateljem iz sosednjega vhoda našega bloka in obetavnim plavalcem.
Med športniki ga je v našem razredu prekašal le še nogometaš »Sine« Komočar, ki se je v dresu Olimpije pozneje prebil do prve zvezne lige. Prvi predsednik razredne skupnosti je že prvi dan postal talentirani violinist Tonči Jurca, prvi po abecedi Dušan Babić se je takoj izkazal za najbistrejšega, drugi Samo Banović pa za najpodjetnejšega.
Na šolo imam lepe spomine, z veseljem bi prvi dan še enkrat podoživel. Edino majice FC Bayern München za to priložnost ne bi oblekel še enkrat.
Jela Krečič, novinarka
Spomini na moj prvi prvi september so zelo megleni. Tako se bežno spomnim, da sem se začetka šole veselila, predvsem zaradi novih zvezkov, knjig, šolske torbe, puščice, nalivnika, še posebej pa barvic Jolly in novih flomastrov.
Sicer je šola v meni zbujala mešane občutke: po svoje sem imela njene prostore in ljudi rada, po drugi strani me je vsaj v prvih letih navdajala s tesnobo.
Dušan Jovanović, režiser
Prvošolski krst sem doživel v Beogradu, v najstarejši srbski šoli Kralj Petar, ki so jo leta 1946 preimenovali v Osnovno šolo številka ena. Skozi njo so kot učenci ali učitelji šli Vuk Stefanović Karadžić, Dositej Obradović, kralj Petar I. Karađorđević, Stevan Mokranjac, Moša Pijade, brata Ribar in mnogi drugi odličneži.
Prvi september je bil sončen, topel dan. Stanovali smo le kakšnih sto metrov stran, v Gračanički ulici. Dečka, ki je korakal proti šoli, je stiskalo v prsih. V njem so rasli tesnoba, negotovost in strah. Ampak ta čustva niso bila dolgega veka.
Deček je postajal čedalje bolj sproščen, razposajen, nediscipliniran, divji. V četrtem razredu je zaradi slabega vedenja dobil še zadnji ukor pred izključitvijo in oče ga je izpisal iz šole.
Luka Novak, publicist in pisatelj
To je bilo leta 1970, ko smo bili še pionirčki. Spomnim se ga predvsem po tem, da sem bil razočaran, ker me ni prišel počakat najboljši prijatelj Marči, povedal pa sem tudi, da ima učiteljica »lepo glavo«.
Sicer pa se mi je še bolj vtisnil v spomin začetek šole naslednje leto v tujini, ko nisem znal niti besede novega jezika in sem dva meseca le poslušal, potem pa po sili razmer, ko sem na igrišču nekaj izgubil, tudi spregovoril.
Se pa v zadnjem času spominjam prvih šolskih dni, ko so šli v šolo moji otroci: tako smo imeli v prejšnjem desetletju prvi šolski dan kar trikrat, skozi septembrsko meglico pa bomo ta teden pospremili še najmlajšega, najprej v vrtec, kmalu pa tudi njega v šolo.
Ivan Štuhec, teolog
Ne spomnim se prav ničesar o prvem šolskem dnevu, ne v osnovni šoli ne na gimnaziji. To pa ne pomeni, da imam na šolo slabe spomine. Mislim, da v našem času okrog tega ni bilo toliko »cirkusa«, kot je danes. Šli smo v šolo in amen. V našem otroštvu ni bilo govora o stresu. To je sodobni pojav, ki je predvsem projekcija staršev na otroke.