Tiskane izdaje
Kampirati že dolgo ne pomeni več počitnikovati, da bi prihranili pri nastanitvi, temveč gre za vse kaj drugega: za preživljanje dopusta v stiku z naravo in na nekoliko preprostejši, »divji« način, za oddih od ponorelega sveta, za izkušnjo, ki je zanimiva zlasti za otroke ...
Kot kažejo podatki, je kampiranje čedalje bolj priljubljeno; s tem se izboljšuje kakovost kampov, rastejo pa tudi cene, ki v recesiji postajajo pomembno merilo pri izbiranju počitniškega cilja.
»Niti letos se ne nameravava odpovedati Pagu, se bova pa kampu Šimuni, ker so toliko zvišali cene, da bi plačala še enkrat več kot lani,« je pred kratkim potožil eden od kampistov iz Iga.
O tem, ali bi letni najem poskušal poiskati v cenejšem kampu, razmišlja tudi lastnik prikolice v Šimunih, ki za pavšal plačuje 3300 evrov na leto (v Koversadi v Vrsarju, ki se je letos znašla v jagodnem izboru kampov po izboru Hrvaškega združenja kampov (KUH), letni pavšal znaša 2330 evrov).
»Res je, da ima letos kamp zvezdico več, vendar skorajda ničesar niso uredili na novo, razen v predelu, kjer so mobilne hišice,« je še dejal pavšalist iz Mavčič, ki se je pred kratkim vrnil s Paga. Presenečen: »V takem času v kampu še nikoli ni bilo toliko prostih mest, kot jih je bilo zdaj,« je dejal.
Morebiti je to le zatišje pred navalom, saj so hrvaški kampi po podatkih Hrvaškega združenja kampov že ob odprtju sezone na začetku junija ugotavljali od 30 do 35 odstotkov več nočitev kot lani v tem obdobju.
Največ kampistov je bilo iz Nemčije, Avstrije in Slovenije, pri čemer so bili Slovenci lani, kot je dejal Adriano Palman, direktor KUH, na drugem mestu (17,7 odstotka) po številu nočitev v hrvaških kampih (vodijo nemški kampisti z deležem 32,2 odstotka). Največ slovenskih privržencev kampiranja je bilo v kampih Ličko-senjske regije (z otokom Pagom vred), večina preostalih pa je prostor za svoj šotor, prikolico ali avtodom poiskala v Istri, Kvarnerju in Zadru.
Krize ni
Kot je še dejal Palman, krize v hrvaških kampih (še) ni, ampak je prav nasprotno: število gostov se v skupno 526 hrvaških kampih, ki lahko hkrati sprejmejo skoraj 231.000 ljudi, v zadnjih letih povečuje. »V kampih, ki po kakovosti spadajo v srednjo ali visoko kategorijo, imajo kar 44-odstotni porast obiska, pa ne gre le za kampe v Istri, temveč številke podobno rastejo po vsej naši obali, torej tudi v Dalmaciji,« je povedal Palman.
Dodal je še, da so »ljudje očitno pripravljeni plačati kvaliteto,« in to podkrepil s podatkom, da hrvaški kampi zadnjih nekaj let neprestano vlagajo v izboljšavo infrastrukture, pa tudi v nove namestitvene zmožnosti in dodatno ponudbo.
»Število kampov s štirimi zvezdicami se je tako od leta 2007 povečalo za kar 54 odstotkov, kar pomeni, da lahko sprejmejo od dva- do trikrat več gostov kot pred petimi leti. Tudi ocena nemškega avtokluba ADAC je v primerjavi z letom 2005 višja za kar 21 odstotkov, kar pomeni, da je kakovost hrvaških kampov na leto v povprečju zrasla za tri odstotke.«
Zaradi vlaganj v kakovost, povečanega povpraševanja in ne nazadnje tudi usklajevanja cen s stopnjo inflacije na evropski ravni so cene storitev v kampih iz leta v leto višje, pri čemer je daleč najdražji najem mobilnih hišic, ki so še vedno zelo »vroče«, predvsem pa bistveno dražje kot najem apartmaja (glej tabelo).
Številni kampi so zares čedalje bolj urejeni – med kampisti se sicer najdejo tudi taki, ki jih posegi v naravo za še večje udobje in luksuz motijo –, so pa tudi taki, kjer se v obnovo bistveno ne vlaga (vendar ljudje tja še vedno prihajajo), a se pri ceni to ne pozna bistveno.
»Stupice imamo res radi in že od nekdaj zahajamo tja, ker imajo hladno senco in v redu plažo, če pa želiš kaj posebnega, se z avtom odpelješ na Kamenjak. Vendar me zelo motijo dotrajane sanitarije – še vedno prevladujejo stranišča na počep; tudi trgovino in gostinske objekte bi že lahko nekoliko obnovili. Nasploh se mi zdi, da se premalo vlaga v ta kamp, ki ima sicer res skorajda vse, kar si kot kampist želiš, in tudi mobilne hišice so na zelo lepih lokacijah, če si privoščiš poznospomladanski ali jesenski oddih,« je povedala 49-letna Marija iz Celja, »a čeprav ima zgolj eno zvezdico, ni bistveno cenejši od precej bolje ocenjenih kampov,« je še dodala.
Zvezdice niso merodajne
Število zvezdic je v razmerju do cene v resnici nekoliko zapleteno. »Na Hrvaškem imamo manjši problem s kategorizacijo,« je priznal Adriano Palman, »tako da število zvezdic pogosto ne odseva stopnje kakovosti, temveč jo bolj kot zvezdice izkazuje cena (z letom 2010 je sicer začel veljati nov pravilnik o kategorizaciji, po katerem bi z ene do štirih zvezdic prešli na od dve do pet, op. p.).«
Pojasnil je še: »Razumem, da je v tem času več negodovanja tudi zaradi cen v posameznih kampih, a te so stvar tržne logike in politike vsakega kampa posebej, povezane pa so seveda s kvaliteto, lokacijo, dodatnimi ponudbami in drugim.
In dejstvo, da je Hrvaška na lestvici ADAC, ki edini v Evropi izvaja vzporedne analize cen v kampih po Evropi, na zelo dobrem šestem mestu, pri čemer ima naša konkurenca – Italija, Španija in Francija – višje cene kot mi, je tudi dovolj zgovorno. Tako povprečna cena za družino letos pri nas znaša 36,38 evra, v Italiji pa že celih 44,61 evra.«
Izkušnje slovenskih kampistov
• »V Pineto smo zatavali povsem naključno, na krajši junijski oddih, in bili prijetno presenečeni nad res ljubkim, urejenim in dobro opremljenim kampom z veliko sence, kar je ena najpomembnejših postavk za našo družino z dvema majhnima otrokoma. Le plaža je pač tipična »istrska«, skalnata. Podobno mirno, intimno, senčnato in hkrati divje, le da ga odlikuje še krasna plaža, je v Glavotoku na Krku, kjer pa so žal cene precej visoke in moraš skorajda vse – za otroke, prhanje – plačati dodatno, poleg tega je kamp zelo majhen in je težko dobiti prosto parcelo. Smo pa zdaj odkrili kamp Lopari na Lošinju, kjer je dovolj sence, plaža je s kamenčki, hkrati je pa razmeroma mirno.« Jana, 33 let
• »Zakaj Koversada? Ker je le dobri dve uri do tja, ker smo nudisti, ker imamo ogromen prostor za prikolico v senci, blizu gozdička, ker je kamp odlično sanitarno opremljen. Imamo namreč invalidnega otroka, poleg tega pa še dva psa, in sanitarni otoki so opremljeni prav z vsem, kar potrebuješ zase, za zdravega in invalidnega otroka ter za ljubljenčke. Poleg tega je ogromno poti za sprehajanje in raznolikih plaž; od tiste za otroke z mivko in valobranov do plaž za poležavanje, pa tudi nekoliko bolj divjih. Je pa res, da ni povsod sence; nekatere bi morebiti motilo tudi, ker je ne dajejo borovci, temveč oljke, lipe in drugi listavci. Ampak nam je tukaj super, zato smo si tukaj omislili tudi letni pavšal.« Andreja, 32 let
• »Dokler sva bila brez otrok, sva hodila v majhne, bolj divje kampe, kot so Jagodna na Hvaru, Bunculuka in Glavotok na Krku, ko pa pridejo otroci, postane pomembnejše, kako so opremljene kopalnice, kakšni so dostopnost in urejenost plaže ter pestro dogajanje v kampu, tako da smo zdaj pogosteje v Čikatu, ki ima vse, kar potrebuje mlada družina. Le plaža je premajhna, vendar se lahko s kolesom po številnih poteh zapelješ kam drugam. Prijetno je tudi v Straškem z dolgimi plažami, igrali in dobro opremljenimi kopalnicami, a tako kot Čikat je kamp ogromen, na kar sva se z ženo kar težko navadila. Manjši, a opremljen z enim samim otroškim straniščem in tušem je sicer krasen kamp Šimuni, kjer pa so letos zelo dvignili cene; zaradi istega razloga bo odpadel tudi kamp Adriatic v Primoštenu. Letos gremo tako najverjetneje v Punta Križo ali na Murter. Kar mene osebno moti, je dejstvo, da gredo ponekod pri urejanju kampov že čez mejo z bazeni, betonom, prekopavanjem plaž in podobnim, da od naravnega ostane bolj malo.« Georg, 38 let
• »V Čikat zahajamo že nekaj let zapored. Začeli smo že pred mnogo leti, še vedno hodimo in tudi bomo, ker je nam všeč podnebna lega z velikim borovim gozdom in zato tudi senco, ki blagodejno vpliva na dihala. Seveda pa ta kraj ponuja veliko možnosti za sprehode, izlete in rekreativni šport. Veliko pa nam pomeni tudi bližina mesta Mali Lošinj, ki ga lahko obiščemo kar peš oziroma s kolesom ali avtom ... Malo slabšo plažo odtehtajo sanitarije in infrastrukura kampa ter cena, ki jo zaračunajo za dnevno bivanje.« Marko, 44 let
