Tiskane izdaje
Karin Cvetko Vah, rojena Cvetko Rasmussen, je doktorica matematičnih znanosti in zaposlena na Fakulteti za matematiko, kjer se ukvarja z raziskovalno matematiko in poučevanjem študentov.
Njeno glavno vodilo je iskanje resnice – tako v matematiki kot v literaturi in življenju nasploh. Razmerja v ogledalu (založba Ekslibris, 2013), njen romaneskni prvenec, je zgodba o ljubezni, o razmerjih, ki se zgodijo, ko jih ne iščemo in si jih ne želimo, ki zmotijo tok našega življenja in nas spremenijo.
Našli sva se petkovega opoldneva, ko ni imela predavanj, in se najprej napol v šali zaklepetali o tem, da sploh ni nujno, da so matematičarke dolgočasne sive miši. Ker ona res ni. Bistra in prijazna lepotica z doktoratom in smislom za humor. Pa še mačke ima rada, živali nasploh: zato tudi ni nenavadno, da bo dva evra od vsakega prodanega izvoda podarila zavetišču Horjul.
Ja, gre za priimek mojega očeta, v bistvu moj dekliški priimek. Morda sem ga malce pogrešala in sem ga želela obuditi, predvsem pa nisem hotela, da bi se moje literarne objave mešale z matematičnimi. Na Danskem je Rasmussen zelo pogost priimek, tako da imajo ljudje navadno poleg njega še dodatnega, vmesnega, ki stoji med imenom in priimkom. V moji družini je to Elmegård, ampak jaz tega priimka nimam, ker se vmesni priimek dobi ob krstu, jaz pa nisem bila krščena v danski protestantski cerkvi.
Po kom pa imate te čudovite kodre?
Po mami. Morda so moje barve – barva oči, las, polti – očetove, ampak kodri so mamini.
Je bila v otroštvu pri vas prej beseda ali številka?
Morda je bila celo prej beseda. Če govoriva o poznem osnovnošolskem pubertetniškem obdobju. Takrat sem veliko pisala. Zase. Ampak nič takega, kar bi bilo vredno objave. Pa tudi sram bi me bilo napisano komu pokazati, denimo prijateljem ali družini. Veliko sem pisala, ampak kako razviti zgodbo in o čem sploh pisati, pa nisem vedela. Pisala sem o odnosih, seveda. Čeprav je morda s številko, matematičnim simbolom preprosteje, ker od tebe ne zahteva brskanja po notranjosti, razkrivanja samega sebe.
Kako je bilo s številkami?
Z matematiko nisem nikdar imela težav, zdela se mi je zanimiva. Nisem pa razmišljala o tem, da bi jo študirala. Še v gimnaziji ne … Takrat sem se veliko ukvarjala s samo seboj, s svojimi hormoni … in vsem, kar je šlo zraven ...
To ni lahko delo …
Ne, nikomur ga ne zavidam. Pri odločitvi za matematiko je šlo za splet okoliščin. Nekaj pri njej me je privlačilo, a resnično prevzela me je šele med študijem.
Zakaj?
Ni šlo več za golo računanje, temveč za zanimive matematične zgodbe, ki so bile podane v jeziku definicij, izrekov in dokazov … Preprosto očarala me je. Imeli smo nekaj zelo dobrih profesorjev, tako da sem v njihovih predavanjih zares uživala. Takrat je tudi moja vnema za pisanje začela pešati. Ni bilo več toliko časa, kreativna energija je šla v drugo smer. Še sem sicer pisala, a zelo priložnostno in praviloma zelo kratke tekste, brez prave oblike.
Bi držalo, da tisti, ki se ne ukvarja redno z literaturo, zgodbo ali roman napiše takrat, ko se mu zgodi nekaj prelomnega?
Mogoče. Pri meni je prevladalo to, da sem bila v obdobju, ko sem začela globlje brskati po sebi … In prišla sem do trenutka, ko sem začutila, da moram to dati na papir. Mogoče mi je pri tem pomagala davna izkušnja pisanja. Opažam pa, da je pisanje literature na neki ravni podobno matematičnemu pisanju. Zgodba je seveda zelo drugačna, a na neki točki moraš jasno vedeti, kaj hočeš povedati, zgraditi moraš celotno zgradbo, z vsemi potrebnimi vmesnimi koraki, na koncu pa vse niti zbrati skupaj in jih splesti v zaključek.
Koliko avtobiografskega je v romanu?
Deloma je avtobiografski začetni del romana, drugo je fikcija. Seveda so čustva moja, glavna junakinja Veronika je precej zasnovana na meni, čeprav je hkrati drugačna od mene. Mehkejša je in bolj se prepušča dogajanju kot jaz. Na trenutke se zbojiš, kaj bo z njo, saj imaš občutek, da nima razvitih obrambnih mehanizmov, da nima krempljev, da se sploh ne brani. Po drugi strani je veliko mene tudi v Janu, njenem možu, ki je matematik kot jaz.
Kako ste prišli do naslova Razmerja v ogledalu?
Naslov sem kar dolgo izbirala. V knjigi sem poskušala predstaviti odnose z različnih plati. Veronika je enkrat v vlogi ljubice poročenega moškega, drugič pa je sama poročena in se spusti v avanturo z mlajšim, nevezanim moškim. Poleg tega je glavna zgodba prepletena še z več stranskimi, ki vse odslikavajo ta isti motiv, vsaka malo drugače. Kakor da lahko neki odnos razumemo le, če ga vidimo tudi z druge, zrcalne plati. Kakor da lahko Veronika razume daljni odnos z ljubimcem, šele ko se v nekem drugem odnosu sama znajde v ljubimčevi vlogi. Poleg tega poskuša naslov aludirati na naslov knjige Alica v ogledalu, ki jo je napisal angleški matematik Lewis Carroll. Veronikin mož je matematik, matematika je v knjigi vsaj bežno omenjena, tako da ...
Vaši kolegi na fakulteti bodo zdaj mislili, da imate ljubimce …
Haha. Morda, čeprav me tega ne vprašajo, so me pa vprašali nekateri prijatelji. A po tej logiki bi lahko mislili tudi, da sem črnolasa in prevajam iz francoščine. Mislim, da sem izbrala zgodbo ženske, ki se zaplete s hčerkinim učiteljem, ker mi je ta okvir ponujal možnost, da ubesedim čustva, ki sem jih hotela ubesediti.
So vaši kolegi prebrali knjigo, vam je kateri kaj rekel, komentiral?
Redki. Morda rečejo, o, zdaj si pa pisateljica, ampak ne več kot to. Seveda se najdejo tudi taki, ki me presenetijo, ki pravijo, da me občudujejo, da sem razvila to drugo, bolj čustveno plat. Spet drugi so mnenja, da bi morala roman, če sem ga že napisala, pustiti v predalu. Ampak res mi ni do tega, da bi se skrivala. Prestara sem, da bi se skrivala po predalih ali omarah.
Predstavljam si, da bi vas jaz, če bi bila vaša študentka, veliko spraševala o tej knjigi, o odnosih, ki so popisani v njej. Kakšen odnos imate pravzaprav s študenti?
S študenti imam na splošno dobre odnose. S tistimi iz nižjih letnikov, kjer je veliko študentov v letniku, so odnosi seveda bolj formalni, medtem ko so s študenti višjih letnikov in doktorskimi študenti bolj osebni, tako rekoč prijateljski.
Kakšna je današnja ženska pri štiridesetih, kako živi?
Mislim, da se okrog štiridesetega leta kot ženska končno znebiš občutka, da bi morala ugajati drugim, izpolnjevati njihova pričakovanja oziroma da bi ti moralo biti mar, kaj si mislijo o tebi. Končno veš, kaj želiš v življenju, hkrati pa se zavedaš, da nimaš več neskončno časa. Zato si moraš tisto, kar si želiš, vzeti, ne pa čakati, da bo morda prišlo samo od sebe. Telo se začne spreminjati, če je v mladosti morda še za silo ustrezalo idealom, zdaj zagotovo ne več. In ta ugotovitev je osvobajajoča. Ko pri dvajsetih najdeš podrobnost, dve na telesu, za kateri se ti zdi, da nista ustrezni, se s tem veliko ukvarjaš, pri štiridesetih pa najdeš vsak mesec kakšno novo in se nehaš s tem identificirati. Ugotoviš, da imaš telo za to, da ti služi, da se dobro počutiš v njem, in ne zato, da bi ugajalo družbi.
Je pisateljica v vas precej drugačna od matematičarke? V čem?
Obe sta precej racionalni, ampak matematičarka seveda bistveno bolj, medtem ko pisateljico zanimajo predvsem čustva in odnosi med ljudmi. Včasih pomislim, da lahko roman Razmerja v ogledalu beremo tudi kot odslikavo mojega notranjega boja. Veronika, pisateljica, se čuti ujeto ob Janu, hladnem matematiku. Morda gre samo za klasični primer bipolarnosti, ko se dve plati osebnosti borita za prevlado.
Vas zanima politika?
Ne. Vsekakor ne strankarska ali aktualna dnevna politika. Zanimajo me globalna vprašanja, kakršna so vprašanja pravic manjšin, žensk, tudi živali, zanima me, v katero smer peljemo ta svet, tudi okoljsko vprašanje. Sploh pa se v organizacijah ne počutim dobro, imam precej slabo razvit čredni nagon. Bila sem aktivna v sindikatu, vendar se tudi sindikalni boj ozko usmerja na branjenje pravic svojih članov, medtem ko so tisti, ki bi varstvo najbolj potrebovali, denimo mladi, iz tega izvzeti, saj nimajo redne službe.
Kakšna je formula za ljubezen?
Če bi hotela opisati življenje ali ljubezen v matematičnem jeziku, se mi zdi prikladno načelo dualnosti, po katerem sta dva zelo različna objekta v nekem smislu zrcalni sliki drug drugega, kar pomeni, da lahko lastnosti enega razberemo iz zrcalne slike, ki jo kaže drugi. Nekaj podobnega se zgodi v odnosih, ko nam partner – ta drugi, ki je pogosto zelo drugačen od nas – odslikava naše lastnosti. Tu gre za načelo, s katerim sem se v knjigi precej poigravala, in na katerega kaže tudi naslov knjige. Če pa moram izbrati prav formulo za ljubezen, se zdi še najprimernejši par implikacij iz a in b sledi a oziroma b, torej a∧b→a, a∧b→b kar lahko razumemo v smislu, da če obstajava skupaj, še vedno obstajava tudi vsak zase.
Kakšni moški so vam všeč?
Všeč so mi moški, ki niso preokupirani sami s seboj, ki so dognali, kaj želijo početi v življenju, in so temu predani, hkrati pa so dovolj budni, da jih zanima tudi svet okrog njih, da opazijo krivice, ki se dogajajo drugim, so dovolj občutljivi, da se jih te dotaknejo. Všeč so mi moški, ki imajo radi živali – od nekdaj sem sanjala, da se bom zaljubila v moškega s psom, pa se nisem nikoli. Bolj kot mačistični moški, ki vzbuja videz, da ima vse pod nadzorom, mi je všeč nevrotični moški, ki se zaveda, da zares ne nadzira niti samega sebe, in je s tem pomirjen. Čeprav ne ravno nevrotičen tipa Woody Allen.
Kaj pa ženske?
Močne. Ampak ne družbeno močne, všeč so mi osebnostno močne ženske, ki vedo, kaj hočejo, ni pa nič narobe, če so hkrati tudi nevrotične ali nepriljudne. Nasploh so mi blizu nevrotični ljudje, čeprav je z njimi težko. Zdi se, da se z ljudmi, ki niso vsaj malo nevrotični, težko identificiram in jim zato ne zaupam.
