Kdor obvlada taijiquan, obvlada samega sebe

Med pogovorom z mojstrom Fujem, ki te dni v Sloveniji vodi seminar taijiquana, smo poskušali ugotoviti fenomen priljubljenosti te kitajske borilne veščine na Zahodu. Dva vzroka sta, meni, prvi je, ker imajo ljudje preprosto radi taijiquan, in drugi, da bi ob njem radi več izvedeli o Kitajski. Tisti, ki vadijo, pa bi zagotovo našteli umirjanje, mehčanje telesa in pridobivanje notranje moči.

Fu Nengbin, Kitajci najprej povedo priimek, nato ime, je štiriinštiridesetletnik s telesom, ki med gibanjem še najbolj spominja na zvijanje kače in ki je videti, kot da krši zakone fizike, ko skoraj v zraku zamrzne med skokom. Učence vodi v niz ponavljanja določenih sekvenc forme ali posameznih gibov tako dolgo, da telo začuti mejo vzdržljivosti. Tako ga doživljam avtorica tega besedila, večletna tajčistka, na njegovem seminarju navzoča drugo leto. Nato – ravno pravi čas – za minuto ali dve gibanje prekine in ukaže »fàngsōng«, sproščanje udov. Velja za mojstra, zato je njegova avtoriteta naravna, samoumevna, in če bi dogajanje opazoval laik, bi bil pozoren na lepoto gibanja in usklajenost skupine, ob glasnejših izdihih, sočasnih z izbruhom pesti, nenadnim trdim topotom nog ali tleskom dlani, pa se zavedel nekakšne kozmične tišine.

Kar obvladaš, to živiš

Kaj sploh to je, taijiquan, tajčičuan, taj či, t'ai chi? Je meditativna veščina v gibanju; borilna veščina; nosi princip nenapadanja. Je manipulacija z energijo qi, či, kakor jo imenujejo Kitajci. Precej zamotana definicija. »Taijiquan je preplet šaolinskega kung fuja in kitajskega boksa, tradicionalne kitajske medicine in filozofije taoizma, ki govori o dvojnosti, jinu in jangu, ki ju tajčist upošteva kot notranji in zunanji sili telesa,« odgovarja Fu na vprašanje, ki ga je na Zahodu verjetno slišal že ničkolikokrat in ki je take vrste, kot ga lahko postavi le človek zahodnega razmišljujočega uma, ki želi vse pojasniti z logiko in znanostjo. »Kdor obvlada kung fu, ta pozna vse vidike, borilnega, medicinskega, obrambnega, začetnik pa postopoma spoznava posameznega, a sčasoma zazna, da vadba brez povezovanja vseh ne bi imela pravega smisla. Začetnik se uči počasnega gibanja, gibi so preprosti, prav tako njihovo nizanje v formo, tudi razumevanje medicine (energije) je preprosto, borilnega vidika skoraj ni. Pravilno postaviti se, da hrbtenica ostaja ravna, odpreti sklepe, kot se reče v žargonu, na »dolgo« iztegniti roko, uskladiti vse ude, usmeriti pogled, ne zadrževati diha, vse to od vadečega zahteva popolno zbranost, zato se skrbi in čustva umaknejo. Nadgrajevanje znanja prinaša vadbo potiska rok, »push hands«, gibanja v dvoje, ki je zrcalo uspešne vadbe in dovoli začutiti telo in namero nasprotnika.

Izvozni artikel

Mojstrom taijiquana k imenu pristavijo še zaporedno generacijsko številko. Fu Nengbin prihaja iz 12. generacije učiteljev sloga chen in je ožji učenec velikega mojstra Chen Zhengleia, ki prihaja iz 19. generacije naslednikov družine Chen in 11. generacije neposrednih naslednikov. Kakšna zmešnjava! Fu poskuša pojasniti: slog chen se je razvil v vasi Chen (provinca Henan), v družini Chen. Mimogrede, te dni v Ljubljani vodi seminar tudi Chen Xiaowang, prav tako iz 19. generacije naslednikov, vrhunski mojster, sošolec Fujevega učitelja Zhengleia, oba sta zrasla z veščino in jo ponesla v svet. Xiaowang je neposredni naslednik snovalca taijiquana Chena Wangtinga in vnuk Chena Fa'keja, velikega mojstra z začetka 20. stoletja.

Od kod izvira slog chen, je svet izvedel šele pred tridesetimi leti, ko so Japonci odkrili vas Chen, kjer so veščino izvajali prav vsi. Namreč, za tajčista je pomembno ločiti sloge veščine, poleg tega je to stvar zgodovine. S kulturno revolucijo na Kitajskem so začele veljati nekatere prepovedi starih tehnik učenja. Seveda so milje očistili tudi starih, »nazadnjaških« mojstrov, nekateri so emigrirali na Zahod. Oblasti so taijiquan leta 1956 prepovedale. Ker pa njegove priljubljenosti niso mogli izkoreniniti, so komunisti razvili krajšo formo s 24 figurami (iz sloga yang, imenovanega po družini), ki so jo potem kot obveznost izvajali v šolah in tovarnah. Kmalu so ugotovili splošno korist za zdravje, kar je bilo za prenaseljeno in revno Kitajsko še kako pomembno. Yang, osiromašen borilnega vidika, se je razširil po Kitajski in svetu, je razvil Yang Luch'an, ki pa se je veščine prav tako učil v vasi Chen.

Medtem ko je otrok Zhenglei še na skrivaj vadil doma v kleti, otrok Nengbin za taijiquan niti vedel ni, bil pa je zaljubljen v kung fu, navsezadnje se vsi dečki sveta radi tepejo. In ko je izvedel za veščino, je zapustil visoko šolo in devetnajstleten vstopil v šolo svojega učitelja, z njegovo pomočjo pa nato diplomiral na univerzi in postal učitelj telesne vzgoje. Letos je že tretjič v Evropi, seminarje je vodil v več državah. Je »businessman«? »Ne ne, samo 'busy',« in doda, da so njegov posel »taiji people«. Taijiquan najbrž postaja pomemben kitajski kulturni izvozni artikel. Fu je doslej učil več kot deset tisoč učencev iz 40 držav.

Most med kulturama

»V Evropi se ljudje učijo taijiquana, ker ga imajo radi in ker bi radi več vedeli o Kitajski. Od lani vidim napredek in Slovenci ste dovolj dobri. Veseli me, da pri vas veliko ljudi vadi zaradi duhovne in osebnostne rasti. Pri nas na Kitajskem pa ga vadi vedno več poslovnežev, ki bi radi izboljšali počutje in bili kos zahtevam svojega dela. Taijiquan je most med Kitajsko in Zahodom, med dvema različnima kulturama. In prav s pomočjo te veščine, ki je postala last vsega sveta, mnogi začnejo spoznavati našo deželo in razumeti njeno kulturo.«

Taoizem nam pomaga pravilno razumeti taijiquan, in nasprotno, z veščino šele začutiš pomen te filozofije. Taoisti težijo k samoti, ki je zbliževanje s človekovo notranjo tišino, s tem gre z roko v roki preprosto življenje; etično zanje je (ne)delovanje, kakršno ne posega v naravni red, s tem pa tudi ne v celovitost posameznika. Jin in jang, zaznavanje dveh nasprotij, ki ju vsebuje vsak del pojavnosti, in njuno združevanje sta za zahodnjaka največkrat nekakšna abstrakcija, a med izvajanjem veščine ju občuti povsem stvarno, ko se premika naprej in nazaj, dviga in spušča, izmenjuje počasno s hitrim, se prazni in polni, ko njegovi deli telesa prehajajo iz lahkega v težko, iz šibkega v močno, iz močnega in trdega v šibko in gibljivo. Proti sili se tajčist ne bori s silo, umakne se ji, spremeni smer. Fu med vadbo pogosto omenja notranjo energijo in dan tien, kjer je njeno središče, predel pod popkom. Z vztrajno vadbo se razkriva, kako se pretaka energija in kako jo usmeriti.

Ko prste uklešči toplota

A najprej je to energijo treba začutiti. To se zgodi, ko se sprostijo ramena, hrbet, trebuh, ko se tajčist zravna, kot bi imel vrh glave pritrjen na nevidni viseči nitki. Ko stoji v razkoraku in se spusti s koleni v smeri stopal, dobi qi prosto pot. Počasi dvigne roki, kot bi objemal drevo, stoječe drevo (zhang zuang), ali z njima krožno proti levi in proti desni niza valovite gibe, navijanje svile (chan si jin), ali pa kot v upočasnjenem posnetku začne izvajati določeno formo (niz predpisanih smiselno povezanih gibov, ki pospešujejo pretok notranje energije) in je videti kot samozadostni plesalec, čigar um je popolnoma umirjen in osredotočen. Če bi ga opazovali pozorno, bi videli, kako vse njegovo gibanje vodijo boki. Tajčist v sproščenem položaju zbira energijo, dlani in prste mu uklešči otipljiva toplota, Kitajec reče, da so roke polne, to silo imenuje jing.

Fu Nengbin pravi, da se taijiquana lahko učijo stari in mladi, močni in šibki, moški in ženske. Redno izvajanje veščine je samozdravljenje. Organi postajajo močnejši, pri delu si učinkovitejši in bolj vzdržljiv, sproščen pri sklepanju poslov, lenobe ni več, niti zanemarjanja telesa. Znanstveniki so ugotavljali blagodejen in zdravilni vpliv na kronične bolezni. »Tudi sam sem opazoval, kako je mojim učencem pomagalo pri astmi, srčnih boleznih, kako se je popravila slaba drža. Vse to je povezano s sproščanjem in dihanjem med vadbo. Taijiquan sprošča telo in duha, uravnava hojo in držo, z njim se učimo pravilnega dihanja. Če je človek bolan, ga regenerira, deluje proti nespečnosti, stresu ali preutrujenosti. Mnogi ga vadijo predvsem zaradi blagodejnih učinkov na zdravje, drugi želijo naučeno formo uporabiti v boju. Kdor se preda s srcem, zajame vse vidike, kar obvladaš, pa tudi živiš.«