Ko pri velikih spremembah nisi sam

Treniranje za zdravje: V sodelovanju s coachem človek ovrednoti svoj življenjski slog in naredi nujne spremembe.

Objavljeno
05. julij 2014 21.22
Zdravnica Jana Wahl na vrtu galerije Repanšek. Rudnik pri Radomljah 2. julij 2014.
Eva Senčar
Eva Senčar
Izraz health coaching bi težko ustrezno poslovenili, na prvo žogo ga še najbolje razumemo kot treniranje za zdravje. Ta način pomoči, ki zajema človekov življenjski slog, se počasi uveljavlja tudi pri nas. Po eni strani spominja na psihoterapijo, a to ni, po drugi na svetovanje, pa ni niti to. Njegova izvajalka, zdravnica Jana Wahl, je v svoji ambulanti leta opazovala, da ni dovolj zdraviti le prizadete telesne dele in da še zlasti kronični bolniki potrebujejo celostno pomoč, da bi svoje življenje zapeljali po bolj zdravih tirnicah.

Definicijo health coachinga bi še najbolje postavili v okvir definicije zdravja, ki je stanje telesne, duševne in socialne blaginje, ne le odsotnost bolezni ali onemoglosti. Zdrav človek se je sposoben prilagajati vplivom okolja in opravljati biološke, socialne in poklicne funkcije ter preprečevati bolezen, onemoglost in prezgodnjo smrt, pravijo v Svetovni zdravstveni organizaciji. Mag. Jana Wahl, dr. med. spec. splošne kirurgije, MBA, zaposlena v Kliničnem centru v Ljubljani, razloži, da s takšnim coachingom podpiraš človeka, ki se je odločil izboljšati svoje zdravje. To bo dosegel z nizom majhnih korakov: coach bdi nad temi koraki, ki sledijo po temeljni začetni odločitvi, ki pa jo mora bolnik sprejeti sam, coach ga le usmerja in mu nevsiljivo sugerira. »Oseba je po pravilu sama odgovorna za odločitve glede svojega življenja in zdravja,« pravi in doda, da je drugače kot pri psihoterapiji čas sodelovanja relativno krajši (traja od tri do šest mesecev) in lahko zlasti koristi nekomu, ki se je znašel v življenjski krizi in jo mora hitro reševati. Naloga, ki jo na začetku dobi klient, je med drugim vprašalnik, na katerem piše: naštejte od tri do pet ciljev, ki jih želite uresničiti v prihodnjih 90 dneh.

Kolo zdravja

Pred prvim obiskom klient z uporabo enega od orodij, sheme t. i. kolesa zdravja, pretehta svoje življenje na pomembnih področjih, kot so sreča, duhovni razvoj, splošno zdravje, spanje, telesna vadba, obvladovanje stresa, razvade, odnosi, poklic-delo-kariera, prehrana, in s pomočjo coacha oceni, kako je zadovoljen s temi področji.

Če je coach dober, bo ob presojanju zaobjel drevo, s katerim funkcionalna medicina ponazarja človeka kot celoto: pregledal bo korenine, ki predstavljajo njegove življenjske navade, ter kroš­njo, ki nosi informacije o njegovem trenutnem zdravju. Coach, ki je hkrati zdravnik, naredi širšo anamnezo. Zanimajo ga pomembne zdravstvene in življenjske prelomnice in družinska obremenjenost, kar vse lahko prevesi ravnovesje v smeri bolezni.

In če ni zdravnik? Med tistimi, ki so se tako kot Wahlova izobraževali pri organizaciji Health Coaching na Floridi, je veliko zdravnikov, nekaj naturopatov in medicinskih tehnikov z dodatnim znanjem ter psihoterapevtov. »Če si zdravnik, moraš v vlogi coacha svojo zdravniško plat odložiti. Velja, da med coachem in stranko ni odnosa nadrejenosti, kot je pri odnosu pacient-zdravnik, v katerem je drugi nadrejen prvemu. Kajti zdravnik naroči in od pacienta se pričakuje, da bo naročilo izpolnil. Pri coachingu pa se klient sam odloči, kaj bo naredil, in coach ga ob naslednjem stiku vpraša, ali je to naredil. Tako poteka spodbuda.«

Trideset dni

Dr. James Prochaska, profesor psihologije in direktor raziskovalnega centra za preprečevanje raka na Univerzi Rhode Island, v svoji knjigi Changing For Good govori o šestih časovnih stadijih spreminjanja, ki jih ponazori kot spiralo: v predkontemplaciji človek še ne ve, da potrebuje spremembo, v stadiju kontemplacije spregleda; sledi pripravljenost in razlika med tem in prejšnjim stadijem je, da je človek pripravljen nekaj narediti v naslednjih 30 dneh. Četrti stadij je akcija, nato vzdrževanje in zaključek. Vsekakor je ključno, pravi Wahlova, da se človek zave, da potrebuje spremembe. K temu, da se nenadoma želi spremeniti oziroma ve, da bi se moral, ga lahko na primer spodbudi zdravstveni problem. Spremembo življenjskega sloga zagotovo potrebujejo diabetiki; raziskava je pokazala, da je ob podpori coacha za zdravje mogoče sladkorno bolezen bolje obvladati. Enako velja za tiste, ki so preživeli srčni infarkt in se morajo rehabilitirati. »Infarkt je tako pomemben in pretresljiv dogodek, da se človek večinoma nemudoma odloči za spremembe. Pri diabetiku je to lahko kakšen zaplet bolezni, recimo žilni zapleti v nogah. Značilno je, da so domači že zaskrbljeni za zdravje klienta, sam pa še ne ve, da bi spremembo nujno potreboval; njegova pogosta izjava je, 'sem kar v redu'. A ko doživi pretres, se odloči prevzeti pobudo, in ta odločitev bo zanj mehkejša, če bo imel takrat ob sebi nekoga, da mu to potrdi ali ga na to navede. Zdaj bodo sledili majhni uresničljivi, merljivi koraki, kajti v težjih primerih si je na začetku poti idealno zdravje le težko zamisliti. Človek tako dobi potrditev, da lahko v življenju nekaj pridobi.«

Ključ je v poslušanju

Začetek coachinga je pogovor o vseh področjih življenja. Navsezadnje sta pomembna tudi duhovno življenje in duhovna rast, ki coacha prav tako zanimata. Tudi obsežen vprašalnik o živ­ljenjskem slogu klient izpolni že pred prvim srečanjem. Coach ne poskuša raziskovati njegovega nezavednega dela duševnosti, vendar uporablja svojo intuicijo, ki je zelo pomemben inštrument. Predvsem pa mora znati poslušati: poslušanje je treba šele izmojstriti, pravi Wahlova, nato znati postavljati prava vprašanja. »Pravo poslušanje je tisto, ko je coach sposoben biti tiho, da je sposoben parafrazirati slišano, da ga tišina v pogovoru ne moti, in takrat pridejo pravi odgovori. S tišino pride tudi intuicija. Temu rečemo 360-stopinjsko poslušanje, coach pa razbere tudi informacije, ki jih klient ni izrekel.«

S pravimi vprašanji torej dobiš prave odgovore. Večinoma ne sprašujejo, zakaj, ampak kako. »Vprašanje zakaj je nevarno, ker včasih človeka postavi v obrambni položaj. Pravo vprašanje je torej, kako to, da se je zgodilo to, da delate tako, da …« se zamisli in prizna, da zadnje čase opaža, da v svoji ambulanti nehote uporablja veščine coachinga. »Zlasti ob pacientu, za katerega sem vedela, da ima resno bolezen, a si sam ne zna pomagati. A tudi če je vedel, da mora nekaj narediti, je vedno znova zdrsnil nazaj v prejšnji način življenja.«

Kako »trenirati« za zdravje oziroma način treniranja razviti pri nas, je razmišljala, še preden je izvedela za to vrsto coachinga. Razmišljala je, kako nemočni so bolniki, ko se znajdejo v kolesju zdravstva, in želela razviti sistem, ki bi ljudem omogočil celovito informacijo o zdravju in zdravljenju. Projekt je v tistem času pomenil prevelik organizacijski in finančni zalogaj, da bi ga bilo mogoče speljati.

Od tri do šest mesecev

Coach in klient se dogovorita, kako bo sodelovanje potekalo, zaveza pa obstaja na obeh straneh. Lahko se dogovarjata, sestajata in pogovarjata tudi po telefonu, on-line, coaching pa poteka tudi skupinsko.

Obvezna je sklenitev pogodbe in podpis določila o omejitvi odgovornosti, kjer izrecno piše, da coaching za zdravje ni medicinsko zdravljenje. Povprečno traja naveza od tri do šest mesecev. Po približno treh mesecih, ko je bolnik že na poti k izboljšanju zdravja, nastopi ključni trenutek. Ker se počuti bolje, se mu morda zdi, da coachinga ne potrebuje več, a to bi zelo verjetno pomenilo, da bo »zdrsnil v prejšnje vzorce«. »Takrat je nadvse pomembno ob sebi imeti nekoga, ki ti pove, da je treba vztrajati. Tudi to je ugotovil Prochaska. Proučeval je značilnosti ljudi, ki jim je uspelo nekaj spremeniti, in opazoval populacijo, ki ji je to uspelo brez pomoči. Ugotovil je, da so za različne stadije sprememb primerni različni psihološki mehanizmi oziroma načini pomoči. V prvi ali drugi fazi recimo, v kontemplaciji, je primerno človeka spodbuditi čustveno: poiskati zanj čustveni razlog, ki ga bo motiviral. Recimo, rečeš, ali ne bi bilo dobro, da bi še živeli in gledali odraščanje vnukov, in takrat se mu zasvetijo oči. In ko mu poveš, da lahko naredi veliko več, mu daš v roke mehanizem za samozdravljenje. To je za coacha vir velikega zadoščenja.«

Različne smeri novega poklica

Gre za razmeroma nov poklic, ki še ni dovolj reguliran, meni Wahlova, ki je sama šele stopila na pot »trenerke za zdravje«. »Tovrstni coaching je trenutno najhitreje rastoč segment osebnega svetovanja in je morda manjkajoči člen nacionalnega zdrav­stvenega sistema. Domnevam, da se bodo coachi usmerili na določene skupine ljudi, glede na svojo izobrazbo in posebno znanje.« Sogovornici so blizu tri skupine: bolniki s sladkorno boleznijo, ki so se odločili, da bo treba nekaj narediti, druga so bolniki z rakom, ki želijo narediti nekaj več za svoje zdravje in morajo to narediti takoj, tretja skupina so ljudje s čezmerno telesno težo. Njihova značilnost je, da se prepogosto vrnejo k neprimernemu načinu prehranjevanja, zato potrebujejo več podpore. Po mnenju Wahlove ima taka oblika pomoči lahko pomembne učinke v podjetjih: »Zdravi zaposleni so lojalni in bolj produktivni ter manj odsotni z dela. Tudi bolnišnice bi lahko v svoj program dodale pomoč pri 'učenju zdravja', veščine coachinga pa bi morali vključiti tudi v študij medicine.«

Z leti je spoznala, da zdravstveni sistem sloni na dobrem sodelovanju med zdravniki in vsemi drugimi poklicnimi skupinami ter snovalci zdrav­stvene politike. »Vem tudi, da je mogoče denar za zdravstvo porabiti bolj ali manj učinkovito, da je meja med strokovnim delom in ekonomiko zabrisana, porabljanje denarja pa postane, če je proračun omejen, ne samo ekonomsko, ampak etično vprašanje.« Zato meni, da coaching za zdravje ni strošek, ampak investicija.