Križev pot, postaja London

»Bolje živim kot nekoč, ko sem videl le delo, pa malo rekreacije, pa fuš, pa pirček.« Vsak dan enak stoterim, če ne isti. Zdaj je drugače, 38-letni Sandi Novak iz Zgornjih Dupelj je zadovoljnejši. Sandi je slepi tekaški maratonec.

Prelomilo se je četrtega septembra leta 2005, za marsikoga bi bil padec v pekel. Brez vrnitve. Bilo je ob treh, štirih zjutraj, Sandijev prijatelj je imel fantovščino, bili so na turistični kmetiji Pr' Trnovc, potem so šli naokoli, bodoči ženin je moral nositi težak lesen križ, ga pred hišo zakopati in vgravirati vanj datum, pa se je drugače obrnilo. Veliko so ga imeli pod kapo, prišli so do avtobusne postaje, »ne vem, nekdo je križ odložil, ne spomnim se, padel sem vznak«, s tilnikom je udaril ob tla, »nato pa je name padel še križ«. Stisnilo mu je glavo, zdrobilo lobanjske kosti. »Štirinajst dni sem bil v komi, ko sem se zbudil, nisem vedel ničesar,« a takoj izstrelil: »Fantje, jest morm delat!« Ves čas mizarjenje, malo drugega je poznal. In ja, nesrečnik je sam izdelal križ, ki ga je pokopal.

Rešilni Korak

Potem je šel na rehabilitacijo na Sočo, nato za 14 dni domov, januarja 2006 pa v zavod Korak v Kranj, kjer zdravijo osebe s pridobljeno možgansko poškodbo. Pred nesrečo je Dupljan žogo brcal, pa druge športe drgnil, »v vojski sem v minuti 73 sklec naredil«. Doma je skrb zanj padla na brata Damijana, rojenega istega dne, le leto prej, starši so jima umrli. »Bil sem popolnoma nemočen, odvisen od brata, redil sem se, nato pa rekel stop.« V Koraku poškodovancem umerijo korak tako, da se najlaže skopljejo iz nesreče, Sandiju je bil očitno usojen tek: »Z njim sproščam napetost, jezo. Že prej sem imel ful energije, pa je nisem znal prav usmeriti, vse je šlo v šiht. Če ne bi tekel, bi sitnaril, ves čas begal, kaj hotel.« Sandijevo levo oko je na pogled okej, a je v resnici slepo, desno se zdi dosti slabše, a z njim zaznava obrise, odvisno od svetlobe. »V temi in difuzni svetlobi sem mrzel.« Pa še, glavobolov nima pretiranih, zaradi nesreče, kajne, »daje me pa kratkoročni spomin«.

Tek ga umirja. No, umirjanje je postalo del Sandijevega življenja, četrto leto resno teče, vsak dan, na mesec 400 do 500 kilometrov. Doma ima tekoči trak, po hiši se brezhibno znajde, pa tudi na terenu, ki ga zelo dobro pozna, ob približno ugodni svetlobi zmore teči sam, drugače potrebuje spremljevalca, sotekača.

Ja, Sandi Novak ima svojo ekipo, za marketing skrbi Damijan Križaj, za trenerja so najeli upokojenega maratonca, trikratnega olimpijca Romana Kejžarja, četrti člen je 38-let­ni Primož Černilec, učitelj športne vzgoje na OŠ Šenčur, vodja ekipe, Sandijev dolgoletni prijatelj. Za prijatelje si je treba čas vzet, se poveselit, ne, se prepotit. In Primož ...

Bitka za Otok

Sprva je imel kot Sandijev spremljevalec najpomembnejšo vlogo gorski tekač Klemen Triler. Leta 2008 je šel Sandi na prvi oreng tek v Ljubljano, na dvainštiridesetko, Klemen ga je spremljal prvi krog, Primož drugega. Sandi je bil tako psihično trden, da je maraton zmogel v malo več kot štirih urah. Z minimalno fizične priprave. Klemen in Primož sta si ga delila tri leta. Zdaj pa z ekipo merijo nikamor drugam kot na severozahod, proti Londonu, na olimpijske igre (olimpijada, zapisana v podnaslovu, dejansko pomeni štiriletno obdobje, ki se konča z igrami), para kajpak.

Sandi in Primož tečeta skupaj dvakrat, trikrat na teden, največkrat na štadiončku ob nakelski osnovni šoli, Primož si čas vzame, čeravno ima svojo družino, pa službo. Blesavo vprašanje: »Zakaj?« Pričakovan, pa vendar bisernat odgovor: »Iz srca, iz veselja. Za Sandija.« Poleg trikrattedenskega teka se »trikrat na dan«, najmanj, »slišiva po telefonu«.

Če je bilo pekinško sito za paraolimpijce naravnano bolj na množičnost, je londonsko precej gostejše. »Maratonska norma je skupna za slepe in slabovidne, tekli bodo ločeno.« Torej se bo na paraolimpijski maraton teže uvrstiti, tam pa bo manj tekmecev. Jasno, Sandi je slepi tekač, nastopa v kategoriji T11.

Da lahko naskakuješ normo za največje tekmovanje, moraš biti klasificiran, razvrščen v športni razred. »Slovenski paraolimpijski komite te predlaga za klasifikacijo, ki jo opraviš pod plaščem mednarodnega komiteja. Sandi in Primož sta odšla na klasifikacijo v Zagreb: v petek zdravniški pregled, v soboto tekaški test, nato pa v Hannover (6. maja) naskakovat maratonsko normo. Pa še Klemen Triler je zbolel in je zadnji hip vskočil Roman Kejžar. Da o dvanajsturni vožnji v nemško mesto, pa Sandijevem triurnem spancu pred nastopom ne razpredamo. Sandi je z Romanom tekel 3:00:03 in dosegel B-normo, za A-jevsko zaostal za pet minut. Če ne bi šel v Hannover, bi imel le še eno kvalifikacijsko mož­nost, a manj ugodno.

Mirkanje

Kejžar je maratone premagoval bistveno hitreje od treh ur, pa je po Hannovru rekel, da mu vse skupaj še nikdar ni minilo tako hitro. Zakaj? Ker spremljevalec, če malo pretiravamo, sploh ne teče, ampak skrbi za slepega, po Sandijevo, »samo mene mirka«. Ves čas mora slepega opozarjati na to, kakšna so tla, asfalt, na ležeče policaje, kocke, ovire, ovinke, tako je osredotočen na varovanca, da nase pozabi. In tri urice spuhtijo.

Tekača maratonirata vzporedno, povezana z rokama, s trakom, če si predstavljate, podobnim kot za teniško švicanje, raztegljivim. To je njuna vidna vez. Nevidna, si mislim, je neraztegljiva, kaj šele uničljiva.

Pred vsakimi olimpijskimi igrami se glede nastopajočih po domačih logih spletajo takšne in drugačne zgode, še večkrat nezgode, kdo gre, kdo ostane doma, kdo gre po kolajno, kdo na izlet. Paraolimpijske igre so manjše od zdravih iger, a kvote se zdijo še neizprosnejše. Primož v imenu ekipe: »Sandi je dosegel B-normo, zdaj čakamo odgovor iz Londona.« Ta po Primoževih besedah Sloveniji blagovoli število atletov, ki bodo lahko nastopili na Otoku. Na našem paraolimpijskem komiteju izvem, da ima Slovenija za letošnje OI zagotovljene štiri paraatletske nastope, dva med dekleti, dva med fanti, zaprosili so še za petega. Do konca junija pričakujejo odgovor. Dva moška atleta kot podanika kraljice športov s paleto disciplin? Precej kruto. Tudi v plavanju je podobno.

In če Sandija po štirih, petih letih garanja ne bo med potniki na Otok, igre se začnejo 29. avgusta? »Bom pa na Ljubljanskem maratonu raztural, pa drugo leto imamo prvenstvo, saj ne vem, ali evropsko ali svetovno.« Ni pomembno. Sandi bo tekel. Tekel bolje kot nekoč in živel, kot je prepričan, bistveno bolje kot tedaj, ko je mislil, da ima vse v rokah. Pa je imel samo tišlersko orodje, na katero je bil priklenjen.

Če pa bo Gorenjec med londonskimi paratonci, bo ob njem Kejžar, ki si gotovo ni nikdar mislil, da bo kdaj tekel na igrah po igrah, med zdravimi pa bo 42 kilometrov in še metrski drobiž meril Kejžarjev varovanec Primož Kobe.

In zakaj ne prijatelj Primož? »Ma, predober je zame,« že na treningih mu komaj vzporeduje. Prijateljstva so različnih vrst, nekatera zelo (telesno) naporna. Vsaj za enega od dveh.