Tiskane izdaje
»In kako je v Kanadi?« me vpraša sopotnica na avtobusu z varaderskega letališča na poti v Havano, ko ji pojasnim, da sem priletela na Kubo od tam. V svoji pošastno polomljeni španščini ji pojasnim, da sicer dobro, a zelo drago, organizirano, strogo in … »Ni svobode?« se zazre vame izza svojih sončnih očal LV. Pogled mi obvisi na njej. Po instant premisleku svoji novi – kubanski! – sogovornici s plahim nasmeškom prikimam: »Ne, ni.«
Nisem pričakovala, da se bo že moj prvi pogovor na tem otoku socializma zavrtel okoli svobode. Kuba vendar zaradi svojega legendarnega socialističnega režima ne slovi ravno po njej, po svobodi govora, mednarodnih potovanj, političnih alternativ, pretoka informacij. Pa vendar: po (pre)kratkih enajstih dneh potikanja po bolj ali manj zahodni strani tega dela Karibov sem pošteno pretresla definicijo svobode, sploh po skoraj desetih mesecih življenja v kanadskem Vancouvru. Kjer s(m)o menda zelo svobodni.
Začnimo s politiko. Medtem ko se v Sloveniji pripravlja že n-ta vstaja naroda, v Vancouvru pa se dnevno vrstijo protesti proti gradnji milijardnih naftovodov, na Kubi na kaj takega ni računati. Jose Marti, Che Guevarra ter Fidel in Raul Castro so edini heroji in njihova revolucija edina resnica. Večna, neizpodbitna. O režimu Kubanci ne razpravljajo radi. »Hm,« se nelagodno ozre naokoli eden od mladeničev na tnalu za to vprašanje, »če me kdo sliši govoriti čez Fidela, grem lahko za tri leta v zapor.« Dokaj zgovorno.
Še bolj so zgovorne besede, ki se socializma in diktature niti ne tičejo – humor je za to izvrstno orodje. »Učenec pove učiteljici, da je njegova mačka skotila tri mladiče komuniste in vsi imajo zlepljene oči. Čez dva dni ji pove, da ima samo še enega mladiča komunista. Kako to, se začudi učiteljica. Ker sta dva odprla oči, ji odvrne učenec,« se odgovoru na isto vprašanje z nasmehom izogne Paco, šofer minibusa iz Vinalesa v Cienfuegos.
Na poligonu svobode izražanja misli je torej nedvomno ena nič za nas. Toda ali izrazi nejevolje kaj dejansko spremenijo?
Trajnostni način življenja po sili
Če kje, potem so Kubanci svetlobna leta naprej v tem, čemur v našem žargonu strokovno pravimo trajnostni način življenja. Medtem ko si tako Ljubljančani kot Vancouvrčani belimo glavo, kako zmanjšati število avtomobilov na cesti, količino izpustov ogljikovega dioksida in odpadne hrane, je za Kubance to vsakdan brez nepotrebnih komisij in strategij. Je pač realnost omejene – pomanjkljive – količine hrane, energije in surovin.
Kavo popijejo iz keramičnih skodelic drug z drugim v preštevilnih lokalih, ne mimogrede na poti v službo iz plastičnega kozarca za enkratno uporabo. V avtomobilih so skoraj vedno zapolnjeni vsi sedeži (ali še kakšen neobstoječ več), avtobusne postaje brenčijo od prometa. Na sprednjih sedežih avtomobila sta že dva potnika? Ni problema, vedno je prostor še za enega. Avtobus je poln? Nič hudega, tu je zdravnik, ki se vrača iz enega mesta v drugega in z veseljem vzame s seboj še kakšnega potnika. Po kateri strani ceste lahko vozimo? Kjer koli je prostor. Na cestah dvigujejo prah kočije in kolesarski taksiji, planinske razdalje premagujejo samotni jezdeci. Plastične vrečke v trgovinah so redkost, pred javnimi stranišči ti ženica v zameno za drobiž odmeri količino toaletnega papirja po lastni presoji.
Vendar racionalnost uporabe razpoložljivih sredstev ne kaže nujno bede, pač pa grajo preobilja in prevelike porabe naše kulture, kar je v Vancouvru v primerjavi s Slovenijo še toliko bolj očitno. Koliko tipov pralnega praška potrebujemo? Koliko različnih znamk črne majice? Koliko tv-programov? Si lahko vzamemo minuto časa več in v miru popijemo kavo? Prepad med hoteti in potrebovati še nikdar ni bil tako nazoren.
Stalno na dopustu
Največji pa je bil zame v medosebnih odnosih. Tu Kubanci – sploh v primerjavi s hladnimi Vancouvrčani – brez oklevanja zmagajo. Kako drugače od mesta, kjer lahko zaradi prepovedi kajenja in pitja na javnih mestih pozabiš na uživanje ob mojitu in cigari na plaži. Kubanci ne izgubljajo časa z visenjem pred zasloni ipadov in pametnih telefonov, ne kličejo se po uporabniških imenih s twitterja, ampak igrajo nogomet, domine, baseball z improviziranimi žogicami, prežijo na nič hudega sluteče turistke in si lomijo jezik s pravilnim izgovarjanjem naših imen. »Hola, lepotica, sem lahko nocoj tvoj učitelj salse?« dežujejo nevsiljiva povabila mladeničev, proti katerim bi potrebovala poseben dežnik. A zasipanju s komplimenti se pač ne gre upirati.
Ni veliko barov, krčem, trgovin, gostiln, toda za druženje ne potrebujejo posebnih prostorov niti posebnih naprav. Naših načinov sodobnega komuniciranja – z mobilnimi telefoni, računalniki – skoraj ni in velja izrečena beseda. Če se zmenimo ob pol osmih zvečer naslednji dan v parku za ovinkom od case particulares (vrsta prenočišča v zasebni lasti), se bomo ob tej uri brez dvoma dobili tam. In ob steklenici ruma z dvema pločevinkama kokakole za (najbrž preplačanih, a za nas še vedno presmešno poceni) sedem dolarjev si že šesto preplesano noč zapored obljubljam (oziroma lažem), da se nocoj pa res odpravim spat pred četrto uro zjutraj.
Ne potrebujejo počitnic, ker so malodane ves čas na dopustu. »Veliko ljudi ne želi delati. Kuba je najbrž edina država na svetu, kjer lahko preživiš brez dela,« modruje ad hoc voznik taksija 23-letni Juan Carlos. Sam shaja z dolarjem na dan, na teden jih z ukvarjanjem s turisti zasluži dvanajst; zdravniška plača po pričevanju marsikoga ne presega 24 dolarjev.
»Ni problem, jutri pač ne grem v službo,« se sredi noči namuzne osnovnošolski učitelj športne vzgoje Ray. Na mesec dobi deset dolarjev; da sta si s prijateljem lahko privoščila avtobusno vozovnico iz rodnega Cienfuegosa v Trinidad, sta prodala nekaj oblek. »A to sploh ni pomembno. Uživaj v trenutku. Zdaj živiš,« se namuzne in naprej pleše reggaeton. Je lahko svoboda še večja?
Pravzaprav jim začenjam zavidati. Morda res ne poznajo vsega tega, kar imamo zdaj mi, a prav gotovo niso pozabili tistega, kar mi najverjetneje smo: spontano druženje, spoznavanje, veseljačenje. Brezskrbno uživanje življenja tukaj in zdaj. Še nikdar se nisem počutila tako varne, pa sem sama prepotovala dobršen del sveta. Policija je neoborožena, kriminala domačini ne pomnijo. Vsakdo pozna vsakogar, in to brez facebooka. Življenje teče naprej, pa čeprav s konji, javnimi telefoni, časopisi, ladami in moskviči.
Imajo rum, glasbo, ritem, ples, smeh, drug drugega. Kuba, ki je obstala nekje v 60. letih prejšnjega stoletja, je ves njihov svet – brez elektronskih pridobitev, sodobnih avtomobilov in prestižnih modnih objektov poželenja. In radi ga imajo. Četudi gre mogoče le za masko ali kuliso, izza katere ne spustijo frustracij ob nedemokratičnem političnem režimu, tega nikakor ne čutim. Prej nasprotno, zdijo se mi iskreno srečni.
Kakor pravijo v filmu Klub golih pesti: stvari, ki jih imaš v lasti, si na koncu lastijo tebe. V tem pogledu so Kubanci veliko bolj svobodni kot mi. Ne predstavljam si sicer, da bi živela v državi brez prostega dostopa do interneta, možnosti potovanj, dostojnega zaslužka in širše kulinarične ponudbe, kot je riž s fižolom, a že po sestopu z letala v vedno deževni Vancouver se mi je neizmerno stožilo po brezskrbni salsi, sladkih koktejlih, sočnih ananasih, filozofiji nemogoče je mogoče in iskrivih nasmehih. Prisežem si, da bom nove nazore uživanja čim bolj vpletla v svoje življenje.
Zdaj pa grem to zapisat na facebook.
