Kunci, radovedni in sladkosnedni oblikovalci

Kunci se radi precenjujejo, bi bila lahko značajska oznaka teh bitij s pokončnimi ali povešenimi ušesi. Radovednost jih namreč kljub anatomski prilagojenosti za gibanje nizko pri tleh vedno znova premami na visoka mesta v stanovanju, od koder je dober razgled, a se od tam včasih ne znajo sami vrniti. Sledili vam bodo tik za petami, poskušali smrček vtakniti povsod in uveljavljati svojo voljo pri razporejanju stvari v stanovanju in svoji kletki, kjer ima vsaka bilka sena natančno določeno mesto.

Zaradi samosvojega pogleda na red bodo kartonasto škatlo, ki ste jim jo nastavili za igro, vedno znova zvlekli na drug konec kuhinje in renče napadli metlo, s katero se boste skušali lotiti njihovega najljubšega kota v dnevni sobi. Če bi si kunci izbrali svoj sanjski poklic, bi bili gotovo oblikovalci notranjih prostorov, vendar jim kljub naravnemu talentu nikar ne dovolite, da svojo ustvarjalno žilico izrazijo na vašem pohištvu ali električnih kablih.

Kdor je kdaj sobival s katerim predstavnikom te vrste, se zdaj gotovo nasmiha ob misli na to, kaj vse je že uspelo ušpičiti njegovemu ljubljencu in česa vsega se je naučil. Odpiranje vrat in kraja korenja iz shrambe, ki ji sledi hiter tek za vogal, je za kunca samo manjši podvig, kar lahko obrnemo v svoj prid tako, da ga naučimo nekaj trikov, s katerimi bomo gotovo navdušili širše sorodstvo in prijatelje. Največji navdušenci s svojimi ljubljenčki tekmujejo celo v agilitiju, kjer kunci z lahkoto preskakujejo visoke parkurje, za uspešno sobivanje pa ga boste želeli naučiti vsaj sobne čistoče. Za ta podvig potrebujete plastično mačje stranišče, ki ga postavite v kot kletke in redno vsak dan čistite, peletiran posip in nekaj vztrajnosti. Kunci so živali, ki so nagnjene k čistoči, zato uporabo stranišča večinoma zelo hitro usvojijo, seveda pa je treba odrasle kunci pravočasno kastrirati oziroma sterilizirati, ker začne večina živali ob spolnem dozorevanju označevati svoj teritorij z urinom.

Naredite svoj dom »kunčjevaren«

Kunca moramo sobne čistoče naučiti že zato, ker zanj omejeno bivanje v kletki ni primerno. Potrebuje namreč družbo, igro, zaposlitev in dovolj gibanja. Strokovnjaki priporočajo vsaj štiri ure prostega gibanja po stanovanju na dan, v idealnih razmerah pa mu bomo ob primerno veliki kletki uredili še dovolj varen prostor, kjer bo lahko spuščen tudi med našo odsotnostjo.

Prilagoditev prostora za sobivanje z živalmi, ki so nagnjene h grizenju vsega mogočega, zahteva od nas, da se spustimo na kolena in začnemo misliti kot kunci. Električni in telefonski kabli na dosegu njihovih zob gotovo niso priporočljivi, saj te živali izredno rade zagrizejo prav v gumo ali plastiko. Če želimo njihovo pozornost preusmeriti s pohištva in preprog, jim življenjski prostor obogatimo s kartonastimi škatlami, lesenimi hiškami iz neobdelanega lesa, žogami in tuneli iz vrbovih vej in igračami, ki jih ni mogoče zgristi, ampak kotaliti in metati v zrak. Kunec se zadev loteva projektno, zato mu pustimo, da svojo škatlo dneve in celo tedne preoblikuje v želeno kreacijo, nato pa mu kot izziv ponudimo naslednjo.

Druženje po kunčje

Če želimo z njim splesti posebno vez, se moramo naučiti »govoriti po kunčje«. So namreč plenske živali in njihovi odzivi so zato drugačni kot pri mačkah ali psih. Potrebujejo varen občutek trde podlage pod tacami, zato je zanje sunkovito dviganje v zrak stresno. Kunca se moramo naučiti dvigovati tako, da mu z eno roko podpremo sprednji del trupa, z drugo pa zadnji del hrbta. Noge ne smejo nikoli bingljati v »prazno«, saj se lahko v paniki poškoduje. Vendar dvigovanje v naročje seveda ni pristop, s katerim si bomo poskušali pridobiti zaupanje živali, ki nas še ne pozna.

Najboljši način druženja s kuncem je druženje na tleh. Morda se zdi nenavadno, vendar že skupno posedanje vzpostavlja trden kolegialni odnos. Neznani kunec, ki si začne v vaši bližini čistiti kožuh in gladiti ušes, nedvoumno sporoča, da napredujeta proti prijateljstvu. Čeprav jih veliko ne mara dvigovanja s podlage, večina uživa v božanju in posedanju v naročju, posebno ko tja skočijo samovoljno, pozornost pa znajo zahtevati tudi z nežnim suvanjem v gležnje.

Občutek za sladko

Če bi si kunci sami sestavljali jedilnik, bi se razpočili od prenajedanja s kruhom, sadjem in korenjem. Čeprav so v večini nagnjeni k izredni sladkosnedosti, je zdrava prehrana zanje precej asketska. Sestavljena je namreč iz sena, vedno dostopne sveže vode, zelene listnate zelenjave in peletirane hrane za kunce, sadje pa vanjo sodi samo kot priboljšek. Kljub temu da nas kunčji zobje spominjajo na tiste pri glodavcih, kunci ne spadajo mednje. So iz reda lagomorfov, rastlinojedih živali, med katere sodijo tudi divji zajci. Zobje jim rastejo vse življenje, zato jih morajo primerno obrabiti z žvečenjem zadostne količine sena, za katero je prilagojen tudi kunčji prebavni trakt. V njihovo prehrano ne sodijo žita, suh kruh, krompir, sladkarije, rozine ali oreščki, čeprav bi vse našteto večina kuncev seveda z veseljem použila.

Ne pozabiš ga nikoli

Primerna oskrba kunca ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Sobivanje s to vrsto zahteva od nas kar nekaj prilagoditev, predvsem glede primerne urejenosti prostora. Za tihimi živalmi brez izrazite obrazne mimike, ki resno nezadovoljstvo izrazijo s topotanjem po tleh, česar pa ne smemo pomešati z veselim kunčjim plesom, se skrivajo posebni značaji. Te lahko odkrijemo samo tako, da si z nami delijo življenjski prostor in niso zaprti v kletki, kamor jim nekajkrat na dan dostavimo nov obrok hrane. Kunci niso samotarji, če nimajo kunčje družbe, jim jo moramo nadomestiti ljudje, pod nadzorom pa se večinoma spoprijateljijo tudi z mačkami in psi. Radi imajo učenje novih trikov, dnevne rituale in posedanje s svojimi ljudmi, na katere se izredno navežejo. »A veš, kaj je danes naredil naš kunec,« je klasičen uvod v pogovor dveh ljubiteljev teh bitij, med katere se hitro začne prištevati vsak, ki si svet dovolj dolgo ogleduje iz kunčje perspektive.